Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer se je 14.5.2018 v prostorih Varuha srečala z zastopniki pacientovih pravic. Pogovoru so prisostvovali tudi namestnik varuhinje Tone Dolčič, direktorica strokovne službe Martina Ocepek in svetovalki Varuha dr. Ingrid Russi Zagožen in Liana Kalčina.
Vabilu so se odzvali naslednji zastopniki pacientovih pravic: Dušan Žorž (Nova Gorica), Melina Omerzel Petek (Ljubljana), Adela Postružnik (Maribor), Olga Petrak (Celje), Vlasta Cafnik (Maribor), Duša Hlade Zore (Ljubljana), Avgust Rebič (Kranj) in Jožica Trošt Krušec (Koper).
Varuhinja je predstavila ugotovitve Varuha s področja zdravstvenega varstva, zapisane tudi v letnem poročilu Varuha za leto 2017. Posebej je izpostavila nevzdržne razmere v nekaterih delih Slovenije, kjer primanjkuje družinskih zdravnikov, pediatrov, ginekologov in drugih specialistov. Varuh se dejavno vključuje v obravnavo nekaterih vprašanj, zato je v letu 2017 z Državnim svetom RS organiziral posvet o paliativni oskrbi Razmišljanja o vprašanjih ob iztekanju življenja ter aktivno sodeloval na vrsti srečanj in konferenc.
Namestnik Tone Dolčič je predstavil splošne ugotovitve in priporočila iz prejetih poročil zastopnikov pacientovih pravic. Najpogosteje je po njihovem mnenju kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, do obravnave v razumnem roku - predolge čakalne dobe, do obveščenosti in sodelovanja, do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev, do drugega mnenja in pravica do vnaprej izražene volje. Dejal je, da je Varuh zelo zadovoljen z delom zastopnikov, zato posameznike večkrat napoti k njim, ker jih lahko zastopajo v postopkih, česar Varuh v okviru svojih nalog ne more in ne sme. Varuh se zaveda, da se ljudje ne obračajo na zastopnike zgolj zaradi domnevnega kršenja pacientovih pravic, temveč tudi pravic iz zdravstvenega zavarovanja, kajti zakonodajnih delitev in pristojnosti ljudje ne poznajo. Prav zato je Varuh že večkrat priporočil, naj se pravice zastopnikov razširijo.
Zastopniki so v pogovoru nanizali več svojih ugotovitev. Izpostavili so probleme neurejenih prevozov pacientov, ki so včasih deležni človeka nevrednih razmer v dotrajanih prevoznih sredstvih, prenatrpanih s pacienti. Ti večkrat dolgo čakajo na prevoze, zlasti pri prevoznikih koncesionarjih. Neugodno je zlasti za invalide in starejše, ki jih pustijo same čakati na hodnikih bolnišnic, brez primerne oskrbe.
Izpostavili so vrsto problemov s pridobitvijo drugega mnenja za oceno istega zdravstvenega stanja in predvidenih postopkov zdravstvene oskrbe pacienta. Večkrat drugo mnenje pripravi zdravnik ali konzilij istega izvajalca zdravstvenih storitev, kar pri pacientih vzbuja pomisleke o nepristranskosti.
Izpostavili so, da v Sloveniji nimamo dovolj postelj v negovalnih bolnišnicah za bolnike, ki potrebujejo podaljšanje zdravljenja, dodatno rehabilitacijo in zdravstveno nego, kot pripravljalno obdobje za vrnitev v domače okolje oz. v okolje doma starostnikov. Posebej je to problem v primerih, ko zanje ne morejo poskrbeti svojci ali ni prostora v domovih. Neurejena so vprašanja odprave vse pogostejših bolnišničnih okužb. Res sicer je, da jih ni mogoče popolnoma preprečiti, lahko pa bi uspešneje zniževali njihovo pogostost. Problem nastopi zlasti ob prehodu bolnika iz bolnišnice v domove starostnikov, zagotavljanje njihove primerne zdravstvene oskrbe, pri zaščiti osebja, obiskovalcev in drugih oseb. Neurejeno je tudi vprašanje izvajanja in plačevanja zdravstvenih pregledov za ugotavljanje prisotnosti okužbe pred vrnitvijo v domove.
V nekaterih okoljih se srečujejo z vprašanji zdravstvenega varstva Romov. Živijo v slabih življenjskih razmerah, ki botrujejo mnogim zdravstvenim težavam. Zaradi zdravstvene neosveščenosti se v manjši meri poslužujejo preventivnih oblik zdravstva, zlasti cepljenja otrok in sistematskih pregledov. Romi pričakujejo hipno zdravstveno obravnavo, največkrat na urgentnih oddelkih bolnišnic. Če niso zadovoljni, so včasih tudi nasilni do zdravstvenega osebja. Večkrat se zgodi, da predpisana zdravila končajo v rokah prekupčevalcev, kar je nesprejemljivo. Zato bi morala država sistemsko pristopiti k reševanju vprašanj zagotavljanja višje ravni njihovega zdravja in dostopnosti do zdravstvenih storitev.
Ena največjih težav zdravstvenega varstva so predolge čakalne dobe in predolgi čakalni seznami. Ti se ponekod še vedno oblikujejo povsem netransparentno. Izvajalci so sicer dobili v letu 2017 dodatna finančna sredstva za njihovo skrajševanje, vendar so nekateri v letošnjem letu ostali brez teh dodatnih sredstev in tako brez plačila nekaterih storitev.
Zastopniki so povedali, da je njihovo sodelovanje z izvajalci zdravstvenih storitev večinoma zelo dobro, le s peščico njih nimajo dobrih izkušenj, med njimi so zlasti koncesionarji. Vse večji pa je problem odhoda nekaterih zdravnikov, specialistov iz posamičnih bolnišnic ali krajev. Pacienti ostajajo brez dostopa do nujno potrebnih zdravstvenih storitev. Ni dovolj srčnih kirurgov in nevrokirurgov. Na otroški kirurgiji UKC Ljubljana so ostali tako rekoč brez vrhunskih specialistov. Nevrokirurgi v Mariboru bi lahko opravili več operacij, vendar ni dovolj spremljajočega zdravstvenega osebja, ni dovolj postelj, dodatnih storitev pa ZZZS ne plača. Programi so se skrčili kar za tretjino. Zastopniki so pozvali zdravstvene inšpektorje k učinkovitejšemu inšpekcijskemu nadzoru nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov.
Večina zdravstvenih izvajalcev posveča vso potrebno skrb obravnavi kršitev pacientovih pravic. Nekateri pa s postopki zavlačujejo in neustrezno komunicirajo s pritožniki. Žal pa še vedno niso dovolj dobro urejeni pritožbeni postopki, zlasti na področju zobozdravstva. Zastopniki so izrazili zadovoljstvo z ravnjo sodelovanja s Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic, ki deluje pri Ministrstvu za zdravje RS.
Zastopniki niso zadovoljni s svojo vključenostjo v postopke priprave zakonodaje in podzakonskih aktov. Večkrat je povabilo k sodelovanju obetajoče, vendar delovne skupine kaj kmalu prenehajo z delom. Njihova mnenja se ne upoštevajo, večkrat pa tudi za mnenja niso povprašani. Pogoji za njihovo delo niso povsod optimalni, kajti nekje prostori ne zagotavljajo zaupnosti in zasebnosti pri pogovorih (na primer v Mariboru). Nekateri prostori tudi niso dostopni za invalidne osebe in starejše. Pogoje za njihovo delo bo treba v prihodnje še izboljšati.
Varuhinja je zagotovila, da bo Varuh še naprej posvečal vso potrebno skrb urejanju vprašanj, ki so jih nanizali. Varuh namreč spremlja stanje na področju uresničevanja pacientovih pravic in na tej podlagi zahteva od pristojnih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, da zagotovijo pogoje in razmere za učinkovito uresničevanje zakona o pacientovih pravicah.
