Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je 16. 6. 2010 v vlogi državnega preventivnega mehanizma (v nadaljevanju: DPM) po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, brez predhodne najave, obiskal Center za tujce (v nadaljevanju: CT ali center) v Postojni. V okviru izvajanja nalog in pooblastil po Zakonu o ratifikaciji opcijskega protokola h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS, št. 114/2006) sta v skupini, ki je izvedla obisk, sodelovali tudi predstavnici dveh pogodbenih nevladnih organizacij, Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij – PIC in Rdečega križa Slovenije. Ob obisku je bila prisotna tudi dr. med. specialist psihiater, ki na podlagi pogodbe z Varuhom sodeluje pri obiskih DPM kot izvedenka in pri tem podaja svoje ugotovitve zlasti glede zdravstvenega varstva oziroma oskrbe (v nadaljevanju: pogodbena izvedenka). To je bil tretji obisk CT s strani DPM (pred tem ga je že obiskal 22. aprila 2008 in 9. junija 2009).

Na lokaciji sta nas sprejela vodja CT in pomočnik vodje. V času obiska je bil opravljen uvodni razgovor z vodjo in pomočnikom, ogled sprejemnih, nastanitvenih in sanitarnih prostorov, sobe za obiske, sobe za Eurodac, sobe za razgovore, sobe za nevladne organizacije, sobe za tišino, jedilnice, pralnice in skladišča, pri čemer smo se tudi pogovorili s socialno delavko in nekaterimi tujci. Pogodbena izvedenka se je v ambulanti pogovorila tudi z medicinsko sestro. Nato je bil opravljen še zaključni razgovor z vodjo in pomočnikom.

Na dan našega obiska je bilo v CT 18 tujcev. Vodja je ocenil, da se navadno to število giblje okoli 30. Tudi to je še vedno znatno pod uradnimi zmogljivostmi centra, 220 tujcev. Omeniti tudi velja, da so trenutne dejanske zmogljivosti centra nekoliko pod uradnimi, saj je bilo zaradi večletne manjše zasedenosti CT nekaj bivalnih sob preurejenih in se jih uporablja v druge koristne namene (na ta način je bila na primer urejena igralnica za otroke).

V letu 2009 je bilo v CT na novo nastanjenih skupno 408 tujcev, kar je najmanj v zadnjem desetletju, za katerega je tudi sicer značilen konstanten padec tega števila iz leta v leto (z izjemo leta 2005). Letos pa je bilo do konca meseca maja v CT na novo nastanjenih 145 tujcev, pričakujejo pa, da bo ta številka na koncu leta blizu lanskoletne.

Tudi zasedenost posameznih oddelkov je bila občutno pod zmogljivostjo. Na oddelku za moške, ki uradno premore 66 mest, je bilo nastanjenih 14 tujcev (v eni sobi štirje, v dveh sobah po trije in v dveh sobah po dva, pri čemer je bil eden izmed njih v času, ko smo CT obiskali, na dovoljenem izhodu). Na oddelku za ranljive skupine z uradno zmogljivostjo 72, so bili nastanjeni le štirje tujci, v dveh sobah po dva skupaj. Oddelek za strožji policijski nadzor in oddelek za mladoletnike brez spremstva (prvi uradno z 48, drugi pa s 24 razpoložljivimi mesti), sta bila nezasedena. Vodja nam je nato pri ogledu prostorov še pojasnil, da mladoletnike brez spremstva že dalj časa nastanjujejo na oddelek za ranljive skupine in ne na oddelek, ki je bil predviden posebej za njih. Eden izmed razlogov je bil tudi to, da so pogosto izražali želje, da bi bili več med drugimi tujci. Oddelek za ranljive skupine, kamor se sicer nastanjuje otroke, starejše, ženske in družine, v tem pogledu predstavlja ustrezno rešitev, oddelek za moške ali oddelek za strožji policijski nadzor pač ne.

Tudi v sprejemnih prostorih in v prostoru »izolacije«, tokrat ni bilo nobenega tujca.

Čeprav bi bilo v danih razmerah to v precejšnji meri možno, je vodja pojasnil, da tujcev ne nastanjujejo vsakega v svojo sobo, ker to predstavlja prevelik varnostni problem, vendar pa po drugi strani obenem skrbijo, da v nobeni sobi ni zasedenih vseh šest ležišč. V danih razmerah zasedenosti centra bi bilo namreč nesmiselno nastanjati v sobe do njihove polne zmogljivosti. Takšno ravnanje centra je DPM pozdravil, saj zaradi manjšega števila nastanjenih tujcev v sobah, tujci kvalitetneje in ob medsebojnem druženju, zlasti na račun prostorske neutesnjenosti, preživljajo čas v sobah.

Vodja nam je ob obisku posredoval podatek, da je v CT zaposlenih skupno 57 oseb. Med njimi sta dva administratorja, štiri medicinske sestre, pet socialnih delavk (ena od teh sicer na porodniški), sedem delavcev za logistiko, pet inšpektorjev, ki vodijo postopke s tujci, 26 policistov in vodja z dvema pomočnikoma. Po oceni vodje je kadrovska zasedba zadostna, v pomoč pa jim je tudi to, da se v delo s tujci redno vključuje Jezuitska služba za begunce.

V zvezi z izobraževanjem oziroma usposabljanjem osebja za delo s tujci je vodja pojasnil, da ima vsak zaposleni poleg sodelovanja v sicer že organiziranih (na primer obnovitveni tečaj prve pomoči, seminar o posttravmatski stresni motnji in podobno), možnost vselej tudi samo izraziti tozadevne želje in če so te skladne z zmožnostmi, se jim to tudi omogoči (nedavno sta se tako na primer dve od socialnih delavk udeležili delavnic o ročnih spretnostih). To velja tako za uniformirane delavce policije, kot tudi za socialne in zdravstvene delavce, saj je čim višja usposobljenost kadra oziroma izmenjava izkušenj in dobrih praks na čim večih področjih dela s tujci, vselej dobrodošla. S tem se DPM vsekakor strinja, saj meni, da je stalno izobraževanje za delo s tujci potreba, ki je ne gre zanemariti. Tudi CPT je že poudaril, da ima osebje centrov za tujce, ki jim je omejena prostost, posebej zahtevno nalogo in da mora biti zato pazljivo izbrano in primerno izobraženo ter usposobljeno, predvsem za prepoznavanje morebitnih simptomov stresnih reakcij pridržanih tujcev, dobro razvite mora imeti sposobnosti medosebne komunikacije in seznanjeno mora biti z različnimi kulturami, vsaj nekaj pa bi jih moralo imeti tudi potrebno znanje tujih jezikov.

Zgoraj opisane razmere v CT nudijo dobro izhodišče tako glede bivalnih razmer kot tudi dela s tujci. Žal pa po besedah vodje za vse možnosti v tej smeri tudi (z)manjka potrebnih sredstev. Kot bistveno novost je izpostavil sodelovanje z Mednarodno organizacijo z migracije (v nadaljevanju: IOM), do katerega je prišlo na pobudo CT. Gre za program pomoči pri vrnitvi in reintegraciji v državo izvora tistim tujcem, ki se tja želijo vrniti (angl. Assisted Return and Reintegration Programme). V okviru navedenega programa IOM se kvalificiranim zainteresiranim tujcem nudi dve možnosti. Pri prvi gre za pomoč tujcu pri sami vrnitvi, predvsem prek seznanjanja z relevantnimi konkretnimi informacijami, plačilom vozovnice in dodeljene žepnine ter po potrebi tudi spremljanja na samem potovanju. Pri drugi možnosti pa gre za pomoč tudi pri reintegraciji tujca v državi izvora. V tem primeru lahko dobijo žepnino, obenem pa se jim pomaga v smeri urejanja konkretnih bivalnih, zaposlitvenih, zdravstvenih (na primer na katerega zdravnika naj se obrne ali kje lahko dobi določeno zdravilo, ki ga potrebuje in podobno) in drugih možnosti. Načeloma je torej bistvena prednost tega programa, da je tujec na vrnitev pripravljen bistveno bolje, kot bi bil sicer. Vodja je v tej zvezi še povedal, da se je prek tega programa v svojo državo vrnilo tudi že kar nekaj tujcev, ki so sicer bili na podlagi dovolitve zadrževanja v Republiki Sloveniji že pet ali več let. Po oceni njegovega pomočnika je bilo od začetka letošnjega leta s programom seznanjenih 23 tujcev, za sodelovanje pa se jih je nato odločilo 11. Ker je IOM organizacija, ki že več kot pol stoletja deluje na področju migracij in ima mrežo svojih pisarn ter partnerjev razširjeno po celem svetu, so centru večkrat v pomoč tudi pri pridobivanju informacij v zvezi z državami, s katerimi se sicer v svojih postopkih ne srečujejo pogosto.

DPM pozdravlja zgoraj opisano konkretno udejanjenje določbe iz drugega odstavka 50. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1), ki policiji daje možnost, da pri prostovoljni odstranitvi tujca sodeluje tudi z drugimi državnimi organi, mednarodnimi ali nevladnimi organizacijami. Element prostovoljnosti in izvajanje reintegracijskega programa v sami državi izvora za tujca nedvomno predstavljata možnost z boljšimi pogoji vrnitve.

Ključnega pomena tudi po oceni DPM je, da so tujci čim bolj vsestransko informirani o svojem položaju in pravicah ter tudi o dogajanju zunaj centra. O konkretnih postopkih tujce seznanjajo policijski inšpektorji. Tujec lahko tudi pokliče na svoje diplomatsko-konzularno predstavništvo in se v tej smeri o stanju zadev prepriča sam. Sicer pa se vselej lahko obrnejo na prisotno socialno delavko, ki jih po potrebi tudi prijavi na razgovor s pristojnim delavcem centra. Vodja je pojasnil, da je tujcem zagotovljeno poleg ustnega informiranja s strani strokovnih delavcev centra, tudi pisno informiranje (ob sprejemu oziroma nastanitvi v center prejmejo informacijsko zloženko, ki je trenutno prevedena v sedem tujih jezikov in v kateri so navedene osnovne informacije o CT, predpisih, pravilih, o razlogih nastanitve, o možnostih nastanitve na različnih oddelkih in o bivanju izven centra, pravicah in dolžnostih ter zdravstveni oskrbi). Poleg tega so navedene tudi nekatere pomembne telefonske številke in naslovi nevladnih in drugih organizacij, na katere se lahko tujci obrnejo po nasvet, pomoč, ipd.

Prosilce za mednarodno zaščito, ki so nastanjeni v CT tudi obiskujejo socialni delavci iz Azilnega doma in predstavniki Referata za operativne zadeve, ki jih informirajo v zvezi s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Do nevšečnosti v postopkih s tujci po pojasnilih pomočnika prihaja predvsem takrat, ko ni zadovoljivega sodelovanja na strani samega tujca, ker želi namerno skrivati svojo identiteto, in je nato tudi odzivanje izvorne države vse prej kot hitro, ali pa odziva sploh ni. Kolikor se v danem trenutku osebje ne uspe zadovoljivo sporazume(va)ti s tujcem zaradi jezikovnih ovir, pokličejo ustreznega prevajalca iz tozadevnega seznama. Če to okoliščine dopuščajo, poteka v tem primeru komunikacija s tujcem kar prek telefona. Po pojasnilih vodje se na ta način lahko hitreje ugotovi problem, kar je v nekaterih situacijah bistvenega pomena, ali pa se vsaj prihrani čas in stroške, ki bi ga prevajalec potreboval za prihod v center zgolj zaradi pojasnila. Če pa je to potrebno, prevajalec pride tudi v CT.

Kolikor želijo tujci določene informacije pridobiti prek svetovnega spleta, se morajo obrniti na socialno delavko, ki jim želene vsebine natisne in izroči v taki obliki. Po pojasnilih vodje je glede zagotovitve neposrednega dostopa tujcem do tega medija problematičen predvsem varnostni vidik, saj bi bilo praktično nemogoče preprečevati dostop do vseh vsebin, ki bi utegnile biti v tem pogledu sporne.

Na naše vprašanje o morebitnih investicijah v objekt CT v času od našega zadnjega obiska nam je vodja pojasnil, da do preureditve stavbe ob nastanitvenem delu v telovadnico ni in tudi še nekaj časa ne bo prišlo. Do leta 2012 naj bi bila šele pripravljena potrebna tozadevna dokumentacija. Po zagotovilih vodje pa naj bi že v dveh do treh mesecih od našega tokratnega obiska prišlo do adaptacije oddelka za moške. Zanjo so se odločili predvsem zaradi izboljšanja varnosti. Pridobili naj bi nadzorno sobo, drugače naj bi se uredila kadilnica in prostor za namizni tenis. Vodja je še dodal, da bodo obenem poskrbeli tudi za še en TV sprejemnik na tem oddelku, kot je DPM predlagal ob lanskoletnem obisku, ker so nekateri tujci navajali, da pri izbiranju konkretnega televizijskega programa, ki naj bi se prek edinega TV sprejemnika predvajal, pogosto prihaja do konfliktnih situacij. Prav tako naj bi v CT še letos uredili tudi atrij.

Vodja je povedal, da je uničevanja inventarja s strani tujcev še vedno precej. Pogosto trgajo ležišča in vanje skrivajo razne predmete. Na tem mestu naj le primeroma navedemo, da so bila vratca nabiralnika za pritožbe na moškem oddelku tudi tokrat nekoliko deformirana, vendar manj kot ob našem obisku lansko leto, tako da so bila po popravilu očitno spet poškodovana.

Tujci, ki so nastanjeni na oddelku za ranljive skupine, lahko nosijo svoja oblačila, če želijo pa tudi oblačila centra. Slednja morajo nositi tujci na oddelku za moške. Leta 2006, ko je Varuh obiskal CT, takrat na podlagi Zakona o varuhu človekovih pravic, je v tej smeri predlagal manjšo uniformiranost z večjim poudarkom na individualnosti in samospoštovanju. Center je temu predlogu poizkušal slediti in je tujcem začel razdeljevati majice v različnih barvah, vendar je vodja tokrat izpostavil, da se zdaj dogaja, da tujci želijo prav tako majico, kot jo ima nekdo drug.

Ob ogledu prostorov CT se je bilo z nami pripravljenih pogovoriti 12 tujcev, od tega tri ženske in sin ene izmed njih na oddelku za ranljive skupine ter osem tujcev na oddelku za moške. Z dvema od žensk, sicer državljankama Peruja, je bila neposredna komunikacija nekoliko otežena, saj sta govorili le špansko. Z materjo in sinom, sicer državljanoma Bosne in Hercegovine, smo se začeli pogovarjati v hrvaškem jeziku, vendar je pogovor na željo slednjega nato potekal kar v slovenščini. S tujci na oddelku za moške je komunikacija potekala v angleškem in hrvaškem jeziku. V teh razgovorih se tujci v veliki večini niso pritoževali nad odnosom osebja do njih ali nad bivanjem v centru. K temu na tem mestu dodajamo le, da je tujec na oddelku za ranljive skupine kot edino kar ga moti, izpostavil, da »se nič ne dogaja«.

V letu 2009 je v osmih primerih prišlo do obravnavanja tujcev v CT zaradi suma storitve prekrška po Zakonu varstvu javnega reda in miru (od tega je šlo štirikrat za nedostojno vedenje do uradne osebe in štirikrat za obračun med samimi tujci), trikrat pa zaradi suma storitve kaznivega dejanja (tatvina, napad na policista, ponarejen bankovec). V istem letu so bila prisilna sredstva uporabljena v 10 primerih zoper 12 tujcev. Pri tem je bila petkrat uporabljena fizična sila, trikrat vezanje vklepanje, enkrat plinski razpršilec in vklepanje in enkrat plinski razpršilec in fizična sila. V nobenem primeru pa pri tem ni prišlo do poškodbe ali po tem do pritožbe. Navedene okoliščine ne kažejo na prekomerno uporabo prisilnih sredstev in tudi sami tujci tega v razgovorih niso izpostavljali. To gre pozdraviti.

V istem obdobju je pri štirih različnih tujcih prišlo do poskusa samomora ali samopoškodbe (en poizkus obešanja, ki ga je preprečil policist, zaužitje večje količine tablet, v enem primeru je tujec razbil ogledalo in se porezal, v drugem primeru se je poškodoval s kemičnim svinčnikom). Zabeležili so tudi sedem gladovnih stavk, vendar v nobenem primeru ni trajala  več kot šest dni. Po pojasnilih vodje pri tem vselej ravnajo po t.i. malteških načelih (ko oseba sporoči svojo odločitev, da gladovno stavka, jo zdravnik pregleda, jo seznani z njenim zdravstvenim stanjem, posledicami namernega stradanja, dnevno spremlja njeno odločitev, ali bo s stavko nadaljevala in podobno).

V CT so zaposlene štiri medicinske sestre, ki delajo v dveh izmenah od 7:00 do 22:00, tudi ob vikendih, z dvema splošnima zdravnikoma in dvema psihiatroma pa ima sklenjene pogodbe. Vodja je v zvezi s tem posebej izpostavil, da oba zdravnika sicer delata na urgenci, kar je določena prednost, saj sta vajena hitrega ukrepanja, to pa je v nekaterih primerih tudi bistvenega pomena. Medicinska sestra je izvedenki nadalje pojasnila, da zdravnika prihajata v center po potrebi, ko ga pokliče katera izmed medicinskih sester. Te so večkrat na oddelkih in tujci se lahko takrat tudi prijavijo za obisk pri zdravniku. Vsakega tujca zdravnik sicer pregleda v 24 urah od sprejema v CT, razen ob vikendih, ko to naredi sestra, po potrebi pa tudi obvesti zdravnika. Psihiatra prav tako prihajata v CT po potrebi, vsi pa so tudi vselej na razpolago za svetovanje prek telefona. V nujnih primerih posredujejo zdravniki iz Zdravstvenega doma Postojna in tudi v tem pogledu naj ne bi prihajalo do težav.  

Če je to potrebno, se tujca odpelje tudi k specialistu (zobozdravniku, ginekologu, pediatru, pulmologu,…). Občasno se zgodi, da kdo ostane na zdravljenju v bolnišnici.

Po navedbah medicinske sestre vsa zdravila delijo same, tujcem pa se predpisujejo predvsem antidepresivi, pomirjevala in uspavala ter tudi zeliščne tablete. V uvodnem razgovoru je vodja sicer pojasnil, da se trudijo preprečevati, da bi imeli tujci zdravila pri sebi oziroma jih kopičili, saj je že prišlo do primerov zaužitja večje količine tablet naenkrat. Zdaj jih drobijo, če je to mogoče, in tujec mora terapijo zaužiti v prisotnosti zdravstvenega delavca.

Če je pri tujcih prisotna odvisnost od psihoaktivnih snovi, odtegnitveno krizo obravnava psihiater, sicer pa se po pojasnilih vodje trudijo čim prej zaključiti z nastanitvijo takega tujca v CT. Izvedenki je medicinska sestra potem še povedala, da odvisniki v odtegnitveni krizi dobijo metadon, če imajo dokazilo, da so ga dobivali že zunaj. CT po metadon hodi v Zdravstvenem domu Ljubljana Center, za več dni, shranjujejo pa ga v hladilniku. Urinskih testov ne izvajajo, ker po pojasnilih medicinske sestre za to ni potrebe, saj pacienti niso videti intoksicirani.

Za pritožbe v zvezi z zdravstveno oskrbo je v centru predvidena ista pritožbena pot, kot za vse ostalo. Da pritožb v tej smeri ni, je zagotovila tudi medicinska sestra in prav tako jih v razgovorih nismo slišali od tujcev samih. Na ustrezno zagotavljanje zdravstvene oskrbe za tujce v CT, ob njihovem siceršnjem številu kaže tudi podatek, ki nam ga je posredoval vodja, in sicer da je bilo v letu 2009 opravljenih 91 specialističnih pregledov in 1394 kurativnih pregledov. Tudi mnenje pogodbene izvedenke je bilo, da daje CT soliden vtis glede zdravstvene oskrbe, ki je videti ažurna in kvalitetna.

Tako kot že ob našem lanskem obisku, jedilnika nismo opazili nameščenega na vidnem mestu niti v jedilnici. Dobili smo ga na vpogled od ravno tedaj prisotne razdeljevalke hrane, ki ga je kmalu potrebovala nazaj, saj je ravno pripravljala kosilo. Nekoliko kasneje nam je fotokopiran izvod izročil vodja. Jedilnik je bil v slovenskem jeziku in kot je pojasnil vodja, jih sploh ne prevajajo v noben tuj jezik. Sicer pa naj bi jedilnike nekaj časa nameščali tudi na vrata oddelkov, vendar se to ni obneslo, ker so jih tujci trgali. Kljub takšni izkušnji je DPM predlagal, da center poskrbi za prevod tedenskega oziroma mesečnega jedilnika v tujcem razumljive jezike, saj je glede na jezikovno strukturo nastanjenih tujcev jedilnik v slovenskem jeziku večini nastanjenih tujcev ni razumljiv in zato tudi ne služi svojemu namenu - seznanitvi tujcev z vrsto hrane, ki jo bodo užili.

V zvezi z organiziranimi dnevnimi aktivnostmi za tujce v CT v času od našega lanskoletnega obiska ni prišlo do bistvenih sprememb. Pri izvajanju kulturnih, rekreativnih in drugih družabnih aktivnosti za tujce ključni sodelujoči akter ostaja Jezuitska služba za begunce, ki v okviru prostovoljnega dela dvakrat na teden prihaja v CT. Nazadnje so le slab teden pred našim obiskom organizirali zdaj že četrte igre brez meja, že pred tem pa so na primer pripravili medkulturni večer, na katerem so tujci predstavljali svoje države, ob velikonočnih praznikih pa ustvarjalne delavnice barvanja jajc.

CPT je že zavzel stališče, da morajo centri, v katerih se tujcem omejuje prostost za daljši čas, nuditi ustrezne materialne pogoje in hišni red, primeren pravnem položaju pridržanih tujcev, v njih pa mora biti zaposleno primerno kvalificirano osebje. V zvezi z organiziranimi aktivnostmi za tujce pa naj bi veljalo, da daljše kot je obdobje, v katerem jim je omejena prostost, večji bi moral biti spekter aktivnosti, ki so jim na voljo. Ob našem obisku se je tudi tokrat izkazalo, da so materialni pogoji bivanja tujcev v CT večinoma dobri. Enako velja za splošen vtis, ki smo ga ob obisku dobili in opisali zgoraj. Med tujci je vladalo sproščeno vzdušje in tudi v razgovorih niso izpostavljali okoliščin, ki bi kazale na mučenje ali drugo kruto, nečloveško ali ponižujoče ravnanje z njimi v samem centru. Žal pa je nekoliko manj vzpodbudno kazalo predvsem v smeri organiziranih aktivnosti za tujce, čeprav tudi tu stanja ne gre označiti ravno za kritičnega. V tej smeri je CT v odzivnem poročilu izpostavil prizadevanja socialnih delavk centra, ki se poleg ostalega trudijo in organizirajo razne tematske delavnice izdelovanja raznih izdelkov in vzpodbujanje ročnih spretnosti tujcev. Izpostavil je tudi stališče, da za aktivno preživljanje časa nastanitve pa ni dovolj samo trud in volja strokovnega osebja, ampak morajo to izkoristiti tudi tujci, ki pa so velikokrat pasivni opazovalci dogajanja. Tisti tujci, ki se vključujejo v tovrstne aktivnosti, naj bi bili zadovoljni.

MNZ nam je sporočilo, da je na navedbe v našem poročilu o obisku CT nimajo pripomb in da bo naše predloge za izboljšanje kvalitete bivanja center upošteval pri načrtovanju in izvajanju svojih aktivnosti.