Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Namestnik Rovšek na javni razpravi o sovražnem govoru

Namestnik varuhinje Jernej Rovšek se je v petek, 15. 3. 2013, v državnem zboru udeležil javne predstavitve mnenj o sovražnem govoru. Javno predstavitev mnenj o tej temi je sklicala Komisija za peticije ter človekove pravice in enake možnosti.

Namestnik Rovšek je predstavil različno razumevanju sovražnega govora, tudi na podlagi pobud, ki jih na tem področju obravnava Varuh človekovih pravic ter ponudil nekaj predlogov, kako se s tem pojavom spopadati oziroma se nanj odzivati. V nadaljevanju lahko preberete nekaj njegovih misli, ki so bile podlaga za razpravo na omenjeni predstavitvi.

Tukaj pa je tudi povezava do magnetograma seje.


*********************


Očitno je, da pod izrazom sovražni govor razumemo različne pojave. To je razvidno tudi iz pobud Varuhu. Nekateri kot sovražni govor razumejo grožnje ali žalitve posameznikov ali uporabo neprimernih,  žaljivih ali vulgarnih izrazov. Vendar to ni sovražni govor, kot ga opredeljujejo mednarodne konvencije o človekovih pravicah, posebej 20. člen Pakta OZN o državljanskih in političnih pravicah, in kot ga na tej podlagi pri nas opredeljuje Ustava RS v 63. členu.
Sovražni govor različno opredeljujejo tudi strokovnjaki, še posebej je očitna razlika med pravniki na eni ter sociologi in politologi na drugi strani. Pravniki se pri opredelitvah naslanjamo na zakonske definicije, drugi družboslovci pa pod pojem sovražni govor uvrščajo marsikaj, kar predpisi ne urejajo in je tudi prav da ne urejajo. Tudi novinarsko razumevanje sovražnega govora je večinoma drugačno od pravnega oziroma od tega kaj zasluži regulacijo in odziv državnega aparata.  

Vse to različno razumevanje sovražnega govora se odraža tudi v pobudah, ki jih Varuh prejema na tem področju v zadnjih letih. Njihovo število se močno povečuje, od 107 v letu 2011 do 353 v letu 2012, povečanje je torej več kot trikratno. Veliko pobud prihaja na organiziran način, civilne skupine, največkrat tiste, ki združuje skupna verska opredelitev, pozivajo svoje člane in podpornike, da pošiljajo državnim organom ovadbe in zahteve za opredelitev v zvezi s posameznimi izjavami ali dogodki. Od Varuha terjajo, da javno obsodi izjave, ki po njihovem mnenju pomenijo sovražni govor. Mnogi domnevni primeri sovražnega govora ne izpolnjujejo pogojev za kazenski pregon, zahteva se celo obsodba satiričnih prispevkov, ki po vseh mednarodnih merilih zaslužijo najvišjo zaščito v okviru svobode izražanja.

Ta pisanja oziroma zahteve po odzivu pa obremenjujejo državne organe, o tem lahko povejo več predstavniki policije in tožilstva. Tako velik pripad za Varuha na eni strani pomeni priznanje saj je prepoznan kot eden od redkih državnih organov, ki se s temi vprašanji sistemsko ukvarja in išče rešitve za odziv. Na drugi strani pa so te zahteve in pričakovanja tudi obremenjujoča, predvsem pa so pričakovanja odzivov Varuha na posamezne napise ali izjave nerealna in največkrat politično ali ideološko motivirana. Pisci - pobudniki želijo, da Varuh »obsodi« nasprotno stran, tiste, ki mislijo drugače kot oni. Če bi Varuh pristal na takšne zahteve, bi se lahko vsakodnevno ukvarjal samo s tem in bi na podlagi odzivov bil deležen vedno več kritik. Vedno bi se našel še kakšen primer sovražnega govora na katerega se Varuh ni odzval in vedno bi bili očitki, da je bil odziv za nekoga pristranski.

Zato je Varuh že večkrat javno povedal, da obsoja vse primere spodbujanja nestrpnosti in sovraštva. Glede posamičnih odzivov pa se skušamo držati merila, da se odzivamo le na tiste primere, ko gre nesporno za elemente, ki jih prepoveduje ustava in jih kot kaznive opredeljuje kazenski zakonik. To pa so primeri spodbujanja sovražnosti do manjšin, ki se same ne morejo odzivati oziroma nimajo dostopa do medijev. Ustava zelo jasno kot protiustavno opredeljuje spodbujanje k narodni, verski rasni in drugi neenakopravnosti ter razpihovanje sovraštva in nestrpnosti na tej podlagi. Tisto kar je prepovedano in vredno obsodbe, tudi na podlagi mednarodnih meril in prakse, je torej tako imenovan rasistični govor oziroma sporočila, ki določeni skupini ne priznavajo enakih človekovih pravic kot drugim, ki jih ocenjujejo kot manj vredno skupino ipd. V tem pogledu je takšen rasistični govor priznam kot ena od oblik diskriminacije.

Drug element, ki na podlagi mednarodnih konvencij lahko daje podlago za kaznivost, je pozivanje k neposrednemu nasilju ali odvzemu pravic takšni marginalni skupini. Storilcu pa je treba dokazati, da je pri svojih sporočil dejansko imel takšen namen. Zato je kaznivost v praksi težko dokazati in tudi zato imamo tako malo sodne prakse.

Ob tem se je treba zavedati, da je svoboda izražanja tako pomembna vrednota demokratičnih družb, da se je ne smemo odreči tudi za ceno subjektivne prizadetosti posameznikov ali posameznih skupin v družbi. To je večkrat ponovilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ko je reklo, da je treba takšno prizadetost oziroma žaljive izjave  tolerirati za ceno ohranjanja svobode izražanja oziroma svobode razprav o vseh zadevah, ki so za javnost pomembne. Verjamemo, da je prizadetost posameznih pripadnikov verske skupnosti dejanska in ni zaigrana, vendar to ni dovolj  za sankcioniranje izjav ali razprav, ki odpirajo za javnost pomembne teme. Če bi prepovedovali razprave o posameznih temah bi žrtvovali svobodo izražanja in bi se postavili na isto raven kot nekatere islamske države, ki želijo tudi z mednarodnimi sporazumi uzakoniti prepoved blasfemije. Če bi na to pristali, bi žrtvovali samo svobodo izražanja, saj je svoboda veroizpovedi le ena od oblik svobode izražanja.

Drug primer, ki terja odziv Varuha pa je sovražni govor, ki ga izražajo politiki in druge vplivne osebe. Ti imajo zaradi svojega vpliva na javnost posebno odgovornost. To posebej poudarjajo tudi v organizaciji Article 19 v priporočilih državam kako naj regulirajo in se odzivajo na prepoved diskriminacije, sovraštva in nasilja. Iz teh razlogov se Varuh tudi nedavno odzval na neprimerne izjave predsednika vlade na javnem zborovanju političnih somišljenikov.

In za konec, kaj je rešitev, kako reagirati kako omejiti izraze sovraštva in nestrpnosti? Enoznačnega odgovora ni, tudi v svetu nihče nima odgovora ali recepta kako se je najbolje odzivati na pojave sovražnega govora. Tudi sam se vse bolj nagibam k temu, da kaznovanje in kazenski pregon nista ustrezen odgovor in da teh pojavov na ta način ni mogoče odpraviti. Kazenski odziv je primeren le v najbolj skrajnih primerih, ko grozi nasilje ali ko je govor naperjen proti skupini, ki se jo želi diskriminirati. Zato smo se odzvali tudi v primerih, na katere nas je opozoril poslanec madžarske narodne skupnosti, ko je pisec zanikal sam obstoj manjšine; v naslednjem koraku pa bi temu lahko sledil še odvzem posebnih pravic, ki jih zagotavljata ustava in zakon.

Najbolje je, da odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena. V medijih, v javnosti ali v politiki. Dobro je tudi, da imamo samoregulacijske mehanizme odzivov, kot jih imajo novinarji z Novinarskim častnim razsodiščem (NČR). Zato tu predlagam, da poslanci in drugi politiki sprejmejo etični kodeks in oblikujejo razsodišče, ki se bo odzivalo na posamezne primere sovražnega govora v politiki, ki zaslužijo javno obsodbo.

V vseh drugih primerih, ki jih nisem omenil kot tiste, ki terjajo odziv, pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati in jih pustiti pozabi. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je v mnogih primerih tudi namen piscev sovražnih sporočil - da se širi njihov domet in njihova prisotnost v javnosti. Včasih, glede na prakso pri Varuhu, imam občutek, da nekateri mediji in novinarji prav iščejo grafite s sovražno vsebino, jih fotografirajo, objavljajo in na tej podlagi terjajo odziv Varuha ali varuhinje. In če odziv ni tak kot so pričakovali, je cilj sovraštva varuhinja, to se je zgodilo lani poleti. Končalo pa se je s še več sovraštva in celo z grožnjami s smrtjo. Ali ne bi bilo bolje grafit sovražno vsebino prekriti in ga pusti pozabi, kamor tudi sodi?

Natisni: