Gradiva

Odločitve Ustavnega sodišča, ki pomenijo potrditev "preslišanih" opozoril Varuha človekovih pravic

• Problematika izbrisanih (odločbe US iz leta 1999 in 2003)
• Možnost odložitve prisilne izterjave dolga, pri čemer pa se obračunavanje zamudnih obresti v tem času ne prekine, je v neskladju z načeli pravne države (odločba z dne 5. februarja 2004)
• Zamudne obresti od preveč ali neupravičeno odmerjene dohodnine ne pripadajo zavezancu šele od pravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine, temveč od dneva plačila dohodnine (odločba z dne 8. aprila 2004)
• Zamudne obresti začnejo zavezancu teči šele z dnem izvršljivosti odločbe davčnega organa, ne pa že z dnem (naknadne) ugotovitve njegove davčne obveznosti (odločba z dne 23. septembra 2004)
• Pri odločanju o tem, na kolikšen delež dolžnikovih sredstev bo segla davčna izvršba, je treba upoštevati zahtevo po ohranitvi njegove minimalne socialne varnosti – ostati mu mora najmanj znesek v višini 70 odstotkov minimalne plače (odločba z dne 11. novembra 2004)
• Carinski organ je lahko sprejemal ukrepe, potrebne za vzpostavitev zakonitega stanja (plačilo carinskega dolga) le proti osebam, ki so bile po zakonu carinske dolžnice, ne pa v primerih, ko med imetnikom carinskega blaga in nastankom carinskega dolga ni bilo nobene povezave (odločba z dne 18. novembra 2004)

Varuh več let opozarja na neukrepanje in neusklajenost inšpekcijskih služb, kadar se gospodarska dejavnost opravlja v objektih brez ustreznih dovoljenj

Tržni inšpektorat RS nam je večkrat pojasnjeval, da preverja le, ali je posamezni podjetnik ali družba registrirana za opravljanje določene dejavnosti in morebitne posebne pogoje za opravljanje dejavnosti, če so predpisani. Za nadzor objektov, prostorov in zemljišč, kjer se opravlja dejavnost, pa naj bi bil pristojen inšpektorat za okolje in prostor.

Tudi Inšpektorat MOP za okolje in prostor je navajal razloge, zaradi katerih naj ne bi bil pristojen za ukrepanje, kadar se dejavnost opravlja v nezakonito grajenih objektih oz. objektih brez uporabnega dovoljenja. Varuhu so odgovarjali, da ukrepajo le na podlagi svojega matičnega zakona, to je Zakona o graditvi objektov (ZGO). V primeru nelegalne ali neskladne gradnje ukrepajo tako, da ustavijo nadaljnjo gradnjo in odredijo, da se ugotovljene nepravilnosti odpravijo oziroma pridobijo ustrezna dovoljenja za legalizacijo objektov. Inšpektorat MOP nam je večkrat pojasnjeval, da pride ukrep prepovedi uporabe objekta, ki se uporablja brez uporabnega dovoljenja, v poštev šele takrat, ko je objekt zgrajen zakonito in z vsemi ustreznimi (gradbenimi) dovoljenji. S takšnim pojasnilom bi se lahko zadovoljili, če bi bilo ukrepanje gradbenih inšpektorjev v primerih gradnje brez lokacijskih in gradbenih dovoljenj v praksi učinkovito. Vsi pa vemo, da se zelo malo "na črno" zgrajenih objektov dejansko odstrani oz. uskladi z veljavnimi dovoljenji, kljub odločbam inšpektorjev. Še več, v njih se medtem nemoteno opravlja dejavnost, na kar pogosto varuha opozarjajo pobudniki.

Varuh človekovih pravic je bil mnenja, da ima tržni inšpektorat zakonito podlago za ukrepanje tudi, kadar se opravlja dejavnost v prostorih, ki nimajo uporabnega dovoljenja, ki je eden od minimalnih tehničnih pogojev za opravljanje dejavnosti. V takšnem primeru lahko izda odločbo o prepovedi opravljanja dejavnosti do oprave nepravilnosti v skladu z drugim odstavkom 15. člena Zakona o tržni inšpekciji. Hkrati smo menili, da bi gradbena inšpekcija na podlagi pooblastil v ZGO (sedaj to določa 3. točka prvega odstavka 150. člena ZGO) lahko  prepovedala uporabo objektov brez uporabnega dovoljenja - tudi kadar se v njih izvaja  moteča gospodarska dejavnost.

Ker sta tako tržni inšpektorat kot inšpektorat za okolje in prostor vztrajala pri svojih stališčih, da v primerih, ki smo jih obravnavali, niso pristojni za ukrepanja tako, da bi prepovedali opravljanje dejavnosti v nelegalno zgrajenih objektih oziroma v objektih brez uporabnega dovoljenja, smo na ta problem posebej opozorili Vlado RS, s pismom z dne 20.5.2003. V tem pismu smo povzeli stališča obeh inšpektoratov in vladi predlagali, da na to problematiko opozori inšpekcijski svet, ki je na podlagi 11.člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru kot stalno medresorsko delovno telo pristojen za koordinacijo dela različnih inšpekcij.

Namesto odgovora Vlade RS smo ponovno prejeli odgovora Inšpektorata RS za okolje in prostor in Tržnega inšpektorata RS, prek Ministrstva za gospodarstvo, ki sta vztrajala na svojih dosedanjih stališčih in ponovno navedla vse znane argumente, zaradi katerih v takšnih primerih naj ne bi bila pristojna za ukrepanje. Pismo Vladi RS in odgovora inšpektorata so priloženi. Varuh človekovih pravic je Vlado  in Državni zbor RS opozarjal na ta problem tudi prek letnih poročil (glej priloženi izvleček iz poročil varuha za leti 2002 in 2003). Odziv vlade je bil neustrezen, saj je, izhajajoč iz stališča inšpekcije MOP, polemizirala s tem delom poročila varuha. Državni zbor pa se odzval s 21. točko priporočil k letnemu poročilu varuha za leto 2002, kjer je pozval »vlado oziroma pristojno ministrstvo naj razrešita pereč problem nerazčiščenih pristojnosti različnih inšpektorjev v primerih, ko neka aktivnost krši predpise z več področij, saj se večkrat določena inšpekcija poskuša izogniti odgovornosti in ukrepanje prevaliti na drugo inšpekcijo«.

Žalostno je, da je šele zadnja tragedija pred diskoteko Lipa, kjer je šlo za zelo podobno dejansko stanje, ki ga je obravnaval varuh na podlagi pobud v preteklih letih, spodbudila pristojne inšpekcijske službe, vlado in javnost na razmislek o neusklajenem in neučinkovitem delu inšpekcijskih služb. Varuh človekovih pravic sicer glede motečega delovanja diskoteke Lipa ni prejel pritožb, je pa na tovrstni problem večkrat opozarjal tako inšpekcijske službe kot vlado in državni zbor, vendar njegova opozorila niso naletela na ustrezen odmev pri tistih, ki bi morali ukrepati. Očitno je bil varuh edini, ki je na problematiko učinkovitosti inšpekcijskih služb gledal kot celoto, z vidika učinkovitega delovanja pristojnih državnih organov in zaščite prizadetih posameznikov. Državni organi so na drugi strani svojo vlogo razumeli izrazito ozko sektorsko, restriktivno in v škodo prizadetih posameznikov. Rezultat je bil takšen, da nihče ni ukrepal, čeprav smo argumentirano pojasnili, da bi vsaka inšpekcijske služba imela v predpisih dovolj podlage za učinkovito ukrepanje.

Ob tem želimo opozoriti, na to smo opozarjali že leta 2002, da se problem opravljanja motečih dejavnosti v nezakoniti grajenih objektih ali objektih brez uporabnega dovoljenja, zaostruje po uveljavitvi sprememb Zakona o gospodarskih družbah v letu 2001 na podlagi tako imenovanega »antibirokratskega« programa odpravljanja administrativnih ovir. S spremembo 4. člena ZGO v letu 2001 so bile odpravljene ugotovitvene odločbe upravne enote, da nosilec dejavnosti izpolnjuje pogoje za opravljanje svoje dejavnosti. Ta sprememba je bila utemeljena s potrebo po hitrejšem odpiranju podjetniških dejavnosti, ob tem pa je bilo pojasnjeno, da bodo neizpolnjevanje prostorskih in drugih pogojev za opravljanje dejavnosti sankcionirale inšpekcijske službe ob svojih kontrolah. V letu 2004 je bil odpravljen še Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in drugih pogojih za opravljanje obrtnih in obrti podobnih dejavnosti, ki je predvideval med dokazili tudi uporabno dovoljenje za poslovne prostore. Gospodarske družbe, podjetniki in obrtniki tako lahko sedaj začnejo opravljati dejavnost brez dokazil o izpolnjevanju predpisanih (prostorskih) pogojev, čeprav bi jih morali izpolnjevati; inšpekcijske službe pa, kot smo videli v zadnjem odmevnem primeru, ne ukrepajo (dovolj) učinkovito.

Priloge:

izvleček iz letnih poročil za 2002 in 2003
pismo varuha Vladi RS z dne 20.5.2003
odgovor inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 1.7. 2003
odgovor Tržnega inšpektorata RS z dne 3.7.2003  (7.1-1/2003)
Varuh človekovih pravic že vrsto let obravnava pobude glede neukrepanja inšpekcijskih služb, ko se gospodarska dejavnost, ki ima običajno moteče vplive na okolico, opravlja v nelegalno zgrajenih objektih oziroma objektih brez uporabnega dovoljenja. Inšpekcijske službe, na katere se je varuh obračal za pojasnila o njihovem ukrepanju, so v takšnih primerih varuhu največkrat posredovale le razloge, zaradi katerih naj ne bi bile pristojne za ukrepanje oziroma so navajale razloge, zaradi katerih naj bi bili pristojni drugi organi.

Sodni pridržalni postopek, ki to ni

V obravnavanju pobude smo pregledali sodna spisa z odločitvami o pridržanju pobudnika. Ugotovili smo, da sodišče pred izdajo sklepov o pridržanju ni opravilo nobenega od v zakonu predpisanih procesnih opravil. Ni obiskalo pridržane osebe in je ni zaslišalo. O pridržanjih je odločilo tudi brez zaslišanja katerihkoli drugih oseb in brez izvedbe dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Pridržani osebi ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti. Tako je kršilo temeljna procesna jamstva, ki naj zagotovijo učinkovito varstvo ustavne pravice do osebne svobode. Sklepa o enoletnem nadaljnjem pridržanju je sodišče izdalo zgolj na podlagi enostranskega listinskega gradiva, ki ga je predložila tista stran v postopku, ki je predlagala neprostovoljno pridržanje pobudnika in mu s pridržanjem tudi odvzela prostost.

Čeprav mu gre lastnost stranke v postopku, sodišče pobudnika v nobeni obliki ni pritegnilo v postopek. Zakonsko zahtevo po zaslišanju pridržane osebe je sodišče odpravilo z obrazložitvijo, da je "opustilo neposredno zaslišanje nasprotnega udeleženca, saj bi bilo to dejanje glede na njegovo stanje brez vsakega pomena". Ker pa sodnik pridržane osebe niti ni videl, kaj šele z njo govoril, je takšna obrazložitev zapisana na pamet in brez dejanske opore v resničnosti ali v gradivu sodnega spisa.

Odločitev, da ne zasliši pridržane osebe, bi sodnik lahko sprejel šele po obisku, ko bi videl in govoril (ali vsaj poskušal govoriti) s pridržano osebo. Sodnik bi si moral pred takšno odločitvijo sam in neposredno ustvariti mnenje o psihičnem stanju pridržane osebe. Naj omenimo, da smo ob obisku Doma Lukavci govorili s pobudnikom in to brez težav, saj gre za osebo, ki je sposobna razumnega komuniciranja, kar je potrdilo tudi osebje zavoda. Le sodišče je ugotovilo drugače in to brez, da bi prišlo v zavod in videlo pobudnika.

Sicer pa sodišče z nezakonitim poslovanjem ni vzelo pobudniku možnosti sodelovanja zgolj v samem postopku odločanja, pač pa tudi kasneje. Tako mu ni vročilo sklepa o pridržanju, čeprav zakon to izrecno zahteva. Dejansko pobudnik sploh ni bil seznanjen o začetku, poteku in zaključku pridržalnega postopka. Ni bil seznanjen z odločitvijo po sklepu o pridržanju. Ob takšnem sodnem odločanju je bil v povsem brezpravnem položaju, bil je zgolj objekt sodnega odločanja. V postopku mu ni bila dana možnost, da bi pred sodiščem branil svoje pravice in interese. Njegova pravica do kontradiktornega postopka je bila v celoti poteptana. Ni mu bila sporočena niti končna odločitev. Odvzeta mu je bila ustavna pravica do pritožbe zoper sklep o pridržanju, pa tudi možnost vložitve revizije, ki jo zakon v pridržalnih postopkih izrecno dovoljuje, saj gre za odločanje o posegih v pravico do osebne svobode.

Okrajno sodišče v Ljutomeru je v zadnjih letih izdalo sklepa o pridržanju, s katerima je varovancu - stanovalcu v Socialnovarstvenem zavodu Dom Lukavci  v Lukavcih dvakrat po eno leto podaljšalo neprostovoljno nastanitev in bivanje v tem zavodu. Pobudnik je prosil varuha za posredovanje, saj je zaprt "kot če bi ne vem kaj hudega storil". Zahteval je, "naj mu vrnejo človeško dostojanstvo" in "ga spustijo ven iz doma". Poskušal je tudi že z gladovno stavko.

Stališče Varuha do predlagane novosti zakona o zdravilih - odgovor na odprto pismo

Varuh človekovih pravic je bil včeraj seznanjen z odprtim pismom nekaterih društev, ki združujejo bolnike, v katerem nasprotujejo predlagani novosti v 16. členu zakona o zdravilih. Določba opredeljuje medsebojno zamenljiva zdravila, ki naj bi omogočila vzpostavitev referenčnih cen zdravil, s tem pa naj bi se tudi zmanjšale že uveljavljene pravice pacientov. Po novi ureditvi naj bi pacienti imeli pravico do zdravil le v okviru tako imenovane terapevtske skupine zdravil, za vsa druga zdravila pa bi bilo potrebno doplačilo. Takšna ureditev naj bi diskriminirala zlasti kronične bolnike, zato podpisniki odprtega pisma opozarjajo na nesprejemljivost takšnih določb predlaganega zakona in zagotavljajo, da bodo njihovo uveljavitev poskušali  preprečiti, če bo treba, tudi z referendumom.

Varuh človekovih pravic ne more ocenjevati ustreznosti strokovnih rešitev, ki naj bi jih uveljavil predlagani zakon, kakor tudi ne more vnaprej oceniti, ali bo njihova uveljavitev dejansko povzročila diskriminacijo posameznih skupin pacientov. Varuh pri tem opozarja, da mora predpisovanje zdravil ostati avtonomna strokovna odločitev zdravnika, pri kateri stroškovni vidik ne sme prevladati nad medicinskim in etičnim. Ker je določanje terapevtskih skupin strokovno vprašanje in šele posledično tudi vprašanje zdravstvenega zavarovanja, morajo o tem odločati ustrezni strokovni organi, katerih odločitve niso posledica finančnih učinkov. Strokovno razvrščanje zdravil bi moral opraviti organ, ki ni povezan z zdravstvenim zavarovanjem, organi ZZZS pa se morajo v skladu s pooblastili , ki jih imajo  na področju zdravstvenega zavarovanja, odločiti o razvrstitvi zdravil na liste, kot to določa zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Varuh ugotavlja, da bi problem, na katerega opozarja odprto pismo, lahko razrešili še pred začetkom zakonodajnega postopka. V postopek priprave predpisov bi morali bolj vključevati tudi predstavnike civilne družbe, saj zelo dobro poznajo problematiko določenega področja in lahko s svojimi izkušnjami bistveno pripomorejo h kakovosti predlaganih predpisov, kakor tudi k njihovemu spoštovanju pri izvrševanju. Preglednost delovanja državnih organov se ne uresničuje zgolj z objavo predlogov predpisov, temveč tudi z vključevanjem zainteresiranih v njihovo pripravo. Postopek priprave predloga zakona o zdravilih teh standardov očitno ne izpolnjuje.

Varuh predlaga, da Ministrstvo za zdravje še enkrat preuči sporne določbe zakona o zdravilih, zlasti pa oceni, ali lahko predlagana ureditev terapevtskih skupin zdravil povzroči diskriminacijo nekaterih skupin bolnikov ter s tem kršitev njihovih pravic. Vladi Republike Slovenije pa predlaga, naj čimprej dopolni svoj poslovnik v tem smislu, da bodo morali predlagatelji predpisov še pred predložitvijo vladi vključiti v pripravo tudi zainteresirane uporabnike oziroma civilno družbo ter njihova stališča povzeti v gradivu, ki utemeljuje zakonski predlog. Čimbolj širok konsenz glede posameznega novega predpisa vsekakor zagotavlja tudi njegovo večjo učinkovitost.