Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Politiki imajo pri omejevanju sovraštva in nestrpnosti v javnosti in javnem govoru posebno odgovornost

Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek – Travnik z zaskrbljenostjo spremlja ponovno eskalacijo primerov izražanja sovraštva in nestrpnosti v zadnjem času. Nedavno je obsodila grafit z nedvoumnimi  izrazi sovražnosti zoper kristjane in izrazila pričakovanje, da bo policija storila vse, da bodo storilca ali storilce odkrili in da bodo sprejeti tudi drugi ukrepi za izvedbo kazenskega postopka, saj dejanje nedvomno vsebuje elemente kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti.

Varuhinja je bila v teh dneh seznanjena tudi z več primeri izrazov sovražnosti in nestrpnosti do pripadnikov madžarske narodne skupnosti v Prekmurju. Avtorji med drugim zanikajo obstoj te skupnosti v Sloveniji. Tudi govor predsednika vlade Janeza Janše na shodu Zbora za republiko osmega februarja je sprožil številne odzive in pozive varuhinji, da se odzove v povezavi s širjenjem sovraštva in nestrpnosti v tem govoru.

Kar se tiče zadnjega, gre v govoru predsednika vlade za političen govor, ki na več mestih vsebuje elemente razpihovanja (političnega) sovraštva in nestrpnosti, ki ga 63. člen ustave RS opredeljuje kot protiustavno. Ustava RS namreč v 63. členu kot protiustavno opredeljuje vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Ali govor predsednika vlade vsebuje tudi elemente kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti iz 297. člena KZ, pa naj se opredelijo pristojni državni tožilci.

Politiki so tisti, ki so najbolj odgovorni za etiko javne besede v družbi. Zato so njihove neprimerne izjave nevarne in dajejo slab zgled drugim in hkrati pomenijo udarec vsem, ki si prizadevamo za omejevanje sovražnega govora.

Varuh že dolgo opozarja, da navedena ustavna določba o prepovedi vsakršnega spodbujanja in razpihovanja sovraštva in nestrpnosti ni ustrezno operacionalizirana z zakonodajo. Določba kazenskega zakonika, ki v 297. členu opredeljuje kaznivo dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti se je v praksi preizkusila le nekajkrat. Večkrat se je tudi spremenila. Opredelitev kaznivega dejanja pa je tako zahtevna in tudi nejasna, še posebej po zadnji spremembi v letu 2012, da ni pričakovati več sodne prakse, ki edina lahko postavi mejo med sprejemljivim in kaznivim na področju t. i. »sovražnega govora. Tudi  8. člen Zakona o medijih prepoveduje z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo ali nestrpnost. Zakon ne vsebuje nobene sankcije za kršitev te prepovedi. Varuh je na to opozarjal pristojna ministrstva, ki pa so v končnem odgovoru sporočila, da bi bilo sankcioniranje takšne prepovedi kot prekršek protiustavno, zato ostane edina možnost sankcioniranja omenjena določba kazenskega zakonika.

Varuh je v letnih poročilih natančno obrazložil in utemeljil svoje priporočilo, da naj pristojni državni organi preučijo predlog, da bi se javno izražanje sovraštva in nestrpnosti opredelilo kot prekršek. Ni namreč res, da podobnega dejanskega stanja ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje in kot prekršek. Podobnih primerov je več, je pa naloga zakonodajalca, da glede na družbeno nevarnost dejanja čim bolj natančno razmeji kazniva dejanja od prekrškov. Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) kot prekrške med drugim že opredeljuje nasilno in drzno vedenje, ki povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu (6. člen),  nedostojno vedenje na javnem kraju (7. člen) in pisanje po objektih (13. člen). Dvajseti člen ZRJM-1 pa določa, da se storilec kaznuje z višjo globo, če so ta in nekatera druga dejanja storjena z namenom vzbujanja narodnostne, rasne, spolne, etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti.  ZRJM-1 pa posebej ne opredeljuje kot prekršek izrazov sovraštva in nestrpnosti, ki so posredovani prek spleta in drugih novih sredstev posredovanja vsebin (družabna omrežja). Z interpretacijo definicije javnega kraja iz 1. točke 2. člena ZRJM-1 bi po mnenju Varuha tudi te oblike komuniciranja lahko opredelili kot javni kraj, ki je »pod določenimi pogoji dostopen vsakomur«. Koristno bi bilo v praksi to možnost preizkusiti, še bolje pa dopolniti zakon tako, da bi nedvoumno lahko sankcioniral tudi sovražni govor prek spleta in drugih novih oblik sporočanja vsebin.

Kriza povečuje nevarnost javnega izražanja sovraštva in nestrpnosti. Vedno več ljudi je brez dela in v revščini, zato so privlačne ideje o »drugih«, ki so krivi za njihove težave. Od tu do diskriminacijskih praks ali celo pojavov fašizma ni več daleč. Največjo odgovornost za to, da do tega ne pride, imajo politiki, ki morajo v svojih nastopih spodbujati strpnost in solidarnost  med različnimi deli družbe, ne pa iskati razlike in spodbujati nestrpnost. Svoje pa mora narediti tudi kaznovalno pravo in določiti mejo med dovoljenim in nedovoljenim, med svobodo izražanja in nesprejemljivim širjenjem sovraštva in nestrpnosti. Tudi s kaznovalnim pravom in kaznovalno politiko družba daje sporočila o tem, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne in kako varovati ustavno varovane vrednote, kot so strpnost, sožitje, javni red in mir.


Natisni: