Prejeli smo pobudo dveh lastnikov poslovnih lokalov, ki sta zatrjevala, da je občina pri uporabi inšpekcijskih ukrepov zaradi domnevno nedovoljenega oglaševanja zlorabila oblast in nedopustno posegla v njuno svobodo izražanja. Že dan po tem, ko so številni podjetniki v izložbah obesili poziv občanom k političnemu protestu nad politiko občine do razvoja starega mestnega jedra in podpisovanju peticije, je medobčinska inšpekcija obiskala vse lastnike lokalov, jim zagrozila z visokimi globami in zahtevala odstranitev letakov, ker naj bi podjetniki s tem kršili občinski odlok o oglaševanju. Poleg odstranitve letakov iz notranjosti vitrin je bila v posameznih primerih odrejena tudi odstranitev protestnih letakov v lokalih. Večina podjetnikov se je ukrepom inšpekcije uklonila, pobudnika pa sta zahtevala vročitev zapisnikov o ogledu, nanju vložila pripombe, nato pa po daljšem čakanju zaradi želje po vložitvi pravih sredstev zahtevala še izdajo odločbe o domnevnem prekršku. Opozarjala sta na pravno negotovost zaradi odlašanja z izdajo upravnih odločb, eden od pobudnikov pa je v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave zatrjeval kršitev svobode izražanja in povračilo stroškov zaradi tiskanja oglasov, ki jih ni mogel uporabiti. Ker je bil del pobude upravičen za takojšnje posredovanje, smo županu Mestne občine Kranj (MOK) poslali mnenje s svojimi ugotovitvami in predlogom za odpravo nepravilnosti.
Varuh je MOK posredoval mnenje, da so takšni inšpekcijski ukrepi v nasprotju s pravicama do peticije (45. člen Ustave) in do svobode izražanja (39. člen Ustave). Presodili smo, da ima vsebina spornega oglasa nedvomno naravo peticije in da zadeva spada v delokrog MOK. Menili smo, da je bil županov odziv na peticijo s sklicem sestanka ustrezen in v razumnem roku. Vendar je bilo v tem primeru v ospredju vprašanje, ali ni morda poskušalo ravnanje občinske uprave zaradi uvedbe inšpekcijskega postopka ovirati dajanja podpore oziroma podpisovanja peticije.
Menimo, da ni dovolj, da so z ustavo zajamčene človekove pravice le formalno ali načelno priznane z zakonom. Iz 15. člena Ustave izhaja tudi zahteva po zagotovitvi učinkovitega in dejanskega uresničevanja vseh ustavnih pravic. Poudarili smo, da je za učinkovito dajanje podpore posamezni peticiji nujno, da so občani sploh obveščeni o njeni vsebini. Zato je po naravi stvari nujno, da mora imeti tudi pobudnik takega kolektivnega izražanja političnih stališč o tem možnost širiti informacije. Menili smo, da oglasi niso le obveščali občanov o vsebini peticije, ampak so bili naslovljeni tudi na najširšo javnost z namenom vabljenja k morebitnemu dajanju podpore peticiji, spodbujanja občanov k razmisleku in odpiranja širše javne razprave o vsebini mestne politike ter odnosu občanov do razvoja mestnega jedra.
Zato je bilo ravnanje pobudnikov varovano tudi s svobodo izražanja. Svoboda političnega izražanja je v samem jedru vsake demokratične družbe, zato je posebej strogo ustavnopravno varovana in zajema tako pravico izražati in širiti kot sprejemati politične ideje. Ugotovili smo, da je ravnanje MOK zaradi inšpekcijskega postopka poseg tako v (ustavno) pravico pisno širiti informacije oz. politične ideje kot pravico sprejemati te informacije. Zanjo po naši presoji ni mogoče najti opore v zakonu, saj mimo določb zakonov o volilni kampanji in o medijih ipd. vsebina javnega izražanja oz. oglaševanja političnih stališč ni zakonsko omejena, niti ni podrobneje predpisan način njenega izvrševanja. Z zakonom je namreč mogoče način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin predpisati le, kadar tako določa ustava ali če je to nujno zaradi narave posamezne pravice ali svoboščine. Občine torej nimajo zakonskega pooblastila za podrobnejše urejanje načina zbiranja podpore peticijam ali za omejevanje te pravice, zlasti ne v zasebnih prostorih, čeprav so ti namenjeni gospodarski dejavnosti oz. stiku s strankami. Temeljni namen pravnega urejanja občine glede načina oglaševanja je lahko predvsem v varstvu javnega reda (npr. varstvu interesov potrošnikov) pri komercialnem izražanju.
Zato smo presodili, da inšpekcijski ukrepi niso bili zakoniti, kar zadošča za ugotovitev kršitve svobode izražanja, ki učinkuje tudi kot poskus omejevanja zbiranja podpore peticiji. Predlagali smo, da se župan zaradi ugotovljene kršitve pobudnikom opraviči in skuša najti sporazumno rešitev spora o zahtevku za povračilo škode zunaj okvira sodnega postopka (npr. s predlogom poravnave, z mediacijo ipd.).
MOK je inšpekcijski postopek proti pobudnikoma ustavila, vendar ne, ker bi se strinjala z Varuhovim mnenjem o nezakonitem posegu v pravico do peticije in svobodo političnega izražanja, ampak zato, ker naj bi pobudnika spoštovala inšpekcijski ukrep. Vnovič smo opozorili MOK na neustrezno ravnanje, v svojem odgovoru pa so nam sporočili, da je eden izmed pobudnikov zaradi obrazložitve sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka pri Upravnem sodišču v Ljubljani vložil tožbo. Varuh je zato obravnavo zadeve ustavil, vendar bo po razsodbi sodišča še enkrat proučil možnost, da zaradi morebitne kršitve načela pravičnosti in dobrega upravljanja na MOK ponovno naslovi mnenje in priporočila.
Varuh je že v letnem poročilu 2005 ugotovil problem odsotnosti podrobnejše (zakonske) ureditve vsebine in načina izvrševanja ustavne pravice do peticije. Opozorila, ki so se sprva nanašala na obveznost naslovljenega organa, da na peticijo odgovori, smo ponovili v poročilih 2006 in 2007. Ponovno ugotavljamo, da je treba način izvrševanja pravice do peticije urediti tudi z vidika zagotavljanja obveščanja javnosti o njeni vsebini. 1.0-8/2009 in 1.0-16/2009
