Razmišljanje o korupciji kot grožnji človekovi pravici do zdravega okolja in s tem vprašanjem povezani okoljski izzivi so bili rdeča nit dogodka – okrogle mize, ki so jo 1.12.2011 organizirali Komisija za preprečevanje korupcije, Varuh človekovih pravic RS in nevladna organizacija Greenpeace v Sloveniji. Povod za dogodek je bilo zavedanje, da okoljska problematika terja celovite, predvsem pa skupne rešitve, ki bi doprinesle k boljši ureditvi tega področja in posledično bolj zdravemu ter človeku prijaznejšemu okolju kot pravici vsakega posameznika.
Na okrogli mizi so svoje poglede ter razmišljanja, v katero smer v prihodnosti osredotočiti okoljske aktivnosti, v izmenjavi mnenj z občinstvom predstavili Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek-Travnik, namestnik predsednika Komisije za preprečevanje korupcije Rok Praprotnik in vodja Greenpeace v Sloveniji mag. Nina Štros. Sogovorniki so se strinjali, da je stanje na področju okolja kot ključne družbene vrednote in predpogoja vsega ostalega zaskrbljujoče, pri čemer je ključna točka vprašanje (ne)ustreznega nadzora in (ne)vključenosti v skupno sprejemanje odločitev.
Varuhinja človekovih pravic, dr. Zdenka Čebašek-Travnik, ki varovanje okolja šteje med svoje prednostne naloge, je v tej luči opozorila na problem izvajanja okoljskih meritev (t.i. okoljski monitoring) in nezaupljivosti javnosti v te rezultate. Na okoljsko in prostorsko problematiko v povezavi s človekovimi pravicami redno opozarjajo v svojih letnih poročilih, pri čemer opažajo, da zanimanje javnosti in želja sodelovati v postopkih sprejemanja odločitev na tem področju narašča. Zato opozarja: »Naš cilj bi moral biti, da bi bilo delovanje na tem področju bolj pregledno in omogočalo več sodelovanja javnosti.« Prav tako enega od razlogov za obstoječe stanje pripisuje nedoslednemu izvajanju zakonodaje in pomanjkanju ustreznega nadzora, ki bi postavil jasne meje, kdo nosi odgovornost za določeno odločitev ali ravnanje: »Tudi na ta način bi odpravili nezaupanje javnosti v okoljske institucije.«
Med vodilnimi razlogi zlorabe okolja in prostora so tudi koruptivne prakse v postopkih naročanja študij upravičenosti posegov in pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj, ki jim sledijo bolj ali manj upravičeni posegi v prostor. Praprotnik opozarja, da posamezniki iz javnega sektorja – javni uslužbenci, ki bi morali ravnati v javnem interesu, zaradi pridobitve koristi, malomarnosti ali premalo znanja svojih nalog pogosto ne
opravijo dovolj učinkovito, pravilno in pravočasno: »Gre preprosto za vprašanje odgovornosti, če opravljaš javno funkcijo, se predpostavlja, da ravnaš odgovorno. Komisija za preprečevanje korupcije s svojimi novimi pristojnostmi – v povezavi z zaščito prijaviteljev koruptivnih dejanj, predlogi za razrešitev in drugim – postopno uveljavlja princip odgovornosti.« Praprotnik dodaja, da odgovornost ni le kazenska, kot se pogosto zmotno predpostavlja, ampak tudi moralna. Pri tem se je navezal na stališče varuhinje in rekel, da je v sedanjem stanju potreben boljši nadzor, ki bo posledično prinesel več odgovornosti, ta pa bo naposled dvignila zaupanje v delovanje javnega sektorja.
V nevladni organizaciji Greenpeace Slovenija, ki jo vodi mag. Nina Štros, izpostavljajo, da trajnostni razvoj ni omejen le na pojma »čisto okolje« in »ločevanje odpadkov«, ampak si je poleg tega potrebno odgovoriti tudi na vprašanje, kako okoljske politike vplivajo na širše družbeno okolje. Pri tem opozarjajo na razliko med obljubami obstoječih in bodočih nosilcev oblasti, in njihovo dejansko uresničitvijo: »Papir veliko prenese, konkretna ravnanja pa so druga stvar. Poleg tega imamo v Sloveniji velik implementacijski deficit – pričeti moramo z aktivnim izvajanjem zakonodaje.«
Udeleženci okrogle mize so se strinjali, da moramo okoljski problematiki posvetiti ne le več pozornosti, ampak predvsem več aktivnega in odgovornega delovanja – s ciljem zagotoviti zdravo okolje ter uravnoteženo sooblikovanje prostorske politike z vključitvijo vseh javnosti in institucij, ki v okviru dodeljenih pristojnosti lahko prispevajo k iskanju boljših rešitev. Odločanje o tem, kakšno okolje in življenjske pogoje želimo prepustiti prihajajočim generacijam, mora biti skupno, predvsem pa se odgovornost začne pri vsakem posamezniku. Prihodnje generacije namreč ne morejo sooblikovati okoljskih odločitev, te pa bodo ravno nanje imele največji vpliv.
