Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je na podlagi nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma (v nadaljevanju: DPM) po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju po svojih treh predstavnikih in skupaj s predstavnikom pogodbene nevladne organizacije, po predhodni najavi, 26. in 27. maja 2010 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju: ZPKZ Ljubljana ali zavod). Pri obisku je 26. 5. 2010 sodelovala tudi naša pogodbena izvedenka s področja zagotavljanja zdravstvene oskrbe.

Uradna zmogljivost ZPKZ Ljubljana je še vedno 128 zaprtih oseb. Od tega je za nastanitev pripornikov predvidenih 55 mest, za obsojence 65 in osem za nastanitev oseb, kaznovanih v postopku o prekršku. Tudi ob tokratnem obisku je bilo v zavodu večje število zaprtih oseb od njegove uradne zmogljivosti. Na prvi dan našega obiska jih je bilo 242, od tega 139 pripornikov, 99 obsojencev (od tega 25 v polodprtem režimu prestajanja kazni zapora) in štiri osebe z uklonilnim zaporom. Prezasedenost ZPKZ Ljubljana tako glede pripornikov kot glede obsojencev torej še vedno ostaja kritična.

Ob lanskoletnem obisku smo že poudarili, da prenatrpanost zavoda slabo vpliva na bivalne in sploh življenjske razmere zaprtih oseb, še posebej pripornikov, ki večino časa preživijo v svojih sobah. Preveliko število zaprtih oseb glede na uradne zmogljivosti zavoda otežuje tudi zagotavljanje varnosti in reda. Izpostavili smo tudi, da bo treba rešitev prezasedenosti poiskati še na druge načine, morda tudi na normativni ravni, s povečano možnostjo alternativnega prestajanja (krajših) kazni zapora. V tem pogledu Generalni urad Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: GUURSIKS) z nami soglaša. Kot eno od kratkoročnih rešitev prezasedenosti ZPKZ Ljubljana smo lahko tudi pozdravili odločitev GUURSIKS, da zavod lahko sprejme le 245 zaprtih oseb; tega števila pa ne presegajo s tem, da zaprte osebe nemudoma premestijo v katerega izmed manj zasedenih zavodov za prestajanje kazni zapora.

Stanje glede materialnih razmer v ZPKZ Ljubljana se od našega zadnjega obiska ni opazneje spremenilo. Zavod je sicer skrbel za redna vzdrževalna dela in pleskanje prostorov, kar smo vzpodbudili tudi za vnaprej. GUURSIKS je k navedenemu še dodal, da v obstoječi zgradbi zavoda materialnih pogojev realno ni mogoče bistveno zboljšati, še posebej zato, ker načrtujejo preselitev zavoda na novo lokacijo, zaradi česar večja vlaganja ne pridejo v poštev.

Število postelj je v posameznih bivalnih prostorih zaprtih oseb na obsojeniškem oddelku (zaprti in pol odprti), ostalo nespremenjeno. Večinoma gre za pograde. Obsojenci, pa tudi priporniki, imajo sicer vsak zelo skromno omaro ali pa le njen del (na katerih v večini manjkajo ključavnice), vendar je dostop do omar v več primerih otežen. DPM je tudi ob tokratnem obisku ugotovil, da kljub opozorilu ob prejšnjem obisku, v sobi številka 1 na polodprtem oddelku ni prišlo do spremembe, da bi se vrata garderobnih omaric, nameščenih v tem prostoru, lahko v celoti odpirala. Tokrat nam je GUURSIKS zagotovil, da bo za rešitev tega problema v kratkem poskrbela oseba, ki je v zavodu zadolžena za izvajanje hišnih del.

Pozdravili smo lahko, da je v nekaterih bivalnih prostorih obsojeniškega oddelka prišlo do zamenjave iztrošenega kovinskega pohištva (postelj in omar). Pri tem smo s poročilom o obisku posredovali tudi vzpodbudo, da bi še v tem letu prišlo do zamenjave še manjšega dela preostalega kovinskega (iztrošenega) pohištva, zlasti pa bi morala biti prednostna naloga zamenjava oziroma popravilo polomljenega pohištva.

Za namestitev oseb na prestajanju kazni zapora ZPKZ Ljubljana uporablja tudi dva bivalna prostora (številka 129 in 132) iz pripornega oddelka. V prvem od navedenih sta bili nameščeni dve osebi, čeprav je prostor zelo majhen in po oceni DPM primeren zgolj za namestitev ene osebe. Zato smo tudi predlagali, da naj se takšna namestitev zaprtih oseb uporablja zgolj izjemoma. Pripomnili smo še, da je bilo na obsojeniškem delu zavoda (zaprtem in pol odprtem režimu prestajanja kazni) v nekaterih bivalnih prostorih nekaj postelj še prostih. GUURSIKS je naš predlog označil za utemeljen, z obrazložitvijo, da se omenjena prostora sicer resda uporabljata za namestitev obsojencev, ki so ogroženi oziroma ogrožajo druge, vendar je treba tudi takim obsojencem zagotoviti predpisano kvadraturo v bivalnem prostoru, še posebej zato, ker razen dvournega bivanja na prostem preživijo dan v zaklenjenem bivalnem prostoru.

Večina ležišč v pripornem delu je bila še vedno kovinskih, dotrajanih, v nekaj sobah pripornega oddelka pa je že bilo zamenjano staro kovinsko pohištvo, kar smo pozdravili. Najslabše stanje smo ugotovili v bivalnem prostoru številka 113. Imel je umazane stene, potrebne takojšnjega pleskanja, večina lesenih omar je bila poškodovana, delovala je samo ena stropna svetilka in poškodovano je bilo tudi stikalo za prižiganje luči sanitarnega dela. Predlagali smo, da se v tej sobi prednostno odpravijo ugotovljene pomanjkljivosti. Nadalje smo tudi priporočili, da naj ZPKZ Ljubljana zamenja vsa iztrošena penasta ležišča z novimi, tudi če priporniki nanje ne opozorijo. To bi nenazadnje pripomoglo tudi k večji higieni, ki jo je potrebno ob prezasedenosti pripora še skrbneje vzdrževati. Opozorili smo tudi še na to, da v bolniški sobi na tuš kabini ni nameščene zaščitne zavese. GUURSIKS nas je v navedenem podprl in v odzivnem poročilu navedel, da meni, da bi moral zavod odpravljanju teh pomanjkljivosti posvetiti večjo pozornost, zlasti tudi sprotnemu popravilu inventarja in zamenjavi iztrošenih kovinskih postelj ter raztrganih žimnic. Čeprav naj bi ZPKZ Ljubljana sicer že sporočil, da je na opozorilo DPM v bolniški sobi pri tuš kabini namestil manjkajočo zaveso, je GUURSIKS ocenil, da bi moral zavod tovrstne in druge drobne pomanjkljivosti sproti ugotavljati in odpravljati, saj je malo verjetno, da jih, še posebej pravosodni policisti, ki so dnevno prisotni v bivalnih in drugih prostorih, ne bi zaznali.

Tudi ob tokratnem obisku smo ponovno slišali več pritožb zaprtih oseb, da se perilo iz pralnice občasno vrne še vlažno. Predlagali smo, da naj zavod poskrbi, da bodo zaposleni v pralnici perilo, ki ga operejo, pred vrnitvijo zaprtim osebam v celoti tudi posušili. GUURSIKS je pritrdil, da tudi sam ugotavlja, da se v nekaterih primerih to res dogaja, in nam zagotovil, da je ZPKZ Ljubljana že podvzel določene ukrepe za odpravo te pomanjkljivosti.

V zvezi s prhanjem smo od zaprtih oseb slišali veliko pritožb, da med 14.00 in 18.00 uro ni tople vode. GUURSIKS je v odzivnem poročilu navedel, da je v letošnjem letu že prišlo do sanacije vodovodne inštalacije, s čimer bo zagotovljene zadosti tople vode za prhanje zaprtih oseb.

Bivalni prostor za prestajanje uklonilnega zapora je bil spremenjen in je to sedaj bivalni prostor številka 6. Opremljen je z lesenim pohištvom in je v primerjavi z bivalnim prostorom, ki ga je ZPKZ Ljubljana za ta namen uporabljal ob zadnjem obisku, bistveno boljši. To spremembo smo pozdravili.

Ugotovili smo, da bi bila večina bivalnih prostorov ZPKZ Ljubljana potrebna pleskanja. Še posebej, ker zavod vsem zaprtim osebam, ki bi želele delati, dela ne mora zagotoviti, smo predlagali, da naj več napora usmeri v to, da zaprte osebe pritegne k vključitvi tudi v ta dela. GUURSIKS je v tej zvezi navedel, da v zavodu ravno v tem času izvajajo pleskanje bivalnih in drugih prostorov, vendar to poteka postopno, saj je treba pred pleskanjem bivalni prostor izprazniti, kar pa predstavlja določeno oviro, ker zavod nima na razpolago dovolj prostih sob, v katere bi začasno namestil obsojence iz sob v katerih izvajajo pleskanje; zaradi omenjenih razlogov zavod postelje in drugo opremo odstrani na hodnike zavoda, takoj za tem ko je pleskanje končano pa odstranjeno opremo namesti nazaj v bivalni prostor; naj bi pa zavod pri izvajanju pleskanja upošteval predlog DPM, saj je omogočil, da pleskanje izvaja kar nekaj zaprtih oseb, ki so to delo sposobni opravljati.

Tudi ob tokratnem obisku je bilo ugotovljeno, da so priporniki zaklenjeni v svojih sobah v povprečju več kot 21 ur dnevno. Zaradi prostorskih omejitev in pomanjkanja skupnih prostorov je edina redna vsakodnevna dejavnost zunaj sob gibanje na prostem dvakrat po eno uro. Dvakrat tedensko po eno uro imajo priporniki tudi dostop do fitnes sobe. Uporaba nje je dodeljena različno glede na nadstropje, v katerem se pripornik nahaja. Zunaj svojih sob so priporniki lahko še v primeru obiska (ena ura tedensko), v času telefoniranja (dvakrat tedensko po deset minut), kratkotrajnega (praviloma) dvakrat  tedenskega nakupovanja v kantini in v času vsakodnevnega (največ) 10 minutnega tuširanja v skupni kopalnici. GUURSIKS nam je v tej zvezi sporočil, da je z vodstvom ZPKZ Ljubljana o tej problematiki že razpravljal in obenem tudi zahteval, da kljub neugodnim prostorskim razmeram podvzame potrebne ukrepe, da bo pripornikom omogočeno več časa bivati izven bivalnih prostorov. Zagotovil nam je tudi, da bo v okviru svojih pristojnosti vztrajal, da ZPKZ Ljubljana v mejah realnih možnosti, bivalne prostore pripornikov, ki varnostno niso problematični, v določenem času ne zaklepa, s čimer bo pripornikom omogočil bivanje na hodniku ali v kakšnem drugem skupnem prostoru. GUURSIKS tudi meni, da bi se verjetno lahko podaljšalo čas bivanja na prostem, če bi skupine pripornikov za bivanje na prostem združilo v zavodu v večje skupine.

Gibanje na prostem je za pripornike (še vedno) zgolj na notranjem dvorišču, ki omogoča le omejeno rekreacijo (hoja, tek, igranje namiznega tenisa). Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev do namestitve nadstreška, ki bi omogočal pripornikom zadrževanje na prostem tudi v deževnem (slabem) vremenu, še vedno ni prišlo in to še naprej ostaja pomanjkljivost.

V času našega obiska je delalo le malo število zaprtih oseb (po pojasnilih zavoda je bilo 22 oseb na hišnih delih in devet v JGZ). DPM je predlagal, da naj se v to smer vloži več napora in poskuša zagotoviti delo čim večjemu številu zaprtih oseb, ki so sposobne za delo in želijo delati, če je le mogoče tudi pripornikom. Delo namreč pripomore k socialni rehabilitaciji in pozitivno vpliva na posameznikovo psihično stanje ter zadovoljstvo, prav tako pa tudi spremeni doživljanje časa, lahko pa tudi občutka, da je storil nekaj koristnega. Kot je navedel, se GUURSIKS zaveda, da zagotavljanje dela zaprtim osebam predstavlja resen problem ne le v ZPKZ Ljubljana, temveč domala na vseh lokacijah, zato je že dal pobudo, da naj se čim več hišnih del opravi v lastni režiji; ravno tako naj bi si prizadeval, da bi skupaj z Ministrstvom za finance in Ministrstvom za javno upravo ustvarili pogoje za preoblikovanje sedanjih javnih gospodarskih zavodov v režijske obrate, katerih naloga bo prvenstveno zaposlovanje, oziroma usposabljanje zaprtih oseb v smislu učnih in terapevtskih delavnic.

ZPKZ Ljubljana še vedno nima oddelka brez drog, kot ga določa 53. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 102/00 in 127/06), čeprav prisotnost drog tudi po oceni samega zavoda še vedno predstavlja velik problem (okoli 50 odstotkov zaprtih oseb naj bi imelo težave z drogami). GUURSIKS naj bi zato tudi pozval zavod k čimprejšnji proučitvi možnosti glede oddelka brez drog, predvsem v smeri resnejšega razmisleka o zaposlitvi ustreznega terapevta za obravnavo odvisnosti, ki bi odvisnikom omogočal vključitev v zahtevnejše programe obravnave.

Kajenje v ZPKZ Ljubljana je dovoljeno le v sobah, vendar pa obenem ni posebnih sob za kadilce in nekadilce (čeprav je kar nekaj sob opredeljenih kot nekadilskih). To se še vedno rešuje z ločenim nameščanjem kadilcev in nekadilcev, kolikor pogoji (pre)zasedenosti ob upoštevanju tudi še drugih dejavnikov (medsebojni konflikti in podobno) sploh dopuščajo. Kljub vsemu je DPM ponovno predlagal, da naj ZPKZ Ljubljana poskuša imeti vsaj nekaj sob namenjenih samo za nekadilce in skuša čim bolj skrbeti za to, da nekadilci ne bodo nameščeni v sobe s kadilci, saj je to tudi zakonska zahteva. GUURSIKS je v tej zvezi zavzel stališče, da ZPKZ Ljubljana zaradi pomanjkanja prostorskih zmožnosti resda nima posebnih sob za nekadilce in kadilce, vendar vsem nekadilcem, ob upoštevanju varnostnih zahtev, omogočajo namestitev ločeno od kadilcev.

Od vodstva in zaposlenih v ZPKZ Ljubljana je pogodbena izvedenka prejela informacijo, da so kot novost pri preprečevanju samomorov pred tremi leti pripravili oziroma pridobili vprašalnik za detekcijo samomorilne nevarnosti zaprtih oseb. Vprašalnik se tedensko preverja. Izobrazili so vse zaposlene, da ga znajo uporabiti in ukrepati, kadar rezultati kažejo na nevarnost samomora. Po treh letih prakse ugotavljajo, da so ga zaposleni sprejeli kot nekaj koristnega in da bolj sproščeno izvajajo dejavnosti, ki so predvidene, kadar za nekoga ugotovijo, da je suicidalno ogrožen (npr., da večkrat vstopajo v celico ali ga premestijo drugam).

V zavodu zagotavljajo zdravstveno oskrbo zdravniki Zdravstvenega doma Ljubljana-Center, in sicer se menjuje šest do devet splošnih zdravnikov. Splošni zdravniki prihajajo trikrat tedensko in ostajajo od štirih do pet ur, po potrebi tudi več. Zaprte osebe so pregledane v 24 urah, tudi preko vikenda. Omogočeno naj bi jim bilo tudi, da iz zavoda odidejo na vse specialistične preglede. Včasih pride specialist (npr. psihiater) na lastno željo v zavod, kjer mu omogočijo srečanje z zaprto osebo.

Hospitalizacija na psihiatričnih oddelkih še naprej ostaja problem, in sicer predvsem zaradi treh vzrokov: (1) prvi vzrok je varovanje, saj se tako dogaja, da pacienta obsojenca na zaprtem psihiatričnem oddelku varujejo pravosodni policisti v več izmenah in  se tako zmanjša njihovo že tako premajhno število v zavodu; ti pravosodni policisti imajo včasih težave z drugimi psihiatričnimi pacienti, ki iz različnih razlogov ne prenašajo dobro uniforme; ni zanemarljivo tudi nelagodno počutje drugih psihiatričnih pacientov (in njihovih svojcev) ob tem, ko jih ves čas na zdravljenju straži pravosodni policist, (2) drugi vzrok je dejstvo, da se je zelo težko dogovoriti, da bi na psihiatrično zdravljenje sprejeli zaprto osebo, ker se pričakuje, da bodo z njo težave; če pa se jo že sprejme, so to običajno prekratke hospitalizacije (po mnenju lečečih psihiatrov), (3) tretji razlog pa je, da traja predolgo, da postane ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja pravnomočen in tako zaprta oseba potrebna zdravljenja dolgo čaka v zavodu, da ga lahko premestijo na psihiatrično zdravljenje.

Kot slabost prehoda na nov način izvajanja zdravstvenega varstva zaprtih oseb (vključitev v  javno zdravstveno mrežo) se je pokazal neustrezen sistem zdravstvenega zavarovanja, ki onemogoča prijavo pripornikov v sistem. Po pojasnilih GUURSIKS je bilo to tudi obravnavano na zadnjem medresorskem sestanku v mesecu maju; predlagano naj bi bilo, da se tudi za pripornike vzpostavi enak način prijavljanja v obvezno zdravstveno zavarovanje kot je to v praksi za obsojence; s strani Zavoda za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje se pričakuje vzpostavitev nove zavarovalne podlage za pripornike.

Pogodbena izvedenka je kljub resni prezasedenosti ZPKZ Ljubljana, ki dejansko onemogoča marsikatero dejavnost, sicer dobila dober vtis, da si osebje prizadeva, da je v danih razmerah kar najbolje poskrbljeno za zaprte osebe. Posebno dober vtis daje po njeni oceni zgledna organizacija dela splošnih zdravnikov in medicinskih sester Zdravstvenega doma Ljubljana-Center, ki so pokazali, da se z dogovarjanjem in doslednostjo lahko doseže red in strokovno delo tudi v ustanovi kot je zavod za prestajanje kazni zapora; k temu prispeva tudi kakovostno delo psihiatrov (ocenila je, da so predpisane doze in kombinacije psihofarmakov ustrezne, poleg tega se držijo tudi dogovora, da ne predpisujejo tistih, ki so najbolj privlačni za zlorabo in preprodajo (Tramal, Dormicum)).

Izvedenka je opozorila na nezainteresiranost za vzpodbujanje obravnave odvisnikov (brez substitucijske terapije!), ki bi po njenem mnenju že v zavodih za prestajanje kazni zapora lahko vključevala motivacijske postopke in skupinsko obravnavo; o tem bi bilo sicer potrebno ustrezno izobraževanje strokovnih delavcev in vključevanje kvalitetnih zunanjih sodelavcev. Pripomnila je še, da nekateri od teh delujejo na tem področju povsem neprofitno oziroma  brezplačno.

Glede na zadnji obisk se je število pravosodnih policistov, ki skrbijo za varnost zaprtih oseb, nekoliko povečalo, in sicer  na 110, kar velja pohvaliti. V dnevni izmeni tako sedaj navadno dela 12 pravosodnih policistov, v nočni pa od devet do 10 (po dva do trije na traktu). 

Vzgojno službo poleg vodje sestavljajo še psiholog in psihologinja, en socialni delavec in sedem pedagogov. V postopku pa je bila tudi zaposlitev še za enega pedagoga in socialno delavko. Za razliko od prejšnjega obiska smo tokrat slišali manj pritožb na račun vzgojne službe. GUURSIKS je bil s tem dejstvom zadovoljen, vendar je obenem tudi še pripomnil, da število pritožb dostikrat ni odvisno zgolj od dela posamezne službe, temveč nanje vpliva tudi trenutno razpoloženje posameznih zaprtih oseb.

Pregled števila izločitev v posebni prostor (v letošnjem letu so bili trije takšni primeri), in uporaba prisilnih sredstev (14 primerov) ni pokazal okoliščin, ki bi narekovale zaskrbljenost glede uporabe strožjih ukrepov zoper zaprte osebe. Skrb zbujajoč podatek pa je bilo dejstvo, da ZPKZ Ljubljana nobene izmed kršitev obsojencev ne obravnava po zakonsko predvidenem postopku za izrekanje disciplinskih kazni, temveč le tretmansko. Zavod tako opušča zakonsko predviden sistem discipliniranja obsojencev, celo kadar gre za primere hujših disciplinskih prestopkov, kot je nasilje med obsojenci. GUURSIKS je to naše opozorilo označil za povsem upravičeno in obenem zagotovil, da bo od zavoda zahteval, da se zlasti v primerih hujših disciplinskih prestopkov in ko gre za fizično nasilje, izrekajo disciplinske kazni, saj je očitno, da se tozadevne zakonske določbe ne izvajajo; po drugi strani pa uvajanja in vodenja disciplinskih postopkov ter izrekanja disciplinskih kazni obsojencem ZPKZ Ljubljana ne bi smel opuščati tudi zato, ker so disciplinski prestopki fizičnega nasilja nad soobsojenci v porastu, pri teh pa nenazadnje prepogosto prihaja tudi do lažjih ali težjih telesnih poškodb, zaradi katerih oškodovanci uveljavljajo odškodnino, ki jo skoraj praviloma tudi dobijo, plačati pa jo mora seveda država.

Internih oblik izobraževanja v ZPKZ Ljubljana ni bilo organiziranih. Potekal je le program »Most do izobrazbe«, za zaprte osebe, ki se želijo izobraževati oziroma zaključiti osnovnošolsko oziroma srednješolsko izobrazbo. V zvezi s to ugotovitvijo DPM so na GUURSIKS pojasnili, da delavci ZPKZ Ljubljana usmerjajo aktivnosti in energijo v motiviranje zaprtih oseb, za vključevanje v izobraževalne programe; problem izobraževanja naj bi se kazal v prostorski stiski, ki preprečuje, da bi v samem zavodu organizirali več različnih izobraževalnih programov; zato je ena od rešitev, ki jo v zavodu izvajajo, da zaprte osebe vključujejo v izobraževalne programe v zunanjih izobraževalnih inštitucijah, kar pomeni vpis, učenje in opravljanje izpitov; pri tem jim pedagogi aktivno pomagajo in sodelujejo z vzpostavljanjem stikov, zagotavljanjem literature, vzpodbujanjem pri učenju in organiziranjem časa učenja, ter izvajanjem določenih aktivnosti za dopisno izobraževanje, tako da so prisotni pri opravljanju testov, namesto profesorjev; zaradi velikega zanimanja zaprtih oseb, pa v ZPKZ Ljubljana  v sodelovanju s Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani, že drugo leto zapored organizirajo delavnice, ki jih ob sodelovanju pedagogov zavoda, izvajajo študentke drugega letnika socialne pedagogike.