Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Zagovornik naj bo glas otroka

"Vse bolj se izkazuje potreba po zagovorniku, ki bi bil glas otroka in bi ga okrepil tam, kjer je šibak," je na posvetu z naslovom Zagovorništvo otrok in mladostnikov v poslopju državnega zbora opozoril varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek. Varuh je celodnevni strokovni posvet, na katerem sodeluje več kot 20 strokovnjakov in 120 udeležencev, ki se vsakodnevno srečujejo z vprašanji otrok, pripravil v sodelovanju z iniciativno delovno skupino za zagovorništvo.
Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je v uvodnem nagovoru opozoril predvsem na neuresničevanje konvencije ZN o otrokovih pravicah v Sloveniji, ki bi se morala uresničevati v otrokovo največjo korist. "Zato s posvetom želimo ugotoviti, ali želimo zagovornika, ki bi otroka oskrboval z informacijami in njegov jezik prevajal v jezik odraslih in obratno, kako naj bi bilo zagovorništvo oblikovano in kako ga umestiti v zakonodajo," je poudaril Hanžek in sklenil, da otroci potrebujejo "pomoč in ne maščevanja".

Udeležence je nagovoril tudi predsednik DZ France Cukjati, ki je poudaril, da je ena od osnovnih nalog socialne družbe in pravne države ščitenje nemočnih, to pa so otroci. Pravica biti osebnost, je po besedah Cukjatija osnovna pravica otrok. Prav zaradi tega se je potrebno postaviti proti zlorabi otrok, proti spreminjanju otrok v objekt, je menil predsednik DZ. Pozdravil je napore varuha človekovih pravic pri vzpostavitvi zagovorništva otrok in mladostnikov in zaželel veliko uspeha pri iskanju rešitev in veliko modrosti, da ne bi modele zaščitništva iz odraslega sveta kopirali in slepo prenašali na področje zaščite otrok.

Namestnik varuha človekovih pravic in moderator posveta Tone Dolčič je udeležence spomnil, da je bila lani za iskanje ustrezne oblike sistema zagovorništva otrok in mladostnikov ustanovljena iniciativna delovna skupino strokovnjakov in predstavnikov vladnih in nevladnih organizacij. Namen delovne skupine je bil predvsem osvetlitev potrebe in priprava predlogov za sistem zagovorništva, opozoriti na bele lise v praksi v zakonodaji in predstaviti rešitve, skratka opredeliti koncept zagovorništva ter pripraviti pilotski projekt.

V tem okviru je Irena Papež v imenu Združenja proti spolnemu zlorabljanju, Ženske svetovalnice, Zavoda Emme in Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja, povedala, da se v nevladnih organizacijah srečujejo s konkretnimi primeri hudih kršitev človekovih pravic na vseh ravneh. "Nudenje zagovorništva odraslim osebam, ki to želijo in otrokom, ki to potrebujejo, je naša osnovna praksa že vrsto let," je poudarila in izrazila upanje, da bo država priznala potrebo po zagovorništvu za otroke tako, da bo razpisala tovrstne projekte in s tem sledila uveljavljanju zahtev konvencije o otrokovih pravicah.

Svetovalka varuha človekovih pravic Martina Jenkole je opozorila, da smo pri obravnavanju otroka kot subjekta pravic še vedno bolj na začetku. Ob iskanju različnih možnosti za odločanje v korist otroka, se po njenih besedah premalo ali skoraj nič ne opremi otroka z ustreznimi informacijami, ne vključi se ga v reševanje problema in se ne upošteva drugačnost njegovega čutenja in dojemanja stvarnosti. Vse pogosto namreč pozabljamo, da je poleg pravice do zaščite in varnosti, ki sta samoumevni, treba upoštevati avtonomijo oziroma pravico otroka do lastnega izbora, je dejala Martina Jenkole, ki je prepričana, da je skrajni čas, da spremenimo odnos do otroka in ga končno začnemo upoštevati kot človeka v polnem pomenu besede. Zato naj bo zagovornik, kot je še dodala, glas otroka, ki bo zagotavljal neodvisnost in zaupnost, pomoč, sodelovanje in med drugim preprečeval sprejemanje odločitev za ali namesto otroka.

Ljubica Šalinger z direktorata za družino pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve je spregovorila o težavah pri uresničevanju instituta otrokovega zaupnika, kot je bil določen z novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ponekod se je izkazalo, da otrokov zaupnik ni dosegel svojega namena in ostal mrtva črka v zakonu, ponekod pa je prišlo do zlorabe navedene pravice v korist odraslih, le v nekaj primerih pa se je ta pravica ponudila otroku in bila uporabljena kot zaščita njegovih pravic, pravi Šalingerjeva, ki se je tudi vprašala, ali bi bilo smotrno združiti otrokovega zaupnika in zagovornika v eni osebi, ali ti dve možnosti razmejiti.

V nadaljevanju posveta je Liana Kalčina iz komisije za otrokove pravice pri Zvezi prijateljev mladine Slovenija (ZPMS) izpostavila potrebo po čimprejšnjem sprejetju nacionalnega programa za otroke, ki je sicer v pripravi na pristojne ministrstvu, ki bi vključeval zaščito otrok, sistem zagovorništva, zastopanje otrok in podobno.

Potrebo po institutu zagovorništva otrok in mladostnikov pa je morda najbolj ponazorila Katarina, ki se je v stiski pri 14 letih obrnila na svetovalko varuha človekovih pravic, ki je v bistvu postala njena zagovornica in ji pomagala, da danes živi normalno. Ob tem se je vprašala, kako bi se stvari odvijale, če ji "življenje na pot ne bi prineslo njene zagovornice". Predsednik otroškega parlamenta pri ZPMS Jan Marčič Maruško meni, da slovenska zakonodaja ni prijazna do otrok, marsikdaj nimajo ustreznega sogovornika in zaupnika, kaj šele zagovornika. Vendar misli, da še vedno velja potreba po zagovorništvu s strani posebne strokovne državne ustanove, ki bi se posvečala izključno otrokom.

  • Več o zagovorništvu otrok
  • Vaši predlogi in komentarji o zagovorništvu otrok
Natisni: