Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnil pobudnik glede domnevno spornega prevajanja v turški jezik v postopkih priznanja mednarodne zaščite. Pobudnik je navedel, da je v decembru 2012 v Azilnem domu srečal tolmača za turški jezik. Po pogovoru z njim je ugotovil, da je tolmač sodelavec turškega veleposlaništva. Pobudnik je bil mnenja, da takšno stanje postavlja prosilce za mednarodno zaščito postavlja v nevaren položaj. Varuha je prosili za pomoč.
Varuh je v postopku obravnave pobude na Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo (MNZJU) naslovil nekaj poizvedb ter vpogledal v upravni spis zadeve pri Upravnem sodišču Republike Slovenije. Na podlagi navedenega je Varuh ugotovil, da je v decembru 2012, zaradi poteka pogodbe tolmaču za turški jezik, prišlo do situacije, ko je MNZJU zaprosilo Službo za prevajanje in lektoriranje za zagotovitev tolmača za turški jezik preko izbrane prevajalske agencije. MNZJU je pojasnilo, da zaradi pomanjkanja tolmačev ter s tem povezanimi ponovitvami javnih razpisov, lahko pride do situacije, da za določen jezik v nekem trenutku (potek pogodbe) ni zagotovljenega tolmača.
MNZJU zaradi dejstva, da napoteni tolmač v takšnem primeru ni izbran skladno z 11. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), zaprosi za izjavo, da tolmačenja ne opravlja za diplomatsko-konzularna predstavništva države, katere jezik tolmači. Hkrati je tolmač opozorjen tudi na prepoved posredovanja katerih koli podatkov o prosilcih za mednarodno zaščito. V konkretnem primeru je napoteni tolmač pred postopkom sprejema vloge izjavil, da je v preteklosti pogodbeno izvajal prevajalske storitve za Veleposlaništvo Republike Turčije, vendar pa že več kot dve leti in pol z njimi nima stikov. Varuh je o tem dejstvu od MNZJU pridobil uradni zaznamek o izjavi tolmača, podpisan s strani uradne osebe, ne pa tolmača. MNZJU je v svojem odgovoru zavzelo mnenje, da izbrani tolmači izpolnjujejo vse z zakonom predpisane pogoje, navedbe pobudnika pa zavrnilo ter jih označilo, kot neresnične.
Varuh je na podlagi navedenega ugotovil, da je MNZJU konkretnem primeru delovalo skladno z določili ZMZ, kljub temu pa je štel pobudo za utemeljeno. Ob obravnavi pobude je Varuh zaznal, da trenutno veljavna zakonska ureditev določitve pogojev za izbiro tolmača v postopkih mednarodne zaščite ni ustrezna. ZMZ določa kot pogoj »izjavo tolmača, s katero se ta zaveže, da tolmačenja ne opravlja za diplomatsko-konzularna predstavništva države, katere jezik tolmači«. Varuh je mnenja, da omenjena dikcija ne zagotavlja, da v postopku mednarodne zaščite ne sodeluje oseba, ki opravlja storitve za diplomatsko-konzularno predstavništvo matične države prosilcev za mednarodno zaščito. Sama izjava v postopkih tolmačenja namreč po mnenju Varuha ni dovolj, saj lahko pride do zlorab (npr. krive izjave tolmača, zaradi finančnih koristi), s tem pa do možnosti posega v pravico do pribežališča. Postopek izbire tolmača ne bi smel temeljiti zgolj na izjavi, saj diplomatsko-konzularno predstavništvo predstavlja podaljšano roko matične države prosilca za mednarodno zaščito. Slednji v postopku priznanja mednarodne zaščite namreč izpostavlja preganjanje matične države, zato je ključno, da se v postopku mednarodne zaščite kar najbolj zavarujejo podatki o prosilcu in postopku mednarodne zaščite.
Varuh je ob tem pregledal predlagane spremembe in dopolnitve ZMZ, ki so v pripravi na MNZJU. Ugotovil je, da MNZJU pri postopku izbire tolmačev, v omenjeno določbo ni posegalo, temveč je poenostavilo postopek izbire tolmačev s tem, da je črtalo obveznost javnega razpisa pri izbiri. Varuh je MNZJU priporočil, da preuči možnost spremembe postopka izbire tolmačev, in sicer tako, da določi poglobljeno preverjanje tolmačev. Varuh delno vidi rešitev v tem, da bi uradna oseba pri postavitvi tolmača preko Ministrstva za zunanje zadeve pri diplomatsko-konzularnem predstavništvu preverila, ali kandidat za tolmača pri njih opravlja kakršnekoli storitve. Varuh je mnenja, da bi takšno preverjanje bolje služilo namenu prepovedi sodelovanja tolmača z diplomatsko-konzularnim predstavništvom matične države prosilca za mednarodno zaščito ter bistveno zmanjšalo možnost zlorab. Ker je Varuh predhodno že obravnaval problematiko prevajanja v teh postopkih, je MNZJU ponovno opozorili na možnost uporabe tolmačev, ki jih v okviru svojih programov zagotavlja Evropski azilni podporni urad (EASO).
MNZJU stoji na stališču, da zakonska materija zagotavlja varovanje pravice do pribežališča in varovanje podatkov o prosilcu in postopku mednarodne zaščite pred organi matične države. MNZJU je mnenja, da je v praksi pri zagotavljanju tolmačev nujno potrebno ohraniti določeno mero fleksibilnosti, zato samega načina preverjanja prepovedi sodelovanja tolmača z diplomatsko-konzularnim predstavništvom, ni primerno določati v zakonu. Način
preverjanja pogojev je stvar izvedbe postopka izbire posameznega tolmača. Glede pomoči EASO, pa je MNZJU pojasnilo, da bo v primeru potreb, uporabilo možnost zagotovitve tolmača pri EASO, saj bo to bistveno olajša delovni proces, če tolmač za določen jezik ni na voljo. MNZJU se je Varuhu zahvalilo za priporočilo, ki ga bodo skrbno izvajali in tudi z vidika varovanja podatkov pred organi matične države zagotovili vse potrebno, da bi preprečil možne posege v pravico do pribežališča prosilca za mednarodno zaščito. 5.2-47/2012
