Nekdanja varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek - Travnik je javnost na novinarski konferenci 5. septembra 2012 seznanila, da je zaradi svojega dela doživela celo poskuse teptanja osebnega dostojanstva in resne grožnje s smrtjo.
Varuhinja je bila kasneje s strani kriminalista (ki je zasegel prejeta pisma z grožnjami) obveščena, da gre po mnenju pristojnega Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani v zadevi prijave groženj, ki jih je bila deležna kot varuhinja človekovih pravic, za kaznivo dejanje Grožnja po členu 135 KZ-1, ki se preganja na zasebno tožbo.
Pregon za kaznivo dejanje grožnje iz prvega odstavka 135. člana KZ-1 se glede na novelo KZ-1B (Uradni list RS, št. 91/2011) začne na zasebno tožbo in ne več na predlog oškodovanca. Ta sprememba se je v času priprave novele zakona utemeljevala z ugotovitvijo, da po tožilskih izkušnjah prihaja do velikega števila umikov predlogov oškodovancev v kasnejših fazah postopka, kar po nepotrebnem obremenjuje državne organe in povzroča stroške ustavljenih postopkov, ki jih mora nositi proračun. Tudi zaradi narave in pomena (tega kaznivega) dejanja, ki v precejšni meri temelji na osebni presoji oziroma doživljanju ogroženosti, je bil po presoji Ministrstva za pravosodje (kot pripravljavca novele KZ-1B) za to kaznivo dejanje ustreznejši zasebni pregon. To naj bi hkrati narekovalo temeljit vnaprejšnji premislek oškodovanca, saj stroški pregona v primeru umika predloga za pregon bremenijo oškodovanca kot zasebnega tožilca.
Glede na stališče tožilstva v tej zadevi smo lahko ugotovili, da tudi, ko gre za oškodovanca, ki je grožnje deležen zaradi nalog oziroma funkcije, ki jo opravlja za in v imenu države, teče pregon le na zasebno tožbo. Država, v imenu katere opravlja svoje delo, mu pri tem tako ne nudi nikakršnega kazenskopravnega varstva njegovih pravic, saj mora sam poskrbeti za pregon tega kaznivega dejanja z vložitvijo zasebne tožbe in zs opravljanjem procesnih dejanj v samem kazenskem postopku ter ob nevarnosti, da bo v primeru neuspeha v kazenskem postopku obremenjen še s stroški.
Prepričani smo, da mora biti cilj vsake družbe ničelna toleranca do vsakršnih oblik nasilja. Ko gre za grožnje, ki so jih deležni posamezniki, ki opravljajo naloge oziroma funkcije za in v imenu države, bi morala zato po naši presoji država zaščiti posameznike. Rešitev, da morajo posamezniki storilca tega kaznivega dejanja preganjati sami z zasebno tožbo, ne predstavlja korektnega odnosa države. Pripominjamo tudi, da je posameznik (upoštevajoč okoliščine primera dosedanje varuhinje), ki je na primer groženj deležen po elektorski pošti, soočen tudi s situacijo, da mora (če se odloči za pregon) zoper storilca vložiti nepopolno zasebno tožbo, saj nima niti možnosti, da pridobi vse potrebne osebne podatke o obdolžencu.
Ministrstvu za pravosodje in javno upravo (MPJU) smo zato predlagali, da naše pomisleke obravnava in nam sporoči svoja stališča oziroma morebitne ukrepe na tem področju. MPJU v zvezi z našimi pomisleki o ustreznosti ureditve kazenskopravnega varstva v primeru, ko gre za oškodovanca, ki je uradna oseba in je grožnje deležna predvsem zaradi funkcije, ki jo opravlja v imenu in za račun države, ugotavlja, da je možnost morebitne zlorabe pregona s kasnejšim neutemeljenim umikom predloga za kazenski pregon veliko nižja in zato zagotavlja, da bo ob prvi spremembi KZ-1 ponovno proučilo izpostavljeno vprašanje in pripravilo potrebne spremembe.