Gospa Jolka Milič iz Sežane je na varuhinjo človekovih pravic naslovila pobudo, v kateri sprašuje, kako se je mogoče odzvati na knjigo, ki prejudicira krivdo ob družinski tragediji in objavlja podatke iz sodnega postopka, ki še ni končan. Povod za to pobudo in odprto pismo varuhinji (objavljeno v Primorskih novicah 8. 12. 2009 in v Delu 10. 12. 2009) je bilo sporočilo v prilogi PN in Večera dne 1. 12. 2009 ob izdaji knjige dr. Damijane Žišt z naslovom »Zakaj sta umrla ta dva otroka«. Na tej podlagi pobudnica zastavlja vprašanje, ali se pri nas sme napisati knjigo o kakšnem zločinu z navedbo imen, krajev ter mnenj prič in sosedov, podanih na sodišču pred končanim sodnim postopkom. Sprašuje tudi, ali je dovoljeno objavljati osebne podatke iz sodnega spisa (pri čemer o avtorici kroži glas, da je partnerica odvetnika Francija Matoza, ki v zadevi zastopa moža in očeta nesrečnih otrok) in jih enostransko interpretirati pred izrekom sodbe v tej zadevi. V tem javnem odgovoru povzemamo le najbolj pomembne dele odgovora, ki smo ga posredovali naši pobudnici.
Avtorica je v odprtem pismu varuhinji načela zelo pomembna vprašanja meja svobode izražanja in etike nekaterih poklicnih skupin, ki ob tej knjigi posegajo v osebnostne pravice posameznika ter pravici domneve nedolžnosti in do poštenega sojenja. Varuh človekovih pravic RS (Varuh) se je na nesprejemljive prakse ob medijskih objavah, ki posegajo v te pravice, že večkrat odzval. V letnih poročilih in javnih izjavah poudarja, da domneva nedolžnosti in pravica do poštenega sojenja zahtevata, vse do pravnomočne odločitve pristojnega organa, posebno pozornost pri poročanju o kaznivih ravnanjih. Varuh obsoja primere tako imenovanega "medijskega sojenja", to je vnaprejšnje javne obsodbe posameznikov, o katerih se pristojna sodišča še niso izrekla s pravnomočno sodbo. Svoboda izražanja je sicer ena izmed pomembnih človekovih in civilizacijskih pravic, vendar pa nikakor ni absolutna. Omejena je tudi s pravicami drugih. Te omejitve je treba upoštevati in kršitve ustrezno sankcionirati. Zlasti kadar so motivi takšnega pisanja le zadovoljevanje radovednosti potrošnikov takšnih pisanj oziroma promocijski ali pridobitniški motivi avtorjev in založnikov.
V takšnih primerih slovenski pravni red nalaga odgovornost začeti pravne postopke za zaščito svojih pravic predvsem prizadetim posameznikom. Na voljo imajo kazensko in civilno varstvo svojih pravic. Žrtev lahko z zasebno tožbo sproži kazenski pregon zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, žaljivo obdolžitev ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja. Varstvo svojih pravic lahko uveljavlja tudi v civilnem postopku z vložitvijo odškodninske tožbe. Žrtev lahko predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se ustavi prodaja in distribucija publikacije, ki posega v njene pravice. Težava je, da posamezniki (in njihovi odvetniki) preredko uporabijo ta pravna sredstva, zato je tovrstne sodne prakse zelo malo. Druga težava, na katero tudi opozarja Varuh v svojih poročilih, so prenizke odškodnine, saj žrtve lahko zahtevajo zgolj povrnitev dokazljive škode za pretrpljene duševne bolečine in tako ne dosegajo odvračalnega oziroma preventivnega učinka na potencialne kršitelje. Zato bi bilo primerno tudi pri nas uzakoniti pravni institut civilne kazni za žrtve t. i. medijskega sojenja.
Drugi sklop vprašanj se nanaša na garancije v kazenskem postopku zoper obtoženca oziroma pravico do poštenega in nepristranskega sojenja. Nekatere tuje pravne ureditve razpravljajočim sodiščem v takih primerih omogočajo izdajo začasne odredbe, s katero se prepovesta prodaja in distribucija publikacij, ki bi lahko vplivale na potek sojenja. V Sloveniji te možnosti (še) ni, vendar je kljub temu potrebno zaupati v naš pravni red, ki sodniku nalaga, da je kazenski postopek dolžan izpeljati v skladu z ustavnimi pravicami obtožencev. Sodišče mora za podlago sodbe vzeti (praviloma) le tista dejstva, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi, ko je izvajalo in ocenjevalo izvirne dokaze.
Ker naj bi bili v publikaciji dr. Damjane Žišt uporabljeni tudi osebni podatki v neskladju z namenom njihovega zbiranja in razkriti podatki iz obravnav pred koprskim okrajnim sodiščem, Varuh preučuje možnost, da bi na tožilstvo vložil kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 143. členu in kršitve tajnosti postopka po 287. členu Kazenskega zakonika.
Varuh pričakuje, da se bodo v takšnih primerih etično in moralno spornih ravnanj odzvala tudi stanovska združenja, še zlasti novinarska in pisateljska, pa tudi odvetniška zbornica glede vloge odvetnika pri razkrivanju podatkov iz spisov.
dr. Zdenka Čebašek-Travnik, dr. med.
varuhinja človekovih pravic
