Varuh človekovih pravic RS je prejel novinarsko vprašanje, s katerim je novinar želel pridobiti stališče Varuha do uporabe električnih paralizatorjev, ki naj bi jih policija znova skušala uvesti. Medij naj bi prejel tudi informacijo, da je bila pri Varuhu opravljena študija o uporabi paralizatorjev. Kar zadeva slednje, zagotavljamo, da pri Varuhu takšna študija ni bila opravljena.
Glede možne uvedbe uporabe električnega paralizatorja ostaja Varuh zelo zadržan. Že pred časom (glej na primer Enajsto redno letno poročilo, 2005, str. 62) smo opozorili, da so iz sveta znani primeri s tragičnimi, tudi smrtnimi primeri pri njegovi uporabi in, da je utemeljena bojazen, da bi bila njegova uporaba pogostejša, kot bi to res bilo nujno potrebno. Menili smo tudi, da bi bilo primere dovoljene uporabe električnega paralizatorja (sploh če gre za sredstvo, ki omogoča izstrelitev elektrod v osebo) kar najbolj približati pogojem, predpisanim za uporabo strelnega orožja.
Več pomislekov glede njegove uporabe je izrazil tudi CPT (glej 20. Splošno poročilo, 2010) in ob tem opozoril tako na nasprotujoča mnenja glede njegove uporabe kot tudi na možne negativne posledice za zdravje, ki ga ima lahko to prisilno sredstvo ter možnih zlorab. Meni tudi, da je odločitev o njegovi uvedbi lahko le rezultat izčrpne razprave. Sicer tudi CPT meni, da je lahko uporaba električnega paralizatorja omejena le na primere, ko gre za resno in neposredno ogrožanje življenja ali nevarnost resnejše poškodbe in če to ni možno preprečiti na druge načine, ko gre torej za edino možnost namesto uporabe drugih, bolj rizičnih sredstev za povzročitev poškodbe ali smrti (kot je na primer orožje). Pri tem še posebej izpostavlja nekatere situacije, ko uporaba tega prisilnega sredstva ni sprejemljiva oziroma je problematična (npr. pri odstranitvi tujcev, v zaporih, v psihiatričnih bolnišnicah, pri aretacijah, pri vzdrževanju javnega reda in mira oziroma obvladovanju demonstracij). Opozarja tudi, da bi moralo biti osebje za njihovo uporabo posebej izbrano in usposobljeno ter tudi na tehnične vidike njegove uporabe (možnost nadzorovanja uporabe, omejenosti uporabe…). Ne nazadnje CPT opozarja še na medicinske vidike tega prisilnega sredstva, zlasti, da se je treba izogibati uporabe tega sredstva v primeru posebej ogroženih oseb kot so starejši, nosečnice, otroci, osebe s srčnimi boleznimi. Pripominja, da je lahko sposobnost razumevanja predhodnega opozorila pred njegovo uporabo, ko gre za osebe z delirijem, alkoholizirane ali drogirane osebe zelo vprašljiva. CPT tudi meni, da je bi moralo biti vsaka oseba po uporabi tega prisilnega sredstva zdravniško pregledana.
V odzivu na predlagane spremembe in dopolnitve Zakona o nalogah in pooblastilih policije smo že opozorili, da glede možne uvedbe tega prisilnega sredstva vsekakor pričakujemo široko (javno) razpravo, da se osvetlijo vsi problematični vidiki njegove uporabe. Predlagali smo tudi, da se pri odločanju glede uvedbe uporabe električnega paralizatorja upoštevajo vsi vidiki na katere opozarja CPT. Sicer menimo, da so pogoji, ki jih za njihovo uporabo določa osnutek zakona mnogo preširoki in kot taki ne sledijo priporočilom CPT, zlasti pa (tudi s formulacijo druge alineje 85.a člena) omogočajo nesorazmerno uporabo tega prisilnega sredstva. Ni tudi jasno kakšna vrsta električnega paralizatorja se sploh predvideva, pri čemer pripominjamo, da je CPT naprave z neposrednim dotikom označil še posebej problematične, saj meni, da bi v teh situacijah ustrezno usposobljenim policistom morale biti na voljo druge ustrezne tehnike nadzora ker gre za neposredno bližino do osebe, ki se mora umiriti. Pri teh sredstvih tudi ni mogoče slediti obrazložitvi v posredovanem gradivu, da to prisilno sredstvo policistom omogoča, da z varne razdalje obvladajo upiranje ali odvrnejo napad nevarne osebe, saj gre za uporabo pri neposredni bližini.
