Varuh obravnava pobudo osebe, ki mora za mesečno vozovnico svojega sina, ki biva v Mengšu, šola pa se v manj kot 5 kilometrov oddaljenih Domžalah, plačati 43,20 evra. Njihov sosed, ki bi se na izobraževanje vozil v oddaljenejšo Ljubljano, bi lahko uveljavljal subvencijo prevoza in bi tako za mesečno vozovnico plačal le 20 evrov, ob tem pa bi lahko imel tudi možnost brezplačnega mestnega prevoza. Neenakost je posledica zakonske ureditve, za katero pobudnica meni, da je diskriminatorna, saj v manj ugoden položaj postavlja dijake, ki bivajo v kraju, manj kot 5 km oddaljenem od kraja izobraževanja.
Varuh je menil, da bi bila pobuda lahko utemeljena, zato smo na Ministrstvo za infrastrukturo (MZIP) in prostor naslovili poizvedbo, v kateri smo jih prosili, da se opredelijo do domneve o kršitvi prepovedi diskriminacije, ki naj bi izhajala iz določbe 114. b člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Ur.l. RS, št. 131/2006 s spremembami: Ur.l. RS, št. 123/2008, 28/2010, 49/2011, 40/2012-ZUJF, 57/2012, v nadaljevanju: ZPCP-2).
V odgovoru nas je MZIP seznanilo, da je bil sporen kriterij 5 km razdalje med krajem bivanja in izobraževanja določen že s prejšnjo ureditvijo in da predlagatelj ob uveljavitvi novega sistema teh kriterijev ni mogel spreminjati. Seznanili so nas še, da so se sredstva v nov sistem subvencioniranja usmerila na podlagi 81. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur.l. RS, št. 40/2012 s spremembami: Ur.l. RS, št. 55/2012 Skl.US: U-I-162/12-5, Up-626/12-5, 96/2012-ZPIZ-2, 104/2012-ZIPRS1314, 105/2012). Ta določa, da se subvencioniranje prevoza zagotovi le tistim upravičencem, ki se šolajo v oddaljenosti več kot 5 km od kraja bivanja, in sicer tako, da je višina subvencije prevoza odvisna od socialnega položaja upravičenca, oddaljenosti od kraja šolanja ter možnosti bivanja v dijaškem oziroma študentskem domu. MZIP še navaja, da se je po uvedbi novega sistema subvencioniranja prevozov bistveno povečalo število dijakov in študentov, ki so upravičeni do subvencije. Povečanje je preseglo tudi najbolj optimistične scenarije, zato bo na letni ravni nastal 20 % finančni primanjkljaj. V zaključku so na ministrstvu še dodali, da zaradi domnevno diskriminatorne ureditve subvencioniranja prevozov proučujejo možnosti spremembe kriterija oddaljenosti za subvencioniranje mesečne vozovnice. Analiza kaže, da bi bilo ob odpravi pogoja oddaljenosti in nespremenjenih drugih pogojih na letni ravni treba zagotoviti dodatnih 10 mio evrov. Dvig proračunskih sredstev za izvajanje subvencioniranja mesečnih vozovnic ni realen, zato bi sprememba sistema pomenila bistveni dvig cene vozovnic za obstoječe upravičence.
Na podlagi navedb MZIP je Varuh ugotovil, da ministrstvo v svojem odgovoru ni navedlo razumnih in utemeljenih razlogov, zaradi katerih določba 114. b člena ZPCP-2 posameznike obravnava različno glede na oddaljenost šole od kraja bivanja. Načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS namreč pomeni, da je potrebno bistveno enake primere obravnavati enako in bistveno neenake ustrezno različno. Glede splošnega načela enakosti pred zakonom je ustaljeno stališče Ustavnega sodišča, da to načelo zavezuje zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.
Razumen razlog, ki bi opravičeval neenako obravnavo, po mnenju Varuha ne more biti sklicevanje na prejšnjo (diskriminatorno) ureditev, kot tudi ne sklicevanje na drug zakon, ki določa nek samovoljen kriterij. Prav tako po mnenju Varuha utemeljen razlog za neenako obravnavo posameznikov ne more biti omejenost finančnih sredstev sama po sebi. Če so proračunska sredstva za subvencioniranje nakupa mesečnih vozovnic omejena, to še ne pomeni, da lahko zakonodajalec pri delitvi omejenih sredstev uporabi samovoljne kriterije.
Varuh sicer meni, da bi bil pod določenimi pogoji lahko tudi kriterij oddaljenosti šole od kraja bivanja utemeljen razlog za različno obravnavo posameznikov. V mislih imamo primer, ko zakonska ureditev subvencioniranja mesečnih vozovnic ne bi omogočila tistim, ki bivajo na razdalji manj kot 2 km od kraja izobraževanja. V tem primeru bi namreč različno obravnavo lahko utemeljili s tem, da študenti in dijaki, ki živijo manj kot 2 km od kraja izobraževanja, ne potrebujejo javnega prevoza, ker se do tja lahko odpravijo peš.
Na podlagi navedenega je Varuh na MZIP naslovil mnenje, da so študenti in dijaki, ki bivajo več kot dva in manj kot pet kilometrov od kraja izobraževanja, v bistveno enakem položaju kot tisti, ki bivajo pet ali več kilometrov stran od kraja izobraževanja. Obe skupini namreč potrebujeta prevoz od bivališča do kraja šolanja. Po mnenju Varuha je zato določba 114. b člena ZPCP-2, ki sredstev za subvencioniranje prevozov za dijake in študente višjih šol ne zagotavlja tistim, ki bivajo v kraju, ki je manj kot 5 km oddaljen od kraja izobraževanja, diskriminatorna. Varuh je MZIP zato predlagal, da pripravi in državnemu zboru predlaga sprejem ustreznih zakonskih sprememb, s katerimi bo odpravljen diskriminatorni kriterij za dodelitev subvencije prevoza.
MZIP nas je v odzivu na predlog seznanilo, da so v skladu z mnenjem Varuha pripravili predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu, ki v 10. členu diskriminatorno ureditev spreminja na način, da se subvencioniranje prevoza zagotovi tudi tistim upravičencem, ki se šolajo v oddaljenosti manj kot 5 km in več kot 2 km od kraja bivanja. Predlog spremembe zakona je Vlada RS predlagala v sprejem državnemu zboru. Varuh odziv MZIP na predlog Varuha ocenjuje kot ustrezen. 10.0-46/2012
