2.4.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja

V letu 2020 je Varuh obravnaval več zadev, ki se nanašajo na položaj žensk v družbi. Posebno pozornost je Varuh namenil problematiki trgovine z ljudmi, položaju žensk v zaporu, nasilju nad ženskami in v družini, pa tudi drugim temam, ki posebej zadevajo položaj žensk v družbi.

Varuh je v letu 2020 posebno pozornost namenil vprašanjem nasilja nad ženskami, deklicami in v družini. Izpostavil je, da samo ozaveščena družba lahko zmanjša nasilje nad ženskami. Zaradi povečanja nasilja v družini bi morale biti v državi prioritetno zagotovljene ustrezne podporne storitve za žrtve nasilja, vključno z dostopnostjo varnih hiš in kriznih centrov. Da bi zajezili nasilje nad ženskami, je nujen trajen proces opolnomočanja žensk in deklet, pa tudi izobraževanje moških in fantov o nedopustnosti takšnega ravnanja. Ključno za preprečevanje in naslavljanje nasilja je tudi podpora žrtvam v postopkih, stalno usposabljanje zaposlenih v pristojnih organih, ki se srečujejo z nasiljem, skrb za spolno in reproduktivno zdravje žensk žrtev ter jasno sporočilo vsem, da je nasilje nesprejemljivo. Varuh je opozoril tudi na potrebo po redefiniciji kaznivega dejanja posilstva, ki mora temeljiti na odsotnosti soglasja in jasno sporočati, da spolna dejanja niso dovoljena, če vanje ne privolijo vsi vpleteni.[1]

Varuh ugotavlja neskladnost obstoječe opredelitve kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja z Istanbulsko konvencijo, pa tudi prakso ESČP, saj kaznivi dejanji posilstva in spolnega nasilja po 170. in 171. členu KZ-1 trenutno temeljita na tako imenovanem modelu prisile, ki kot nujni pogoj zahteva uporabo sile ali grožnje. ESČP pa je že leta 2003 v zadevi M. C. proti Bolgariji odločilo, da je odločilni dejavnik pri določanju, ali gre za kaznivo dejanje posilstva, odsotnost privolitve, ne pa dokaz uporabe sile in upiranja ter da opredelitve, ki temeljijo na privoljenju, bolj upoštevajo načelo človekovih pravic o pravici do zaščite telesne nedotakljivosti. ESČP je odločilo, da mora biti privolitev dana prostovoljno, kot rezultat svobodne volje, ocenjene v kontekstu okoliščin. Tudi po Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulski konvenciji) mora biti »privolitev dana prostovoljno kot izraz svobodne volje osebe, ocenjene v okviru danih okoliščin«. Podobno je tudi Odbor ZN, ki nadzira izvajanje Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), v zadnjih letih pozval vrsto evropskih držav, naj svojo zakonodajo uskladijo z mednarodnimi standardi, vključno z Istanbulsko konvencijo, in definirajo posilstvo na temelju odsotnosti privolitve. Zato daje Varuh priporočilo št. 3, ki poziva k ustrezni spremembi določb 170. in 171. člena KZ-1 tako, da bosta kaznivi dejanji posilstva in spolnega nasilja temeljili na odsotnosti prostovoljne privolitve skladno s 36. členom Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulske konvencije).

Varuh je na podlagi analize svojega Centra za človekove pravice Ministrstvo za pravosodje (MP) pozval, da z vidika zahtev Istanbulske konvencije prouči ustreznost 4. odstavka 170. in 171. člena KZ-1, ki določata, da se v primeru, če je bilo posilstvo ali spolno nasilje storjeno proti osebi, s katero storilec živi v zakonski, zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni skupnosti, pregon začne na predlog. Istanbulska konvencija namreč določa, da morajo države zagotoviti, da pregon tovrstnih kaznivih dejanj ni popolnoma odvisen od volje žrtve in da se postopek lahko nadaljuje tudi, če žrtev prekliče svojo izjavo. Trenutna zakonodajna rešitev pregona posilstva ali spolnega nasilja v intimnopartnerski skupnosti, drugače kot v primerih posilstva in spolnega nasilja izven intimnopartnerske skupnosti, brez predloga za pregon ne omogoča.

Neustrezno ureditev Varuh opaža tudi v zvezi z določbo Zakona o odškodninah žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD), ki določa pravico do posebne državne odškodnine žrtvam nasilnih dejanj in njihovim svojcem za dejanja, storjena na ozemlju Republike Slovenije. Ta v 5. členu kot formalen pogoj za priznanje odškodnine določa, da mora imeti žrtev državljanstvo Republike Slovenije ali druge države članice Evropske unije. Žrtve z državljanstvom drugih držav torej pravice do te državne odškodnine nimajo. Medtem pa mora biti ta glede na razlago obrazložitvenega poročila k Istanbulski konvenciji, ki v 30. členu določa pravico do državne odškodnine, dostopna tako državljanom kot tudi nedržavljanom, saj številne žrtve nasilja nimajo državljanstva države, na katere ozemlju je bilo storjeno kaznivo dejanje.[2] Na to pomanjkljivost je opozorila tudi Skupina strokovnjakov za ukrepanje proti trgovini z ljudmi v okviru Sveta Evrope (GRETA) in pozvala slovenske organe, da vse žrtve trgovine z ljudmi vključi v sklop ZOZKD, ne glede na njihovo državljanstvo.[3] Tudi Akcijski načrt za boj proti trgovini z ljudmi za obdobje 2019–2020 (str. 32) zaradi enakovredne obravnave vseh žrtev ne glede na državljanstvo kot cilj navaja noveliranje Zakona o odškodninah žrtvam kaznivih dejanj, tako da se v omenjenem 5. členu črta navedba »državljanstva Republike Slovenije in Evropske unije«. Varuh se je tako obrnil tudi na Ministrstvo za pravosodje v zvezi s pomanjkljivo zakonodajno ureditvijo zagotavljanja pravice dostopa do odškodnine žrtvam trgovine z ljudmi. Konvencija Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi namreč v 15. členu pogodbenicam nalaga, da v svoji notranji zakonodaji zagotovijo žrtvam pravico dostopa do odškodnine – vsaka pogodbenica naj bi, skladno s četrtim odstavkom istega člena, sprejela takšne zakonodajne in druge ukrepe, kot so morebiti potrebni za zagotovitev kompenzacije žrtvam v skladu s pogoji, določenimi z njeno notranjo zakonodajo, na primer tako, da se ustanovi sklad za kompenzacijo žrtvam ali sprejmejo ukrepi ali programi, ki podpirajo socialno pomoč in (družbeno) integracijo žrtev. GRETA je že večkrat (2013 in 2017) pozvala slovenske oblasti, naj sprejmejo ukrepe za olajšanje in zagotovitev dostopa do odškodnine žrtvam trgovine z ljudmi. Sicer pa tudi Direktiva 2011/36/EU v 17. členu določa, da je treba vsem žrtvam kaznivih dejanj trgovine z ljudmi zagotoviti dostop do nacionalnih odškodninskih shem. ZOZKD sicer v 5. členu opredeljuje formalne pogoje za priznanje odškodnine, a le za prosilce državljane Republike Slovenije ali državljane druge države članice Evropske unije, do noveliranja ZOZKD pa kljub ciljem iz Akcijskega načrta za boj proti trgovini z ljudmi za obdobje 2019–2020, da se črta navedba »državljanstva Republike Slovenije in Evropske unije« iz 5. člena, ni prišlo.

Varuh posledično daje dve ločeni, a po vsebini enaki priporočili (št. 4 in št. 33), v katerih MP in Vladi priporoča, da čim prej pripravita in predložita Državnemu zboru novelo ZOZKD, s katero bo pravica do državne odškodnine določena tudi za osebe, ki niso državljani Republike Slovenije in drugih držav EU – torej, da se v 5. členu ZOZKD črta navedba »državljanstva Republike Slovenije in Evropske unije«, in se s tem zagotovi tudi ustrezno implementacijo Direktive 2011/36/EU, ki v 17. členu določa, da je treba vsem žrtvam kaznivih dejanj trgovine z ljudmi zagotoviti dostop do nacionalnih odškodninskih shem.

Varuh v povezavi s problematiko trgovine z ljudmi izpostavlja tudi pomen mehanizma za spremljanje, ki nadzoruje izvajanje obveznosti iz Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi in ga sestavljata dva stebra: GRETA in Odbor pogodbenic. Tretji krog ocenjevanja Slovenije je bil zaradi pandemije covid-19 prestavljen s septembra 2020 na maj 2021, ko bo najprej poslan vprašalnik GRETA, rok za odziv nanj pa bo oktober 2021. Obisk GRETA naj bi se nato izvedel med januarjem in marcem leta 2022. Konkretno omenjena konvencija Sveta Evrope npr. v 12. členu pogodbenicam nalaga, da žrtvam trgovine z ljudmi zagotovijo dostop do nujne medicinske pomoči in tudi potrebno medicinsko in drugo pomoč, ko te zakonito prebivajo na njenem ozemlju in nimajo dovolj sredstev. Varuh se pridružuje kritikam glede trenutno veljavne zakonodaje, po kateri so tuji državljani, ki so žrtve trgovine z ljudmi, upravičeni le do storitev nujne medicinske pomoči. Tudi po mnenju GRETA bi morali slovenski organi zagotoviti dostop do lokalnega javnega zdravstvenega varstva za vse žrtve trgovine z ljudmi[4]. Varuh tako še ob tej priložnosti priporoča Ministrstvu za zdravje, da pripravi potrebne zakonodajne spremembe, da bo status zavarovanih oseb v procesu zdravstvenega varstva tudi za žrtve trgovine z ljudmi pravno formalno urejen.

Na področju zdravstvenega varstva pa smo obravnavali pobudo v zvezi z umetno prekinitvijo nosečnosti. Pobudnica in njen partner sta na komisijo I. stopnje za umetno prekinitev nosečnosti (Komisija UPN I) podala zahtevo za prekinitev nosečnosti. Komisija UPN I je izdala negativni sklep in zavrnila pobudničino zahtevo za umetno prekinitev nosečnosti. Po ugovoru pa je Komisija II. stopnje za umetno prekinitev nosečnosti (Komisija UPN II), pobudnici ugodila. Pobudnica se je obrnila na Varuha, ker je menila, da ji je bila neutemeljeno in neupravičeno začasno odvzeta pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Pobudnica je izpostavila tudi odnos komisije do njenega partnerja, ki kot oče otroka ni imel pravice biti prisoten in sodelovati v obravnavi pred komisijo kljub izrecnemu zaprosilu pobudnice. Varuh je pobudo ocenil kot utemeljeno z vidika nepravilnosti pri vodenju postopka in umanjkanju obrazložitve v sklepih Komisij UPN I in II, s čimer se strinja tudi MZ. Kar moti, je dejstvo, da MZ kljub ugotovljenim nepravilnostim v okviru postopka Komisij ni ukrepalo (ali pa le Varuha ni seznanilo s svojim ukrepanjem). Varuh zato MZ poziva, da ustrezno ukrepa in člane Komisij UPN I in II seznani s pravilnim vodenjem postopka in odločanjem, ki ga bo možno tudi preizkusiti, da se primer, kot ga je izkusila pobudnica, ne bi več ponovil.

Varuh in predstavnici Centra so se septembra 2020 sestali tudi s predstavnicama Skupine strokovnjakov za boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (GREVIO), ki sta obiskali Slovenijo, da bi pridobili informacije o izvajanju Istanbulske konvencije. Center je za GREVIO pripravil tudi pisni prispevek za obravnavo izhodiščnega poročila Slovenije (alternativno poročilo)[5] – več o tem glej v razdelku 1.9.3.10 tega poročila. V okviru Centra za človekove pravice je bilo narejenih tudi več raziskav glede nasilja nad ženskami in v družini, katerih namen je bil med drugim priprava poročil različnim mednarodnim institucijam (o tem podrobneje v poglavju 1.9 Center za človekove pravice).

2.4.2 Priporočila Varuha glede žensk iz drugih delov letnega poročila

Na ženske se nanašajo priporočila št. 3, 4, 5, 32, 33, 34, 55 in 66 iz drugih delov tega letnega poročila.

2.4.3 Ženske v drugih delih letnega poročila

Položaj žensk je posebej obravnavan tudi v 3.6 poglavju tega poročila, ki se nanaša na dejavnosti Varuha v zvezi z epidemijo covid-19.

Dejavnost Varuha glede žensk je obravnavana v naslednjih poglavjih oziroma razdelkih tega poročila:

1.9.1.1 Promocija, informiranje in izobraževanje ter dajanje splošnih informacij o vrstah in oblikah pritožb na mednarodne organe

·         Varuhov kratki vodič: Kako in kdaj se lahko glede kršitev človekovih pravic pritožite na mednarodne odbore Združenih narodov

1.9.1.2 Priprava analiz in poročil s posameznih področij spodbujanja in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin

·         Nasilje nad ženskami in v družini

1.9.1.3 Priprava mednarodnih poročil s posameznih področij spodbujanja in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin

·         Srečanje s Skupino strokovnjakov za boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (GREVIO) in alternativno poročilo Varuha

1.9.3.3 Varuhov kratki vodič: Kako in kdaj se lahko glede kršitev človekovih pravic pritožite na mednarodne odbore Združenih narodov

1.9.3.5 Nasilje nad ženskami in v družini – ključni argumenti in zaključki več analiz Centra

1.9.3.12 Odzivi Centra na različne vprašalnike in pozive organov Združenih narodov in drugih mednarodnih organizacij, institucij in združenj s področja človekovih pravic

2.3.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja

·         Zaposlovanje za določen in krajši delovni čas v dejavnosti izobraževanja

2.11.1.2 Posebej o problematiki trgovine z ljudmi

·         Tretji krog ocenjevanja Slovenije glede izvajanja Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi je bil zaradi pandemije covid-19 prestavljen

·         Kritike vredna je veljavna zakonodaja, po kateri so tuji državljani, ki so žrtve trgovine z ljudmi, upravičeni le do storitev nujne medicinske pomoči

·         Zagotavljanje pravice dostopa do odškodnine žrtvam trgovine z ljudmi le, če so ti državljani EU, je diskriminatorno in v nasprotju z direktivo 2011/36/EU

·         Mladoletne žrtve trgovine z ljudmi morajo biti deležne posebne zaščite

·         V postopku nedavne akreditacije Varuha po Pariških načelih je bila posebej izpostavljena zahteva po podrobnejšem obravnavanju vprašanj v zvezi s trgovino z ljudmi

2.14.3.2.1 Obsojenci

·         Sobivanje obsojenk med prestajanjem kazni zapora

2.16.3.3 Zdravstveno varstvo

·         Dileme postopka in odločanja komisij za umetno prekinitev nosečnosti

2.17.1.5 Nasilje

2.18.3.3 Slovenske oblasti so popačile zapis osebnega imena tuje državljanke

2.18.3.9 Varuh je s svojim posredovanjem presekal dolgotrajno reševanje pritožbe zoper odločbo o podaljšanju licence za opravljanje dela diplomirane medicinske sestre

[1] Gl. https://www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/varuh-svetina-samo-ozavescena-druzba-lahko-zmanjsa-nasilje-nad-zenskami/.

[2] Explanatory Report to the Council of Europe Convention on preventing and combating violence against women and domestic violence, 172. odstavek, rm.coe.int/CoERMPublicCommonSearchServices/DisplayDCTMContent.

[3] Report concerning the implementation of the Council of Europe Convention on Action against Trafficking in Human Beings by Slovenia, Second evaluation round, GRETA(2017)38, 138. odstavek, rm.coe.int/greta-2017-38-fgr-svn-en/168078919e.

[4] Report concerning the implementation of the Council of Europe Convention on Action against Trafficking in Human Beings by Slovenia, SECOND EVALUATION ROUND2017, 108. odstavek.

[5] Objavljeno v angleščini na www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/center-za-clovekove-pravice-s-predstavniki-grevio-o-istanbulski-konvenciji/.