Varuh je že v dveh letnih poročilih opozoril na primer, ob katerem smo pojasnili naša opozorila na diskriminacijo slepih v sodnih postopkih. Pobudnik je v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani stalno opozarjal, da mu kot toženi stranki ni omogočeno, da bi uporabljal edino pisavo, ki jo lahko bere, t. j. braillovo pisavo (brajico), saj je slep. Opozarjal je, da so mu sodna pisanja v pisavi, ki je ne more prebrati, nerazumljiva, kar mu otežuje učinkovito braniti svoje pravice v sodnem postopku. Sodišče je bilo z dejstvom, da je slep, seznanjeno, vendar v celoti ni sprejelo njegovega predloga, da bi mu dosledno zagotovilo pisno komunikacijo v brajici (npr. vabila na naroke). Zato je v zvezi s to zadevo uspešno vložil pobudo za presojo ustavnosti Zakona o pravdnem postopku (ZPP), o čemer smo poročali v poročilu za leto 2008; v točki 2.2.5. Ustavno sodišče RS (US) je z odločbo v zadevi U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008 odločilo, da je ZPP v neskladju z ustavo, ker ne ureja pravice slepih in slabovidnih oseb do dostopa do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanje zaznavni obliki. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljenega neskladja morajo sodišča v pravdnem postopku slepi ali slabovidni osebi na njeno zahtevo zagotoviti dostop do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanjo zaznavni obliki. Za to potrebni stroški se izplačajo iz sredstev sodišča.
Paradoksalno je, da izrek odločbe Ustavnega sodišča ni bil spoštovan ravno v navedeni zadevi, ki je bila neposreden razlog za odločitev tega sodišča. V tej pravdi je bila na prvi stopnji izdana sodba, ki pobudniku tudi tri mesece pozneje še vedno ni bila vročena v prilagojeni obliki. Presodili smo, da odločba ustavnega sodišča nedvomno jasno zavezuje k ravnanju, ki ga je kot način izvršitve svoje odločbe določilo Ustavno sodišče. Pobudnikov odvetnik bi že moral vložiti pritožbo, pobudnik sam pa še vedno ni mogel prebrati niti vsebine sodbe, ki je v celoti ugodila tožbi nasprotne stranke in pobudniku naložila plačilo znatne odškodnine.
Na predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani smo zato naslovili poizvedbo, v kateri smo prosili za pojasnilo o razlogih za takšno poslovanje sodišča v navedenem postopku in o morebitnih ukrepih, ki so bili sprejeti zaradi zagotavljanja spoštovanja zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča. Opozorili smo, da ima pobudnik v postopku na podlagi odločitve Ustavnega sodišča (sprejete prav zaradi navedenega postopka) pravico dostopa do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku, toliko bolj pa tudi pravico seznaniti se s sodbo v zanj zaznavni obliki. Drugače si namreč ni mogoče predstavljati možnosti za učinkovito uporabo pravice do pritožbe, ki je vezana tudi na prekluzivne roke.
Po našem posredovanju je sodišče izdalo prepis sodbe v brajico in štelo, da so prekluzivni roki za pritožbo začeli teči šele po vročitvi sodbe pobudniku v zanj zaznavni obliki. Sodišče je pojasnilo, da je sodnik ravnal »skladno z ustaljeno prakso v navedenem postopku« in se ni odzval, dokler pobudnik ni izrecno zahteval prepisa sodbe. Zamudo pri izdelavi prepisa sodbe so utemeljevali tudi z bolniškim staležem razpravljajočega sodnika. Ne glede na predstavljene okoliščine Varuh meni, da bi sodišče moralo ravnati skladno z odločbo Ustavnega sodišča in takoj poskrbeti za prepis in vročitev sodbe toženi stranki v brajici. 10.0-11/2007