Gradiva

Vprašanje neodvisnosti Varuha človekovih pravic RS

Pri oblikovanju strukture državnih institucij po predlogu Odloka o uvrščanju funkcij v plačne razrede se je odprlo vprašanje finančne neodvisnosti Varuha človekovih pravic RS. Varuh meni, da položaj institucije Varuha človekovih pravic RS, kot je predviden v predlogu odloka, ni urejen ustrezno položaju, ki ga varuhu dajeta ustava in zakon.

Ministrstvo za javno upravo RS je za razvrščanje državnih institucij določilo naslednje kriterije:

1. način izvolitve oziroma imenovanja
2. pomen posamezne funkcije v političnem sistemu
3. odgovornost funkcionarja pri izvrševanju določene funkcije

Varuh meni, da kriteriji niso ovrednoteni z vidika ustave in zakonov. Ministrstvo bi moralo pri njihovem oblikovanju upoštevati nekatere mehanizme, ki Varuhu RS zagotavljajo neodvisno in samostojno delovanje, ne pa zgolj primerjalno ugibati o odgovornosti posameznih institucij.

Po ustavi je funkcija Varuha človekovih pravic RS varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Širina nadzora varuha je velika, saj nadzira vsa razmerja med državnimi organi, organi lokalne samouprave in nosilci javnih pooblastil na eni strani ter posamezniki na drugi strani, ki se nanašajo na varstvo in uveljavljanje pravic v razmerju do teh organov. Poleg tega pa obravnava tudi širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in svoboščin ter za pravno varnost.

Varuh človekovih pravic je ustavna kategorija posebnega državnega organa, ki sicer ne sodi ne v izvršilno, ne v sodno in ne v zakonodajno vejo oblasti, njegov položaj je podoben položaju ustavnega sodišča. Uvrstitev varuha v poglavje o ustavnosti in zakonitosti opredeljuje njegov položaj v strukturi državnih institucij. Deluje na neformalen način, svojo avtoriteto črpa iz svojega položaja (samostojen in neodvisen organ) in ugleda v družbi.

Varuh pri svojem delu ni omejen samo na neposredne kršitve v ustavi navedenih človekovih pravic in svoboščin, ampak lahko deluje v primeru kakršnekoli kršitve katerekoli pravice posameznika s strani nosilcev oblasti. Intervenira lahko tudi v primeru nepravičnega in slabega upravljanja izvajalcev oblasti v razmerju do posameznikov. Upoštevajoč navedeno pomembno vpliva na razvoj in dvig pravne in upravne kulture v razmerjih med izvajalci oblasti in posamezniki.

Za zagotavljanje takega statusa varuha je Zakon o varuhu človekovih pravic predvidel kar nekaj mehanizmov - način njegove izvolitve, njegova razmerja do drugih državnih organov, mandatna doba, način njegove razrešitve, nezdružljivost funkcije z drugimi in imuniteta. Za opredelitev vloge varuha glede na ustavni sistem delitve oblasti, kot tudi zaradi samostojnega in neodvisnega položaja, ki ga ima pri opravljanju svoje funkcije, je treba posebej poudariti način njegove izvolitve. Varuha izvoli državni zbor na predlog predsednika republike, kandidacijski postopek je sicer smiselno enak postopku kandidiranja za sodnike ustavnega sodišča, za njegovo izvolitev pa je predpisana dvotretjinska večina vseh poslancev. Pomeni, da je za izvolitev varuha potrebno najmanj 60 poslanskih glasov, ne glede na udeležbo poslancev na seji. Tako visoka kvalificirana večina se ne zahteva za izvolitev nobenega drugega funkcionarja, ki ga voli državni zbor, primerjalno pa sodi med najstrožje pogoje za izvolitev ombudsmanov. Ni zanemarljivo dejstvo, da npr. predsednika vrhovnega sodišča skladno z zakonom imenuje in razrešuje državni zbor na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, po poprejšnjem mnenju sodnega sveta in občne seje vrhovnega sodišča. Za njegovo imenovanje se zahteva le navadna večina poslanskih glasov, kar pomeni v praksi lahko tudi le 23 ali celo manj glasov. Neodvisen položaj varuha zahteva tudi ureditev njegovega materialnega položaja v času opravljanja funkcije in po izteku mandata. V zakonu o varuhu je tako predpisano, da sredstva za delo na predlog varuha določi državni zbor, kot tudi, da ima varuh pravico do plače, kot jo ima predsednik ustavnega sodišča.

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju v 4. odstavku 47. člena med drugim sicer določa, da odlok iz drugega odstavka 10. člena zakona sprejme državni zbor na predlog vlade in na podlagi mnenja sveta za sistem plač v javnem sektorju, velja pa poudariti, da niti ustava niti katerikoli drug predpis ne pooblaščata vlade za določanje oziroma urejanje hierarhičnih razmerij med posameznimi vejami oblasti in med državnimi organi.

Gornje navedbe bi bilo treba upoštevati tudi za ostale funkcionarje varuha človekovih pravic. Namestnik varuha človekovih pravic (po statusu ga zakon izenačuje s sodnikom ustavnega sodišča) ima namreč v zvezi s svojim delom na področjih, za katera je pristojen, vsa pooblastila, ki jih daje zakon varuhu. V funkcijo ga, na predlog varuha, za dobo šestih let, imenuje državni zbor. Generalni sekretar varuha pa skladno z zakonom vodi službo varuha in ima glede vodenja dela službe in delovnih razmerij pravice in dolžnosti predstojnika republiškega upravnega organa. Po dosedanjih predpisih so bili funkcionarji varuha izenačeni s funkcionarji ustavnega sodišča.

Finančna neodvisnost varuha

Finančna neodvisnost ombudsmanov, ki vključuje sredstva za delo institucije ter za plače funkcionarjev in drugih delavcev, predstavlja bistven element neodvisnosti vsakega ombudsmana. Ravno neodvisnost je tista, ki tej instituciji omogoča izvajanje njene osnovne naloge, to je nadzora nosilcev oblasti, pri čemer je razumljivo predmet nadzora vsakega ombudsmana najbolj izvršilna veja oblasti, ki ima največ pooblastil do posameznikov. Razumljivo je, da je izvršilna veja oblasti tudi najbolj nezadovoljna z delom ombudsmanov. Zato je za učinkovito izvajanje nalog ombudsmanov zelo pomembno, da izvršilna veja oblasti ne more določati, še manj pa zmanjševati sredstva za delo ombudsmanov. Tako je v mednarodno uveljavljenih standardih, ki opredeljujejo karakteristike pravega ombudsmana, ki jih je sprejelo ameriško združenje ombudsmanov (USOA) oktobra 2003, med elementi finančne neodvisnosti v točki 4c navedeno, da se proračun ombudsmana lahko zmanjšuje le v enakem sorazmerju kot drugim državnim organom. V nasprotnem primeru to lahko pomeni poseganje v neodvisnost ombudsmana.

Tudi Zakon o varuhu človekovih pravic opredeljuje mnoge elemente varuhove neodvisnosti. Glede sredstev pa 55. člen zakona o varuhu človekovih pravic določa, da višino določi državni zbor na predlog varuha, zato da izvršilna veja oblasti oziroma vlada ne bi vplivala na neodvisnost varuha tako, da bi zmanjševala sredstva za njegovo delo.

Ustavna pritožba

Varuh človekovih pravic je dne 23.6.2005 na Ustavno sodišče Republike Slovenije v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava, ob soglasju pobudnice ge. Milice Makoter, pripornice v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor vložil Ustavno pritožbo.

zoper sklepa Višjega sodišča v Mariboru z dne 13.6.2005, opr. št. I Kp 194/2005-3 in z dne 15.6.2005, opr. št. I Kp 194/2005-49, ki zavrneta kot neutemeljen predlog obdolženke (pobudnice) in njenih zagovornikov za odpravo pripora, ki je bila odrejen s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 13.12.2004, opr. št. K 115/2004.

Okrožno sodišče v Mariboru je po opravljeni javni glavni obravnavi 13.12.2004 izreklo obdolženki obsodilno sodbo ter jo obsodilo na kazen 30 let zapora. Ob izreku sodbe je sodišče odredilo tudi pripor iz pripornega razloga begosumnosti, ki traja do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni.

Zoper sodbo v obsodilnem delu je obdolženka po svojih zagovornikih vložila pritožbo, ki je bila predložena v pritožbeno odločanje Višjemu sodišču v Mariboru 8.3.2005. Istega dne je pritožbeno sodišče pobudničino kazensko zadevo tudi prejelo v reševanje.

Drugi odstavek 396. člena ZKP zavezuje sodišče druge stopnje, da pošlje svojo odločbo s spisi sodišču prve stopnje najkasneje v treh mesecih od dneva, ko jih je od njega prejelo, če je obdolženec v priporu. Zakonski trimesečni rok je iztekel 8.6.2005.

Pobudnica je v priporu že več kot 37 mesecev. Pripor sme trajati (le) najkrajši potrebni čas. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) zavezuje organe, ki sodelujejo v kazenskem postopku (torej tudi sodišče), da postopajo posebej hitro, če je obdolženec v priporu.

Po izteku trimesečnega roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP je varuh posredoval na Višjem sodišču v Mariboru s prošnjo za pojasnilo o razlogih kršitve zakonskega roka ter za sporočilo, kdaj lahko pobudnica pričakuje pritožbeno odločitev v njeni kazenski zadevi. Iz odgovora predsednika sodišča izhaja, da bo seja pritožbenega senata predvidoma razpisana v prvi polovici septembra 2005. Kot razlog za takšne časovne okoliščine se odgovor predsednika sodišča sklicuje na "celo vrsto procesnih dejanj v smeri obravnave zadeve".
Varuh pri tem ocenjuje, da je ta procesna dejanja moč pripisati ravnanju pobudnice največ za čas 36 dni. Zagovornik pobudnice je namreč 25.4.2005 podal predlog za izločitev predsednika višjega sodišča, predsednika senata, ki bi v pritožbi odločal in sodnice poročevalke. S tem povezano odločanje pa se je končalo s sklepom z dne 26.5.2005, s katerim je predsednik vrhovnega sodišča predlogu ugodil ter 30.5.2005 vrnil spis Višjemu sodišču v Maribor. Vsa ostala procesna dejanja je moč pripisati zgolj okoliščinam (razlogom) na strani samega sodišča.

Višje sodišče v Mariboru tako napoveduje pritožbeno odločanje v roku, ki je (najmanj) enkrat daljši od trimesečnega zakonskega roka. Neposredno po izteku zakonskega roka za pritožbeno odločitev in vrnitev pritožbene odločbe s spisi sodišču prve stopnje, so obdolženka in njeni zagovorniki vložili predlog za odpravo pripora. Z izpodbijanima sklepoma je Višje sodišče v Mariboru predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je "navedeni trimesečni rok le instrukcijski rok" ter njegova prekoračitev "nima za posledico izpustitev obdolženke na prostost". Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku bi lahko pomenila (le) znatnejša prekoračitev tega roka "o čemer pa v danem primeru še ni mogoče trditi". Hkrati pritožbeno sodišče najavlja, da si bo prizadevalo zadevo "tekoče rešiti še v okviru razumnega roka".

Varuh človekovih pravic šteje, upoštevaje dolgotrajnost pripora in hujšo kršitev trimesečnega zakonskega roka za pritožbeno odločitev, da je z izpodbijanima sklepoma kršena pravica do osebne svobode po 19. členu ustave ter pravica do svobode in varnosti po tretjem odstavku 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

Po 19. členu ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Odvzem prostosti je dovoljen le v primerih in po postopku, ki jih določa zakon (drugi odstavek 19. člena ustave). Odvzem prostosti je torej možen le v zelo izjemnih primerih, ko so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa ustava in nadaljnji zakonski pogoji. Tako sme pripor trajati (le) najkrajši potrebni čas (člen 200/2 ZKP). V drugem odstavku 396. člena ZKP pa je določena časovna omejitev postopka pritožbenega odločanja na največ tri mesece. Čeprav gre za instrukcijski rok (prekluzivni rok je v razmerju so sodišča že pojmovno nemogoč), pa gre vendarle za zakonski rok, ki so ga sodišča (in sodniki) zavezani spoštovati. Po 125. členu ustave so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon.

Ob povedanem ne gre prezreti tudi napovedane hitrosti pritožbenega odločanja, da je seja pritožbenega senata predvidena (šele) v prvi polovici septembra 2005. Tudi sodne počitnice ne morejo upravičiti pritožbenega odločanja v takšnih časovnih okoliščinah, saj zakon šteje priporne zadeve kot nujne, ki ne trpijo odlašanja in zahteva odločanje tudi v času sodnih počitnic.

Pripor v kazenski zadevi pobudnice tudi z odločitvijo po izpodbijanih sklepih in napovedjo predvidenega časa pritožbene odločitve, traja nerazumno dolgo. Pri tem izpodbijana sklepa ne navajata okoliščin konkretnega primera, ki bi upravičevala nadaljnje trajanje pripora. Sklicevanje na šesti odstavek 361. člena ZKP, da sme trajati pripor do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, ni sprejemljiv že zato, ker dopušča pripor vse do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje, kar v danem primeru pomeni 30 let.

Po tretjem odstavku 5. člena EKČP ima vsako, ki mu je bila odvzeta prostost ob utemeljenem sumu, da je storil kaznivo dejanje, pravico, da mu sodijo v razumne roku ali ga izpustijo. Razumni rok za sodno odločanje, tudi ko gre za odločanje o vloženi pritožbi, je v primeru pripora znatno krajši, kot pa to velja na podlagi pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP in na podlagi pravice do sodnega varstva po 23. členu ustave. Zakonodajalec je razumni čas pritožbenega odločanja v pripornih zadevah določil najdlje na čas treh mesecev. Sankcija ob prekoračitvi razumnega časa sojenja in s tem trajanja pripora je odprava pripora in izpustitev obdolženca na prostost.

V primeru pobudnice gre zaradi dolgotrajnega pripora, ki se nadaljuje z izpodbijanima sklepoma, za trajajoč poseg v pravico do osebne svobode. Ob nespoštovanju postopka, ki ga zahteva ustava in določa zakon tudi pred sodiščem druge stopnje, varuh ocenjuje, da je pobudnici z izpodbijanima sklepoma kršena pravica do osebne svobode po členu 19 ustave ter pravica do svobode in varnosti po 5. členu EKČP.

Varuh človekovih pravic tako v vloženi ustavni pritožbi predlaga, da ustavno sodišče izpodbijana sklepa tako spremeni, da predlogoma obdolženke in njenih zagovornikov ugodi ter odpravi pripor.

Upravičencu do vrnitve zaseženih predmetov gre tudi pouk o tej pravici

Varuh že več let opozarja policijo, da gre pri vrnitvi zaseženih predmetov za prinosnino in ne za iskovino. Tako ne zadošča obvestilo upravičencu, naj pride po zaseženi predmet na policijsko postajo. ZKP in ZPol namreč urejata dolžnost vrnitve zaseženega predmeta, ne pa pravice lastnika, da pride zaseženi predmet iskat. Pri prinosnini je dolžnik tisti, ki je zavezan prinesti dolgovano stvar na kraj upnikovega prebivališča.

Po naših tozadevnih opozorilih je generalna policijska uprava zaprosila za strokovno mnenje Vrhovno sodišče in Vrhovno državno tožilstvo RS. V mnenju, prejetem v začetku leta 2004, je pojasnjeno, da so policisti ob vrnitvi zaseženih predmetov zavezani upravičenca najprej obvestiti in ga pozvati naj prevzame predmete. Če upravičenec zahteva, da se mu predmeti dostavijo, so policisti zavezani to storiti.

Generalni direktor policije je tako izdal pisne usmeritve vsem policijskim upravam v Republiki Sloveniji, usmeritve pa so objavljene tudi na intranetu policije. V usmeritvah je naročeno policistom, da o vrnitvi zaseženih predmetov najprej obvestijo upravičenca in ga pozovejo, da jih prevzame. V primeru, ko upravičenec zahteva, da se mu predmeti dostavijo, pa je to "nujno storiti na stroške organa, ki predmet vrača".

Soglašali smo z opisanim ravnanjem in pozdravili odzivnost policije na predlog varuha za uresničevanje pravice do vrnitve zaseženih predmetov v skladu z zakonom. Vendar pa smo v naši nadaljnji intervenciji predlagali dopolnitev izdanih pisnih usmeritev. Menili smo, da bi policija morala v obvestilu in pozivu, naj prevzame zasežene predmete, upravičenca tudi opozoriti na njegovo pravico zahtevati, da se mu zaseženi predmeti dostavijo na stroške policije. Šteli smo, da je takšno opozorilo bistvenega pomena za dejansko možnost uresničevanja pravice upravičenca do vrnitve zaseženih predmetov.

Ministrstvo za notranje zadeve se je sprva odzvalo zgolj s sklicevanjem, da so usmeritve v skladu s predpisi, ki določajo vračanje zaseženih predmetov. To pa ni bilo zadostno pojasnilo, saj ne odgovarja na naš predlog, da se upravičenca v pozivu, da prevzame zasežene predmete, tudi opozori na pravico, da se mu zaseženi predmeti dostavijo na stroške policije. Tako smo predlog ponovili in znova prosili za stališče ministrstva oziroma policije.

Varuhovo vztrajanje je končno obrodilo sadove. V. d. generalnega direktorja policije nam je sporočil, da je policija v celoti sledila in upoštevala varuhov predlog in 25.5.2005 dopolnila "osnovne usmeritve za vračanje zaseženih predmetov po Zakonu o kazenskem postopku". Po tako dopolnjeni usmeritvah morajo policisti v obvestilu in pozivu, naj prevzame zasežene predmete, upravičenca tudi opozoriti na njegovo pravico, da se mu zaseženi predmeti dostavijo na stroške policije.

Ministrstvo in policija sta torej prisluhnila varuhu, da je vrnitev zaseženih predmetov zaveza države, ki je hkrati zavezana opozoriti upravičenca na pravico, da sem mu zaseženi predmeti dostavijo na njene stroške. Spremenjena praksa bo tako prispevala, da posameznik tudi na tem področju ne bo brezpraven v razmerju do močnejše države.

Nezakonit odvzem brezplačne pravne pomoči

Okrožno sodišče v Mariboru je v letu 2003 dodelilo pobudnici izredno brezplačno pravno pomoč za sestavo vlog in zastopanje v postopkih pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Z odločbo z dne 21.2.2005, opr. št. Bpp 56/2002 pa je isto sodišče razrešilo postavljeno odvetnico ter na podlagi enajstega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči štelo, da pobudnici brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. Ob uporabi določb o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči je bila pobudnica tako zavezana vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč v znesku 376.456,10 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšna odločitev temelji na stališču, da je bila tudi novo postavljena odvetnica razrešena zaradi razlogov, ki so na strani upravičenke do brezplačne pravne pomoči. Tako naj bi pobudnica v razmerju do postavljenih odvetnic izražala nezaupanje ter nestrinjanje z načinom njunega dela in zastopanjem pred sodiščem, kot tudi nezadovoljstvo nad pripravljenimi vlogami za vložitev v sodne spise.

Pobudnica je s pomočjo civilne družbe (nevladne organizacije) 24.3.2005 na zunanji oddelek v Mariboru Upravnega sodišča RS vložila tožbo v upravnem sporu zoper že navedeno odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru, ki ji odvzema pravico do brezplačne pravne pomoči in zahteva vrnitev plačanih zneskov odvetniškega zastopanja.

Na podlagi 25. člena ZVarCP lahko varuh vsakemu organu posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevi, ki jo obravnava ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki je v teku pred temi organi. Na tej podlagi smo v vlogi amicus curiae posredovali v pobudničinem upravnem sporu, saj smo ocenili, da lahko odločanje v upravnem sporu vpliva tudi na pravico dostopa do sodišča, do učinkovitega sodnega varstva in do poštenega sojenja.

Namen uzakonjene brezplačne pravne pomoči je omogočiti socialno šibkim osebam uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti. Odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, ki ukinja brezplačno pravno pomoč, dejansko odvzema pobudnici možnost učinkovitega sodnega varstva in kakovostnega zastopanja s pomočjo pravno kvalificirane osebe - odvetnika. Varuhu znane okoliščine na strani pobudnice kažejo, da sama ne zmore stroškov zastopanja v sodnih postopkih. Ukinitev brezplačne pravne pomoči ter obveza, da vrne zneske prejete brezplačne pravne pomoči, postavljajo pobudnico povsem na rob družbe in preživetja brez resnične možnosti, da učinkovito zavaruje svoje pravice in pravno zavarovane interese.

Varuh razume, da je pobudnica morda zahtevna stranka ter da je (tudi neupravičeno) kritična do dela odvetnikov (pa tudi do policije, tožilstva in sodišč). Tudi z delom in posredovanjem varuha ni vedno zadovoljna, vendar to še ni razlog, da ji država odkloni pomoč, upoštevaje njen socialni položaj, saj se sicer lahko znajde povsem v brezpravju. Hkrati pa smo opozorili, da je bila pobudnica v preteklosti večkrat tudi utemeljeno kritična do pravosodja. V ilustracijo smo navedli primer, ko je okrožna državna tožilka sprva zavrgla njeno kazensko ovadbo zaradi zatrjevanega samovoljnega poseganja v stanovanje, v katerem je dolga leta živela v Mariboru, po intervenciji varuha pa je vložila obtožni predlog.

Omenili smo tudi pravdo zaradi motenja posesti pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. II P1206/2000, ki je bila vložena 20.9.2000, pa po skoraj petih letih še ni končana. V njej pobudnica uveljavlja posestno varstvo stanovanja in zatrjuje, da jo je 8.9.2000 tožena stranka samovoljno in nezakonito izselila, čeprav je tam dolga desetletja stanovala kot imetnica stanovanjske pravice.
Po varuhu dostopnih podatkih, upoštevaje omejen obseg razpravljanja v motenjski pravdi, bi ob učinkovitem sojenju, sodišče lahko o tožbi odločilo na prvem naroku za glavno obravnavo. V postopku je varuh kar nekajkrat interveniral, odgovori sodišča o "kontinuiranem obravnavanju" pa nas niso prepričali. V motenjski pravdi daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. V motenjski pravdi pobudnice, s katerim uveljavlja varstvo posesti stanovanja, pa se izvaja tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke. V enem izmed odgovorov po posredovanju varuha je predsednica Okrajnega sodišča v Mariboru celo sporočila, da ne gre prezreti, "da je v konkretni zadevi odločba inšpekcijskega organa naravnost silila tožence, da čimprej začnejo z vzdrževalnimi deli na hiši". Varuh ne more posredovati v odprtem sojenju za določeno odločitev, zaradi očitne (tudi duševne) stiske pobudnice pa smo si dovolili podvomiti v okoliščino, da bi odločba inšpekcijskega organa dovoljevala lastniku izselitev osebe, ki v stanovanju prebiva še od časa, ko je pridobila imetništvo stanovanjske pravice.

Z opisanimi okoliščinami smo želeli opozoriti, da je pobudnica tudi na tej podlagi izražala nezadovoljstvo z zastopanji v sodnih postopkih. Seveda ne trdimo, da je bilo takšno njeno razmišljanje utemeljeno, vendar gre za laično osebo in ji ni moč zameriti, da vidi razloge za neučinkovito sodno varstvo pri vseh subjektih, s katerimi se sooča v svojih stikih s policijo, državnim tožilstvom in sodiščem. Štejemo, da ni prav, da se brezplačna pravna pomoč odtegne prav tistim, ki jo najbolj potrebujejo in ki so najbolj ogroženi. Že zato se nam je zdela odločitev o ukinitvi brezplačne pravne pomoči v nasprotju z namenom in cilji samega Zakona o brezplačni pravni pomoči in je tudi nepravična, saj pobudnici odvzema možnost učinkovitega sodnega varstva.

Odločba Okrožnega sodišča v Mariboru omenja zgolj razloge, ki naj bi bili podani na strani upravičenke, da postavljena odvetnica ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. Povsem pa odločba zamolči razlog, ki ga odvetnica prav tako navaja v predlogu za razrešitev. Zatrjuje namreč, da oseba, ki je zaposlena v njeni pisarni, dobro pozna nasprotno stranko in je s sporno zadevo tudi seznanjena z njene strani. Ta okoliščina kaže, da je odvetnica dejansko uveljavljala svojo razrešitev (tudi) na podlagi, ki je ni moč šteti v breme pobudnici. Navajanje takšnega razloga za razrešitev bi celo lahko razumeli kot željo postavljene odvetnice, da pobudnice ne zastopa več, pa naj gre za razlog nezadovoljstva, ki ga izraža slednja ali pa za druge okoliščine, ki odvetnico ne spodbujajo k nadaljnjemu opravljanju odvetniških storitev za pobudnico.

Tako smo predlagali, da upravno sodišče po tožbi v upravnem sporu skrbno presodi vse okoliščine primera ter prosili, da nam pošlje v vednost izvod sodbe, izdane v postopku. Mariborski oddelek Upravnega sodišča RS se je na tožbo pobudnice v upravnem sporu ter na posredovanje varuha odzval z izdajo sodbe z dne 24.5.2005, opr. št. U 180/2005-8, s katero je tožbi v bistvenem delu ugodil ter odpravil izpodbijano odločbo Okrožnega sodišča v  Mariboru v delu, ki je pobudnico zavezoval k vračilu stroškov za že prejeto brezplačno pravno pomoč. Organ za brezplačno pravno pomoč bo moral postaviti pobudnici drugega odvetnika na podlagi odobrene izredne brezplačne pomoči.

Pobudnici bo tako tudi v bodoče zagotovljen dostop do sodišča v skladu za načelom pravne in socialne države, čeprav sama stroškov odvetniškega zastopanja ne zmore plačati.

Regres za letni dopust osebam na javnih delih

Konfederacija sindikatov 90 Slovenije je predlog za dopolnitev zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB), s katerim se je obrnila na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, posredovala tudi varuhu človekovih pravic. Po predlogu naj bi brezposelnim osebam, ki so vključene v javna dela, priznavali pravico do regresa za letni dopust.

V dopisu MDDSZ smo poudarili naslednje:
- tudi pri javnih delih gre za delovno razmerje, saj brezposelne osebe sklenejo z delodajalcem - izvajalcem javnih del pogodbo o zaposlitvi,
- pri sklepanju pogodbe je treba upoštevati posebnosti, določene z ZZZPB,
- po tem zakonu se za brezposelne osebe, vključene v javna dela, uporabljajo predpisi o delovnih razmerjih, ki urejajo delovni čas, odmore in počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, varnost in zdravje pri delu ter posebno varstvo delavcev; določena je pravica do plače, povrnitve stroškov prevoza in prehrane ter do vključitve v program usposabljanja in izobraževanja,
- zakon (o delovnih razmerjih) izrecno določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače.

Stališče, da ZZZPB taksativno določa pravice, ki so lahko predmet urejanja v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje javnih del, ne vzdrži, saj med njimi ni npr. drugih odsotnosti z dela, nadomestila plače, disciplinske in odškodninske odgovornosti, ki nedvomno veljajo tudi za osebe na javnih delih. In če je tako, ni videti, zakaj bi delavcu na javnih delih ne šla pravica do regresa za letni dopust, saj mu je pravica do minimalnega letnega dopusta izrecno priznana. Obravnavano vprašanje bi se mogoče dalo rešiti tako, da se uveljavi ustrezna interpretacija predpisov. Če argumenti za to niso dovolj trdni ali če bi bila potrebna izrecna ureditev zaradi eventualne določitve višine regresa, pa smo izrazili podporo predlogu Konfederacije sindikatov 90 Slovenije, da se ustrezno dopolni ZZZPB.

V odgovoru na ta dopis je ministrstvo navedlo, da javna dela zahtevajo posebno urejanje pogodbe o zaposlitvi oziroma imajo pogodbe o zaposlitvi predpisane posebnosti. Vsebino te pogodbe Zakon o delovnih razmerjih ni izrecno uredil, glede posebnosti pa napotuje na ZZZPB.

Za ureditev pravice do regresa za letni dopust udeležencem javnih del bo ministrstvo v predlog sprememb ZZZPB, ki je v pripravi, vključilo predlog Konfederacije sindikatov 90 Slovenije. S spremembami zakona bodo udeleženci javnih del upravičeni do izplačil regresa za letni dopust.

Odločanje zunaj zakonskih oziroma razumnih rokov v davčnih in carinskih zadevah

Od Ministrstva za finance oz. Sektorja za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev smo na vprašanje, kdaj lahko pričakuje odločitev pobudnik, katerega pritožba je v obravnavi pri drugostopenjskemu organu že od 13.11.2002, junija 2005 prejeli odgovor, da rešitve njegove pritožbe v letošnjem letu ni pričakovati, saj ni vključena v plan reševanja tovrstnih pritožb. Odgovor nam je vzel sapo, saj bo reševanje pritožbe v tem primeru trajalo kar štiri leta ali še več. Podobne odgovore smo prejeli tudi v nekaterih drugih primerih.

Obrnili smo se neposredno na ministrstvo za finance. Poudarili smo, da pomeni odločanje državnih organov zunaj zakonskih oz. razumnih rokov kršitev človekovih pravic, je pa tudi v nasprotju tudi z načeli pravičnosti in dobrega upravljanja, na katera se varuh lahko sklicuje pri svojih intervencijah.

Varuh je glede trajanja postopkov pri upravnih organih ves čas svojega delovanja ugotavljal nezadovoljivo stanje. Na to je opozarjal v letnih poročilih in tudi sicer skušal vplivati na izboljšanje. V veliki meri so te ugotovitve in opozorila veljala za postopke drugostopenjskih organov. Stanje se je na nekaterih področjih precej, na drugih pa vsaj nekoliko izboljšalo.

Med kritičnimi področji so ves čas davčne in carinske zadeve, kar predvsem velja za odločanje na drugi stopnji, t. j. reševanje pritožb. Poleg opozoril v letnih poročilih smo skušali vplivati na izboljšanje v neposrednih stikih z Glavnim davčnim uradom in z intervencijami pri obravnavanju posameznih pobud.

Prepričani smo bili, da se bo stanje po tem, ko je bilo odločanje na drugi stopnji v davčnih in carinskih zadevah v skladu z Zakonom o državni upravi (Ur.l. RS, št. 52/02) konec leta 2002 prenešeno iz Glavnega davčnega urada na ministrstvo, uredilo. Pričakovanja, da bo postopoma prišlo do bolj ažurnega reševanja, se niso uresničila. Ugotavljamo, da so zaostanki še vedno veliki, odvisno od vrste davka. Natančnega vpogleda v stanje zadev pri drugostopenjskem organu nimamo. Iz naših pobud pa lahko ugotovimo, da izstopajo carinske zadeve, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in - kot kaže zadnji primer - tudi davek od dohodka iz dejavnosti.

V dopisu ministru smo opozorili, da ima kršitev rokov v davčnih in carinskih zadevah za zavezanca hude finančne in psihične posledice, saj je odločba davčnega organa, četudi nezakonita, kljub vloženi pritožbi takoj izvršljiva. V primeru, da zavezanec s pritožbo uspe, se teža kršitve pokaže tudi z vidika nastalih stroškov. Obveznost države, ki o pritožbi ne odloči pravočasno, se poveča za (dodatne) obresti, ki jih mora poravnati iz svojega proračuna.

Ugotavljamo, da tako dolgega roka reševanja zadev ni na nobenem drugem upravnem področju. Varuha seveda ne smejo zanimati morebitni "objektivni" razlogi za tako stanje, ki je s stališča pravne države, dobrega upravljanja javnih zadev, predvsem pa s stališča davčnih in carinskih zavezancev povsem nesprejemljivo.

Ministru smo predlagali, da ukrene, kar je potrebno, da bi bile pritožbe v vseh davčnih in carinskih zadevah reševane v zakonskih, za začetek pa vsaj v razumnih rokih.

Poročilo

Novinarska konferenca Varuha človekovih pravic 12. julij 2005

Varuh je v luči terorističnega napada v Londonu poudaril, da ne smemo pristajati na zniževanje zagotovljenih pravic v imenu varnosti, niti na njihovo začasno zmanjševanje, saj lahko »začasnost postane večnost«. Brez pravic tudi varnosti ni. Opozoril je slovensko politiko in javnost, da naj razmer ne izkoriščajo za širjenje sovražnega govora.
Kot pozitiven primer komuniciranja v tovrstnih razmerah je uporabil primer izjave šefa britanske metropolitanske policije. Ta je ob bombnem napadu na London na vprašanje, ali za napadi stojijo islamski fundamentalisti, odgovoril, da sta zanj »islamski« in »fundamentalisti« dva različna pojma. Potrebno je reagirati premišljeno in ne posploševati, je poudaril varuh.

Finančna neodvisnost ombudsmanov, ki vključuje sredstva za delo institucije ter za plače funkcionarjev in drugih delavcev, predstavlja bistven element neodvisnosti vsakega ombudsmana. Varuh meni, da kriteriji, po katerih je Ministrstvo za javno upravo RS razvrščalo državne inštitucije niso ovrednoteni z vidika ustave in zakonov. Ministrstvo bi moralo pri njihovem oblikovanju upoštevati nekatere mehanizme, ki Varuhu RS zagotavljajo neodvisno in samostojno delovanje.
Prav neodvisnost je tista, ki tej instituciji Varuha omogoča izvajanje njene osnovne naloge, to je nadzora nosilcev oblasti, pri čemer je razumljivo predmet nadzora vsakega ombudsmana najbolj izvršilna veja oblasti, ki ima največ pooblastil do posameznikov. Razumljivo je, da je izvršilna veja oblasti tudi najbolj nezadovoljna z delom ombudsmanov. Zato je za učinkovito izvajanje nalog ombudsmanov zelo pomembno, da izvršilna veja oblasti ne more določati, še manj pa zmanjševati sredstva za delo ombudsmanov. Tako je v mednarodno uveljavljenih standardih, ki opredeljujejo karakteristike pravega ombudsmana, ki jih je sprejelo ameriško združenje ombudsmanov (USOA) oktobra 2003, med elementi finančne neodvisnosti v točki 4c navedeno, da se proračun ombudsmana lahko zmanjšuje le v enakem sorazmerju kot drugim državnim organom. V nasprotnem primeru to lahko pomeni poseganje v neodvisnost ombudsmana.
Tudi Zakon o varuhu človekovih pravic opredeljuje mnoge elemente varuhove neodvisnosti. Glede sredstev pa 55. člen zakona o varuhu človekovih pravic določa, da višino določi državni zbor na predlog varuha, zato da izvršilna veja oblasti oziroma vlada ne bi vplivala na neodvisnost varuha tako, da bi zmanjševala sredstva za njegovo delo.

V primeru Milice Makoter je Varuh na ustavno sodišče vložil ustavno pritožbo z željo, da ugotovi, ali je Makoterjevi, ki je že 37. mesecev v priporu, kršena ustavna pravica do osebne svobode po 19. členu ustave. Prav tako je že 5 let v priporu pobudnik Jožef Kovač, kar je nerazumno, saj je najdaljši dopusten čas trajanja pripora 2 leti in 6 mesecev. Varuh državo poziva, naj sprejme vse ukrepe za najkrajši čas pripora in poskrbi, da ne bo prihajalo do kršenja ustavne pravice do svobode, je na novinarski konferenci povedal namestnik varuha Aleš Butala.

Varuh je na novinarski konferenci predstavil tudi tri primere uspešnega ukrepanja.

a)
Varuh je že več let opozarjal policijo, da gre pri vrnitvi zaseženih predmetov za prinosnino in ne za iskovino. Menil je, da obvestilo upravičencu, naj pride po zaseženi predmet na policijsko postajo, ni dovolj. Zakon o kazenskem pravu in zakon o policijskih postopkih namreč urejata dolžnost vrnitve zaseženega predmeta, ne pa pravice lastnika, da pride zaseženi predmet iskat. Pri prinosnini je dolžnik tisti, ki je zavezan prinesti dolgovano stvar na kraj upnikovega prebivališča. Ministrstvo in policija sta prisluhnila varuhu, da mora država vrniti zasežene predmete upravičencu in ga pri tem opozoriti, da mu bodo zaseženi predmeti dostavljeni na stroške države. Spremenjena praksa bo tako prispevala, da posameznik tudi na tem področju ne bo brezpraven v razmerju do močnejše države.

b) 
Okrožno sodišče v Mariboru je v letu 2003 dodelilo pobudnici izredno brezplačno pravno pomoč za sestavo vlog in zastopanje v postopkih pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Z odločbo z dne 21.2.2005, opr. št. Bpp 56/2002 pa je isto sodišče razrešilo postavljeno odvetnico ter na podlagi enajstega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči štelo, da pobudnici brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. Ob uporabi določb o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči je bila pobudnica tako zavezana vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč v znesku 376.456,10 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Varuh je menil, da ni prav, da se brezplačna pravna pomoč odtegne prav tistim, ki jo najbolj potrebujejo in ki so najbolj ogroženi. Že zato se nam je zdela odločitev o ukinitvi brezplačne pravne pomoči v nasprotju z namenom in cilji samega Zakona o brezplačni pravni pomoči in je tudi nepravična, saj je pobudnici odvzela možnost učinkovitega sodnega varstva.
Po posredovanju Varuha bo moral organ za brezplačno pravno pomoč postaviti pobudnici drugega odvetnika na podlagi odobrene izredne brezplačne pomoči. Pobudnici bo tako tudi v bodoče zagotovljen dostop do sodišča v skladu za načelom pravne in socialne države, čeprav sama stroškov odvetniškega zastopanja ne zmore plačati.

c) 
Udeleženci javnih del bodo po posredovanju Varuha upravičeni do izplačil regresa za letni dopust. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve bo predlog Konfederacije sindikatov 90 Slovenije, ki ga je poslala varuhu, vključilo v predlog sprememb ZZZPB, ki je v pripravi.