Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je seznanjen s predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nalezljivih boleznih, ki ga je 31. 1. 2018 v zakonodajni postopek vložila skupina poslancev. Novela zakona med drugim določa, da morajo javni vrtci in vrtci, financirani iz javnih sredstev, zavrniti vpis otrok, ki niso cepljeni v skladu z zakonom, razen če otrok ni bil cepljen iz zdravstvenih razlogov.
O dopustnosti obveznega cepljenja otrok je odločalo Ustavno sodišče RS že leta 2004 in ugotovilo, da ne krši pravic otrok. Varuh je o tem pisal tudi v letnem poročilu za leto 2007 (stran 216). Zato se tokrat opredeljujemo le do vprašanja, ali bodo kršene pravice necepljenim otrokom, ki jim bo zakonsko onemogočen vpis v javni vrtec.
Varuh je v zvezi z omenjenim vprašanjem predvsem skušal ugotoviti, kako bodo varovane otrokove pravice tistih otrok, ki jih starši ne želijo cepiti iz subjektivnih razlogov (prepričanje, vera, nezaupanje itd.), pa jih bodo predlagane zakonske določbe postavile v drugačen položaj kot cepljene otroke, saj ne bodo deležni vzgojnih programov, ki jih nudijo vrtci in so sofinancirani iz javnih sredstev.
Zakon o vrtcih določa temeljne naloge vrtcev, ki so pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanje kakovosti življenja družin ter ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Vsega tega necepljeni otroci ne bodo več deležni v programih, ki so sofinancirani iz javnih sredstev, saj jih bodo starši lahko vpisali le v zasebne vrtce, če bodo le-ti še sprejemali necepljene otroke.
Ustava RS določa v 54. členu pravico in dolžnost staršev, da vzgajajo svoje otroke. Ta pravica se jim lahko omeji ali odvzame samo iz razlogov, ki jih zaradi otrokovih koristi določa zakon. V obravnavanem primeru z nameravano omejitvijo dostopa do javnega vrtca staršem ne bi bila odvzeta pravica do vzgoje svojih otrok na način, za katerega menijo, da je najprimernejši in v otrokovo korist. Po našem mnenju bo zakonodajalec s predlaganimi določbami zaščitil vse otroke pred nalezljivimi boleznimi, zato omejitev dostopa do javnega vrtca otrokom, ki ne izpolnjujejo zakonsko določenih pogojev, v tem primeru ne pomeni kršitev otrokovih pravic, pa tudi ne kršitve pravic njihovih staršev.
Pred uzakonitvijo omejitve dostopa do storitev javnih vrtcev bo seveda zakonodajalec v zakonodajnem postopku moral opraviti tehtanje pravic, v katere posega, in tistih, ki jih s takšno omejitvijo varuje. Varuh meni, da zavarovanje javnega zdravja utemeljuje omejitev dostopa do javnega vrtca, kot jo predvidevajo zakonske spremembe in tudi ne predstavlja prekomernega posega v pravice posameznikov za dosego legitimnega splošnega cilja – zaščite vseh prebivalcev pred nalezljivimi boleznimi.
