Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju: Varuh) je 17. in 18. marca 2009, po predhodni najavi, obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju: Zavod). Zadnji obisk Zavoda pred tem je bil opravljen 14., 17. in 21. decembra 2007. V okviru izvajanja nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, sta bila ob obisku prisotna tudi predstavnika nevladnih organizacij Pravno – informacijskega centra nevladnih organizacij – PIC in Rdečega križa Slovenije. Med obiskom smo opravili pregled prostorov in se pogovorili z zaprtimi osebami, ki so to želele. O obisku smo pripravili poročilo, ki smo ga poslali Generalnemu uradu Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: Urad). 

Zavod je največji slovenski zavod za prestajanje kazni zapora. Sestavljajo ga štirje oddelki v zaprtem delu ter polodprti in odprti oddelek Slovenska vas. V Zavodu moški obsojenci prestajajo kazni, daljše od enega leta in pol. Sistemskega razporejanja obsojencev na posamezne oddelke zaprtega dela še vedno ni (na primer po vrsti in dolžini kazni, povratništvu). Kazen tako prestajajo skupaj tako tisti obsojenci, ki bodo odšli na pogojni odpust kot tisti, ki jim je izrečena najvišja možna kazen.

Prostorske zmogljivosti Zavoda so od našega zadnjega obiska ostale nespremenjene, tako da uradna zmogljivost še vedno znaša 296 zaprtih oseb, od tega 233 oseb v zaprtem delu, 40 oseb v polodprtem in 23 oseb v odprtem oddelku. Ob našem obisku je bilo v Zavodu 497 zaprtih oseb. Od tega jih je bilo 433 v zaprtem delu, torej kar 200 več, kot je njegova uradna zmogljivost. Vodstvo Zavoda je ob tem izpostavilo, da so se soočali tudi z še večjo prezasedenostjo, ko je bilo leta 2008, v Zavodu v nekem obdobju, zaprtih 526 oseb.

Varuh že dalj časa poudarja, da prezasedenost slabo vpliva na življenjske razmere zaprtih oseb, prav tako pa otežuje tudi zagotavljanje varnosti in reda. Tokrat smo lahko ugotovili, da se je prezasedenost Zavoda od našega zadnjega obiska le še povečala. To zbuja skrb. Tem našim ugotovitvam je pritrdil tudi Urad in kot posebej zaskrbljujoče izpostavil dejstvo, da prezasedenosti bivalnih kapacitet v Zavodu skoraj ni več mogoče reševati s premeščenjem obsojencev v druge zavode, saj število zaprtih oseb narašča tudi v njih. Po drugi strani je spodbudno, da so se, kot smo lahko opazili, končno začela izvajati pripravljalna gradbena dela zaradi prenove in povečanja bivalnih prostorov Zavoda. S tem naj bi se kapaciteto povečalo na 522 postelj, kazen pa naj bi se prestajala predvsem v eno oziroma triposteljnih sobah in ne več v skupinskih. Tudi Urad pričakuje in upa, da se bodo s prenovo Zavoda, ki zdaj počasi le napreduje, pogoji bivanja postopoma izboljševali.

Stanje glede materialnih razmer v Zavodu se od našega zadnjega obiska ni opazno izboljšalo, zato tozadevnih ugotovitev posebej nismo ponavljali. Poudarili smo, da se zaradi načrtovane prenove ne sme zanemariti nujnih vzdrževalnih del, vendar je Urad navedel, da je iz poročil izvedenih in za ta namen porabljenih sredstev, razvidno, da temu ni tako. Ponovno smo opozorili, da je inventar v bivalnih prostorih obsojencev v večini primerov povsem iztrošen ter kot tak potreben nujnih popravil oziroma zamenjave. Tudi omare za shranjevanje osebnih stvari obsojencev so bile znatno premajhne. Obsojenci so zato stvari shranjevali v raznoraznih škatlah in vrečkah, kar pa le še dodatno poslabšuje razmere v že tako prenatrpanih sobah. Po stališču Urada, spričo dejstva, da je sredstva za novogradnjo načrtovanih bivalnih objektov težko zagotoviti, ni smotrno pred vselitvijo obsojencev v nove bivalne objekte, sedanjo opremo v celoti zamenjati z novo. Problem pomanjkanja prostora za shranjevanje osebnih stvari obsojencev je Urad sicer že poskušal omiliti, in sicer s priporočilom, ki ga je posredoval Zavodu v začetku leta 2008, da naj ima obsojenec pri sebi od oblačil, obutve in druge osebne opreme, toliko, kolikor se lahko shrani v pripadajočo omaro, višek oblačil in opreme pa bi obsojenci shranjevali v zavodskem skladišču oziroma poslali domov. Po Uradu razpoložljivih informacijah se to priporočilo v Zavodu ne izvaja dosledno.

Podobno, kot že ob prejšnjem obisku, so tudi tokrat obsojenci pogosto izpostavljali (pre)slabo kakovost čistilnih sredstev, s katerimi morajo čistiti bivalne prostore. Predvsem naj bi bila preveč razredčena. Urad je v zvezi s tem zavzel stališče, da Zavod obsojencem zagotavlja zadostno količino čistil. Na podlagi njegovih zahtev je večina nabavljenih čistil že razredčenih, ali pa se razredčijo ob prisotnosti paznika po predpisih proizvajalca, in sicer iz varnostnih razlogov. Negodovanje obsojencev nad slabo kvaliteto Urad pripisuje predvsem lažnim predstavam o vsemogočnosti čistil iz različnih reklam, zaradi česar se pri nepoučenih oblikuje predstava, da se čiščenje opravi z nič dela, dejansko pa je lahko učinkovito le aktivno čiščenje, kar pa naj bi bilo nekaterim zaprtim osebam težko dopovedati. Zavod je koncem leta 2008 spremenil način dobave čistil po posameznih oddelkih, zaradi česar se evidenca o tem vodi in hrani v sprejemni pisarni. Ker evidenc niso imeli več pri sebi vodje oddelkov ni bilo moč preveriti ali je bil realiziran predlog iz našega predhodnega obiska za vzpostavitev te evidence. Urad nam je nato posredoval pojasnilo, da Zavod evidenco o razdeljevanju posameznih kosov in sredstev za osebno higieno vodi za vsakega obsojenca posebej, zagotovil pa naj bi tudi, da bo v prihodnje, ob dostavi naročenih čistil po oddelkih, le-tem priskrbel tudi kopijo dobavnice za nastavitev njihovih lastnih evidenc ter spremljanje predaje čistil posameznim obsojencem.

Ugotovili smo, da na seznamu osebnega prerila, ki ga obsojenci lahko oddajo v pranje, ni bilo pižam. Predlagali smo, da naj Zavod poskrbi za pranje tudi le-teh, še posebej, ker je prišlo do sprememb glede omejitev v zvezi s paketi, ki jih obsojenci lahko prejmejo na leto. Urad je pojasnil, da je obsojencem v Zavodu omogočeno pranje do dveh pižam, kar pa naj bi bilo tudi dovolj, saj bi sicer po nepotrebnem prišlo do dodatne obremenitve že tako preobremenjene zavodske pralnice.

Pri pregledu prostorov za koriščenje letnega dopusta smo ugotovili, da so slabo vzdrževani. V sobah ni bilo žarnic, v kuhinji je iz hladilnika iztekala voda, prav tako je bil v slabem stanju štedilnik. Tem našim ugotovitvam je pritrdil tudi Urad in navedel, da je Zavod že odpravil vse napake na svetlobnih telesih, štedilnik pa oddal v generalno popravilo. Sicer pa je Urad razlog za ugotovljeno stanje pripisal starosti prostorov in neustreznemu odnosu obsojencev do inventarja. Njegovo stališče je, da bi Zavod moral od obsojencev, ki inventar namenoma ali iz hude malomarnosti uničujejo, izterjati nastalo škodo po veljavnih predpisih. Varuh je to predlagal že večkrat.

Nemalo očitkov s strani obsojencev je letelo na ležišča. Tudi sami smo se lahko prepričali, da jih je precej vdrtih, strganih, iztrošenih. Ob razgovoru z vodstvom Zavoda smo sicer prejeli pojasnilo, da lahko obsojenci stare žimnice venomer zamenjajo z novimi, vendar so ti zatrjevali drugače. Zato smo predlagali, da Zavod obsojence ponovno seznani s postopkom zamenjave iztrošenih žimnic, s čimer je soglašal tudi Urad. Obenem je navedel, da praksa kaže, da ležišča, ki so sedaj v uporabi, niso najbolj ustrezna. Zaradi tega naj bi že bila preverjena ponudba na tržišču in bilo izvedeno testiranje različnih ležišč, na podlagi pridobljenih informacij pa bo nato izdelan standard za nakup novih ležišč.

Pohvalili smo namestitev nadzornih videokamer na hodnikih pritličja prvega oddelka, saj je na ta način mogoče preveriti resničnost raznoraznih navedb obsojencev. Predlagali smo le, da naj Zavod posnetke hrani več kot 30 dni, saj do pritožb prihaja tudi po tem času. Naš predlog je podprl tudi Urad, ki posnetke vidi predvsem kot pomemben dokaz pri obravnavi pritožb obsojencev zaradi uporabe prisilnih sredstev, pri odškodninskih pravdah zaradi škode, povzročene pri uporabi prisilnih sredstev, samopoškodbah in pri medsebojnih fizičnih obračunih.

Sobi za izolacijo sta bili v letu 2009 do našega obiska uporabljeni 19-krat. Obe sta bili v slabem stanju. V eni je zaudarjalo po kanalizaciji, v drugi so odstopale stenske obloge. O namestitvah v ti dve sobi se vodi posebna evidenca (ime in priimek, št. odločbe, datum in ura namestitve ter zaključka). Ob pregledu le-te smo ugotovili, da v nekaj primerih ni bil naveden čas zaključka namestitve. To smo označili za nesprejemljivo, saj na ta način ni razvidno, koliko časa je bila določena oseba dejansko nameščena v izolaciji. Predlagali smo, da se paznike opozori na doslednejše izpolnjevanje rubrik v evidenci, čemur je pritrdil tudi Urad in zagotovil, da je Zavod že podvzel potrebne ukrepe.

Obsojenec je lahko, skladno z 236. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, odstranjen iz skupnih bivalnih in drugih prostorov in nameščen v posebni prostor. Drugi odstavek istega člena omejuje bivanje v takem prostoru na največ 12 ur. Kljub temu smo ob obisku ugotovili, da je bil nek obsojenec tja nameščen več dni zaporedoma, brez kakršnekoli prekinitve. Opozorili smo, da za to ni moglo biti zakonske podlage. Varuh meni, da je potrebno osebi, ki je razburjena, razdražena, ali če obstaja bojazen samopoškodbe, predvsem zagotoviti zdravniško pomoč. Tudi Urad se je strinjal, da je šlo v danem primeru za kršitev zakona, ki bi lahko imela za posledico najmanj odškodninsko odgovornost države. Po stališču Urada je potrebno poiskati druge ustrezne rešitve, morda tudi z intenzivnimi in strokovno vodenimi pogovori, ki bi se izvajali izven posebnega prostora, s čimer bi prišlo do prekinitve bivanja v posebnem prostoru. Sam Zavod pa naj bi se bolj nagibal k spremembi zakona, ki bi dopuščala izjemo podaljšanje bivanja v posebnem prostoru, ali pa aktivno vključitev zdravstvene službe, ki bi s pomočjo ustreznih strokovnih delavcev prevzela obsojenca v nadaljnjo obravnavo.

V prvem oddelku Zavoda se nahajajo prostori s strožjim režimom. Vanje se namešča obsojence, ki so izrazito begosumni, tiste, ki s svojim vedenjem huje motijo druge in tiste, ki jih drugi obsojenci ogrožajo.

Zavodi so sicer na pobudo Varuha pred nekaj leti že začeli izdajati obsojencem pisne odločbe ob namestitvi v strožji režim, vendar je z decembrom 2007 začel veljati Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 112/2007), ki določa, da se odločitev o namestitvi po prvem odstavku 6. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, (le) zapiše v obsojenčev osebni načrt. Zavod je dolžan nato enkrat na mesec preveriti, če so še podani razlogi za bivanje obsojenca v strožjem režimu. Tudi te ugotovitve je treba po zahtevi pravilnika (le) zapisati v osebni načrt. Varuh je že opozarjal (npr. Letno poročilo za leto 2007), da te spremembe (ki jih je še poudarila novela ZIKS-1C, z možnostjo, da je odločanje o nekaterih vidikih prestajanja kazni zapora sedaj mogoče le z zapisom v osebnem načrtu, ne da bi bila o tem izdana posebna odločba) ukinjajo dobrodošle spremembe pri namestitvah obsojencev v strožji režim prestajanja kazni. Varuhovo stališče je, da mora biti obsojenec pod strožjim režimom seznanjen z razlogi za takšno odločitev s pisno odločbo, saj mu to omogoča razmislek o morebitni spremembi v obnašanju, hkrati pa mu omogoča uporabo pritožbenih poti. V nasprotnem primeru je lahko prikrajšan za (učinkovito) pravico do pritožbe, oteženo pa je tudi kasnejše preverjanje pogojev za ta ukrep na zahtevo samega obsojenca. Pri tem tudi poudarjamo, da bi moral imeti obsojenec v vsakem primeru poseganja v njegove pravice zunaj samega odvzema prostosti možnost zahtevati preizkus pravilnosti in zakonitosti izrečenega ukrepa.

Tudi ob tokratnem obisku je večina v strožjem režimu nameščenih obsojencev spraševala o razlogih, zakaj se sploh nahajajo v strožjem režimu. To je potrjevalo, da obsojenci z razlogi za takšno namestitev niso dovolj seznanjeni, predvsem pa ne z možnostjo, da imajo zoper tako odločitev tudi možnost pritožbe. Pregledali smo tudi nekaj osebnih spisov obsojencev, nameščenih v strožji režim in ugotovili, da so zapisi z razlogi za namestitev v strožji režim prestajanja kazni zapora skopi, brez potrebne konkretizacije razlogov za takšno namestitev, prav noben zapis odločitve o namestitvi v strožji režim v osebnem načrtu pa ni vseboval pouka o pravici do pritožbe in niti ne zapisa o (mesečnem) preverjanju razlogov za takšno namestitev. Varuh meni, da takšni zapisi v osebnem načrtu ne izpolnjujejo svojega namena, saj gre le za formalizem, brez vsebine. Uradu smo tako predlagali, da v okviru svojih pristojnosti in pooblastil preveri vse primere namestitev obsojencev Zavoda v strožji režim, Zavodu pa, da zapise v osebnih načrtih o namestitvah v strožji režim v bodoče bolj konkretizira in vanje vključi tudi pouk o pravici do pritožbe.

Urad se je strinjal, da bi morali biti zapisi v osebni spis obširnejši in bolj vsebinski, bolj zadržan pa je do vključitve pouka o pravici do pritožbe. Po njegovem je bistvo v trku pravne in pedagoške logike, ki se med seboj do neke mere izključujeta. Pravna naj bi zahtevala čim višji standard človekovih pravic, kjer je vsakemu omejevanju zagotovljena pravica do pritožbe. Odnos med zaprto osebo in institucijo je formaliziran in odločba je tisto, kar omogoča razmislek o morebitni spremembi v obnašanju. V skrajnem primeru tako komunikacija poteka prek odločb, pritožb, odgovorov na pritožbe in podobno, do izčrpanja pravnih sredstev. Pedagoška logika pa naj bi gradila na odnosu zaupanja, saj je le-to pogoj za osebnostne spremembe, ki so potrebne za urejeno in kakovostno življenje na prostosti. Pravno preveč formaliziran pedagoški proces je po stališču Urada lahko kontraproduktiven, zato je med obema potrebno najti neko ustrezno mero. Po navedbah Urada je dejstvo, da zapise v spis, vključno z odločbami, pišejo nosilci primerov, ki so večinoma pedagogi, v zadnjem času pa zaradi pomanjkanja kadra tudi socialni delavci in psihologi. Urad se tako sprašuje, ali bi morda v perspektivi v zaporski sistem vendarle veljalo zaposliti ustrezno število pravnikov in s tem dvigniti pravne standarde tudi na področju varovanja človekovih pravic.

Ugotovili smo, da je v vsakem oddelku nameščena le po ena telefonska govorilnica in precej obsojencev se je pritoževalo, da je to premalo. Glede na število oseb na oddelkih so se nam zdele tovrstne pritožbe utemeljene, poleg tega pa nismo pozabili, da je Urad v odgovoru na naše poročilo o obisku Zavoda iz leta 2007 navedel, da naj bi se v Zavodu že pričela obnova telefonskih linij s ciljem boljšega zagotavljanja pogojev za telefoniranje. Tokrat je Urad pojasnil, da se z nacionalnim operaterjem dogovarja za ustrezno rešitev. Spodbudno naj bi bilo predvsem, da je operater ugotovil komercialni interes, zato se tu pričakuje premik na bolje. V celoti naj bi bile že prenovljene in povečane kapacitete telefonskih povezav, do Zavoda pa naj bi bila tudi že pripeljana optična povezava. Montažo telefonskih govorilnic naj bi šlo pričakovati v kratkem, ker se je Telekom tudi že odzval povabilu za ogled lokacij za njihovo namestitev.

Območje zaprtega oddelka je imelo v času obiska dovolj površin, namenjenih gibanju na prostem. Varuh upa, da bo omenjena načrtovana gradnja pri njih terjala čim manjši davek. Obsojenci sicer za rekreacijo lahko uporabljajo tudi fitnes sobe, ki pa so bile zelo skromno opremljene.

V prvem oddelku smo si ogledali tudi prostore za prostočasne aktivnosti. Obsojenci, ki so tam izdelovali izdelke iz gline in lesa so povedali, da jim Zavod za te dejavnosti zagotavlja vso potrebno opremo. Ker ocenjujemo, da so organizirane aktivnosti v prostem času obsojencev pomemben vidik prestajanja kazni zapora, smo Zavodu predlagali, da vanje pritegne kar največ obsojencev.

V času našega obiska je bilo na delo v JGZ Pohorje sicer razporejenih 187 obsojencev, vendar naj bi jih po pojasnilih Zavoda na delo dejansko prihajalo 130. Na hišnih delih je delalo 64 obsojencev, dva sta hodila na delo v družbo Revoz. Za 102 obsojenca Zavod ni uspel zagotoviti dela, 7 pa jih je delo odklanjalo. Število obsojencev, ki so bili vključeni v delo, je bilo, v primerjavi z drugimi zavodi, torej sorazmerno veliko, kar smo pohvalili. Obenem smo predlagali, da Zavod zagotovi delo še vsem preostalim obsojencem, ki želijo delati in so za delo sposobni. Ob tem gre prav tako vzeti v obzir pojasnila Urada, da se trenutne gospodarske razmere čutijo tudi na področju zaposlovanja zaprtih oseb. V vseh zavodih se soočajo z manjšimi naročili, to pa posledično pomeni tudi manj dela za zaprte osebe. Na Uradu ocenjujejo, da je problematiki dela nujno potrebno posvetiti pomembno težo in čas. S tem namenom je bil v preteklem letu organiziran strokovni posvet, posvečen izključno problematiki dela zaprtih oseb. En izmed zaključkov posveta je bil, da bo potrebno poleg obstoječih javnih gospodarskih zavodov, poiskati še druge možnosti (režijski obrati, terapevtske delavnice...). Za realizacijo navedenih ciljev pa bodo seveda potrebna tudi ustrezna finančna sredstva in v tem smislu posluh in pomoč Vlade RS.

O resničnosti trditev obsojencev glede zelo slabega stanja garderobnih in sanitarnih prostorov JGZ Pohorje, smo se lahko prepričali tudi sami. V garderobi so bile sicer nameščene omarice velikosti približno 25 x 30 cm, vendar so bile v glavnem vse poškodovane in neprimerne za varno shranjevanje stvari oziroma oblačil obsojencev. V sanitarnih prostorih so bila tla umazana, zaudarjalo je po fekalijah in manjkalo je nekaj opreme. Po zagotovilih Urada so bili z našimi ugotovitvami seznanjeni in opozorjeni pristojni v JGZ Pohorje.

Pohvalili smo sistem izobraževanja v Zavodu. V različne oblike izobraževanja je bilo vključenih 180 obsojencev (program 'Most do izobrazbe', tečaj računalništva, tečaj angleškega jezika, izobraževanje za gostinska dela, osnovnošolski program, ipd.). Priporočili smo, da naj Zavod z njimi nadaljuje tudi v prihodnje in hkrati predlagali, da naj se k njim poskuša spodbuditi tudi preostale obsojence. Pridobitev izobrazbe namreč predstavlja enega izmed ključnih vidikov resocializacije in lahko pomeni večje možnosti za pridobitev zaposlitve po prestani kazni.

Po oceni Zavoda prisotnost nedovoljenih drog predstavlja velik problem. Približno polovica obsojencev naj bi imela težave z odvisnostjo od droge ali alkohola. Glavni kanal vnosa naj bi bil na tak ali drugačen način preko obiskov. Urad je v zvezi s to problematiko nadalje pojasnil, da tudi sam trakt brez drog, ki ga ima vsak izmed bivalnih oddelkov (z izjemo prvega), le do določene mere opravlja svojo funkcijo, saj se vsi programi obravnave odvisnosti trenutno izvajajo z enim terapevtom, to pa seveda pomeni podaljšanje čakalnih dob za vključitev v zahtevnejše programe obravnave. Poleg pomanjkanja prostorskih zmožnosti za ureditev oddelka brez drog, kot ga določa 53. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, Zavod torej pesti tudi pomanjkanje ustreznega kadra.

Kajenje v Zavodu je dovoljeno le na hodnikih, v spalnicah in dnevnih prostorih pa je prepovedano. Po pojasnilih Zavoda kršitve skušajo obravnavati sprotno. Na hodnikih so nameščene ventilacijske naprave, ki omogočajo izsesavanje dima.

Za zdravstveno varstvo obsojencev skrbi Zdravstveni dom Trebnje, ki zagotavlja medicinsko sestro in pet zdravnikov splošne medicine (od ponedeljka do petka, po 4 ure na dan). Ti se medsebojno menjajo po mesečnem razporedu. Ob obisku je Zavod zaposloval še dva diplomirana zdravstvenika in tri srednje medicinske sestre (prisotni od ponedeljka do petka med 7.00 in 19.00 uro). Med vikendi se zdravstvena oskrba zagotavlja preko dežurne službe ZD Trebnje. Zobozdravnik prihaja v Zavod dvakrat tedensko, prav tako psihiatrinja.

Obsojenci so izražali nezadovoljstvo predvsem glede dostopnosti do splošnega zdravnika. Največ kritik so namenili razporedu ambulantnega dela po oddelkih, saj ima določen blok dostop do zdravnika le na določen dan. Izven tega razporeda jim dostop do zdravnika ni omogočen, razen v urgentnih primerih, ko se jih spremi v zunanjo zdravstveno institucijo. Urad je o teh in drugih naših ugotovitvah glede zdravstvenega varstva podal le krajše pojasnilo, da se je z vstopom v javno zdravstveno mrežo spremenilo razmerje med zavodi in zdravniki, kot izvajalci zdravstvenih storitev. Zdravniki so bili prej pogodbeni partnerji in vse usklajevanje je potekalo direktno z njimi. Sedaj so sogovorec zavodov zdravstveni domovi, kar pomeni, da je dogovarjanje bolj kompleksno. Urad je zagotovil, da se bo skupaj z zavodi trudil, da bo izpogajana optimalna zdravstvena oskrba za zaprte osebe.

Več obsojencev je tudi navajalo, da si morajo v večini primerov, ko jim zdravnik predpiše zdravila, le-ta kupiti sami. Predlagali smo, da v izogib morebitnim nejasnostim, Zavod obsojence seznani z listami zdravil, ki jim pripadajo brezplačno in tistimi, za katere je potrebno plačilo. Po zagotovilih Urada bo Zavod Zdravstveni dom Trebnje zaprosil za posredovanje liste zdravil za katere je potrebno plačilo.

Število paznikov je ob obisku Zavoda znašalo 114. Po oceni vodstva Zavoda bi jih za normalno delo potrebovali vsaj še 54. V letu 2008 naj bi tako pazniki opravili slabih 20.000 nadur in 3047 spremstev na sodišče in zunanje zdravstvene ustanove. Tudi medikamentozno terapijo še vedno delijo oni. Da je to neprimerno, je Varuh opozoril že večkrat. Urad se je strinjal z nami, da bi bilo potrebno v kar najkrajšem času zagotoviti ustrezno število kadrov. K temu je dodal še, da že več let opozarja na ta problem tako matično ministrstvo kot Vlado RS.

V času našega obiska je vzgojna služba zaposlovala tri psihologe, tri socialne delavce, 13 pedagogov, terapevta za prostočasne dejavnosti in terapevta za obravnavo odvisnosti. Za določen čas sta bila zaposlena dva svetovalca – pedagoga. Vodstvo Zavoda je ob tem pojasnilo, da so nekatera delovna mesta v okviru vzgojne službe še nezasedena. Vsak pedagog je tako obravnaval med 40 do 50 obsojencev. Varuh meni, da je takšno število bistveno preveliko, še posebej, če naj bi pedagogi svoje delo opravljali tudi v t.i. 'mali skupini'. Po seznanitvi s takimi podatki nas številne pritožbe zaprtih oseb na delo in dostopnost vzgojne službe niso posebej presenečale. Izpostavili smo, bo ustrezen tretma obsojencev mogoč le, če se bo zagotovilo ustrezen kader, čemur je Urad pritrdil ter dodal, da na to že leta opozarja Ministrstvo za pravosodje.

Obsojenci so pogosto izpostavljali tudi nedostopnost vodstva Zavoda. Odziva na nanj naslovljene prošnje za pogovor o težavah naj praviloma sploh ne bi bilo. Navedli smo, da Varuh meni, da velja vzpodbujati želje obsojencev za pogovore in da bi bilo prav, da vsak obsojenec na prošnjo za pogovor prejme tudi povratno informacijo o tem, s katero osebo in kdaj se lahko o svojih težavah pogovori, Urad pa je v zvezi s tem podal oceno, da je odzivnost vodstva Zavoda na priglasnice zaprtih oseb k pogovoru, glede na prezasedenost in vse delovne naloge, ki jih opravljajo, optimalna.

V letu 2009 so bila do našega obiska prisilna sredstva uporabljena petkrat, v treh primerih zaradi preprečitve fizičnega spora in v dveh zaradi odklonitve ukaza.

Večina obsojencev je tudi tokrat potrjevala korekten odnos paznikov do njih, kar smo pohvalili. Skrb vzbujajoče pa so bile pritožbe glede nasilja in groženj, ki naj bi jih bili obsojenci deležni s strani drugih soobsojencev. Poudarili smo, da je treba z vsemi razumnimi ukrepi preprečevati morebitne medsebojne obračune med obsojenci. Kolikor v Zavodu, kjer se ogroženi obsojenec nahaja, ni zagotovljena primerna varnost, je potrebno v ta namen sprejeti ustrezne ukrepe, vključno s premestitvijo - tudi v drug zavod, če je to potrebno. S tem je v celoti soglašal tudi Urad. Obenem je navedel še, da imajo na pojav in izvajanje nasilja v Zavodu močan vpliv slabi bivalni pogoji in da bo moral Zavod, dokler se bivalni pogoji z izgradnjo novih ustreznejših bivalnih prostorov ne bodo izboljšali, nasilje med obsojenci preprečevati in obvladovati z notranjimi premestitvami obsojencev ter premestitvami v druge zavode in nenazadnje z odrejanjem drugih ukrepov, ki jih veljavna zakonodaja omogoča.

Obiske pod nadzorom je imelo na dan obiska 91 obsojencev, ostali pa v drugih oblikah (brez nadzora, garsonjera…). Ker smo prejeli veliko pritožb obsojencev, da sploh ne vedo, zakaj imajo obiske pod nazorom, smo zaprosili za pojasnilo kriterijev dodeljevanja obiskov brez nadzora in o načinu izvajanja obiskov pod nadzorom. Urad je pojasnil, da se obsojencem ugodnost nenadzorovanih obiskov podeli, če si aktivno prizadevajo in dosegajo uspehe pri izpolnjevanju osebnega načrta, spoštujejo hišni red, če so osebnostno primerno urejeni in niso begosumni, upošteva pa se tudi vrsta in način storitve kaznivega dejanja, morebitni novi kazenski postopki, ki so zoper obsojenca v teku, kakor tudi druge okoliščine, ki kažejo na možnost zlorabe tovrstne ugodnosti. Sicer pa obiski pod nadzorom potekajo v objektu za obiske, za pleksi pregrado. Obsojenci komunicirajo z obiskovalci s pomočjo slušalk (obsojenec ima eno, na strani obiskovalcev pa so tri). Poleg fizične ovire se v prostoru obsojencev nahaja tudi paznik. Razlog za prisotnost paznika je, da preprečuje poškodovanje inventarja, izmenjavo predmetov ter vzdržuje red in mir oziroma preprečuje konflikte med obsojenci. Prostor ni opremljen s sistemom video nadzora.

V času obiska je bilo v Zavodu več tujcev, predvsem državljanov bivših jugoslovanskih republik. Urad je zagotovil, da Zavod v mejah realnih možnosti spoštuje določbo 209. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po kateri je potrebno obsojenca, ki ne obvlada uradnega jezika, seznaniti z gradivom in svojim delom v njegovem jeziku ter mu omogočiti, da spremlja postopek po tolmaču.

Nekaj pritožb obsojencev čez (pre)hrano smo zabeležili tudi tokrat. Glede očitkov o (pre)skromnih obrokih je Urad pojasnil, da se hrana v Zavodu, podobno kot v vseh drugih zavodih, pripravlja po predpisanih normativih. Analiza o izvajanju normativov prehrane zaprtih oseb, ki jo je izdelal Urad, kaže, da se vsi zavodi držijo postavljenih normativov glede energijskih vrednosti prehrane (9.500 - 11.500 kJ za moške in mladoletnike ter 8.500 - 10.500 kJ za ženske). Konkretno je Zavod na zgornji meji predpisane energijske vrednosti (11.279 kJ).

Veliko obsojencev je izpostavljalo visoke cene v kantini in to, da cenik ni objavljen. Pri pregledu nismo opazili velikih odstopanj od cen v drugih trgovinah, predlagali pa smo, da se zagotovi ustrezna preglednost cen. Slednje je pomembno tudi zaradi obsojencev, ki nimajo neposrednega dostopa do kantine (npr. tisti, ki bivajo v prvem oddelku). Naš predlog je tudi po stališču Urada v celoti sprejemljiv in izvedljiv, saj ima Zavod pravico, da to od prodajalca zahteva. 12.2 - 8 / 2009