Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je v vlogi državnega preventivnega mehanizma (v nadaljevanju: DPM) po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, po predhodni najavi ter skupaj s predstavnikoma pogodbenih nevladnih organizacij Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC in Rdeči križ Slovenije, 1. 12. 2010 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju: ZPKZ MB ali zavod). Ob obisku je sodelovala tudi specialistka psihiatrije, ki kot pogodbena izvedenka z Varuhom ob obiskih, ki jih opravlja DPM, preverja stanje na področju zdravstva.

Kapaciteta ZPKZ MB (uradna zmogljivost, upoštevaje evropska merila o površini bivalnega prostora na zaprto osebo) je še vedno 146 zaprtih oseb; od tega je 106 postelj namenjenih obsojencem, 34 pripornikom in šest osebam na izvrševanju uklonilnega zapora. Dan pred obiskom DPM je bilo v zavodu 163 zaprtih oseb, od tega 112 obsojencev ter 46 pripornikov, pet oseb pa je prestajalo uklonilni zapor. Na dan našega obiska je kazen prestajalo v strožjem režimu pet obsojencev, kar je tudi sicer povprečno število.

Pripor je sicer prestajalo pet oseb manj, kot ob zadnjem obisku, vendar kljub temu občutek utesnjenosti v teh bivalnih prostorih ni bil nič manjši. Že nekajkrat smo v poročilih o obisku opozorili na majhnost bivalnih prostorov, ki so namenjeni pripornikom, v katerih sta sicer praviloma nameščeni dve postelji. Pojasnilo o tem, na kakšen način je za ZPKZ MB izračunana uradna zmogljivost za pripornike, od Generalnega urada Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: GUURSIKS ali Urad) še nismo uspeli pridobiti in smo tako (ponovno) zaprosili zanj. V tokratnem odzivnem poročilu je bilo v tej smeri pojasnjeno, da 22. člen Pravilnika o izvrševanju pripora določa, da so spalnice, v katerih bivajo priporniki, lahko samske ali skupne z največ do 4 posteljami, izjemoma pa tudi več, če tako zahtevajo prostorske razmere zavoda in da predpisi o izvrševanju pripora ne določajo kolikšna mora biti površina v enoposteljni oziroma večposteljni sobi na pripornika. Iz tega razloga Urad meni, da po izračunih uradne zmogljivosti ZPKZ Maribor glede na tlorisno površino bivalnih prostorov ustrezajo za kapaciteto 34 pripornikov, vendar je zaradi stalne prezasedenosti kapacitet v priporu namestitev dveh postelj v sobah nujna.

Tudi ob tokratnem obisku smo ugotovili, da hišni in dnevni red še ni usklajen z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki velja že od 1. 11. 2008. Čistopis novega hišnega in dnevnega reda je bil sicer že pripravljen, po pojasnilih, ki smo jih ob obisku prejeli od vodstva zavoda, pa naj bi bil v fazi pridobivanja soglasja oziroma podpisa s strani GUURSIKS. Glede na dejstvo, da je Pravilnik o izvrševanju kazni zapora veljaven že od 31. 10. 2009, smo zaprosili za pojasnitev razlogov, zaradi katerih usklajevanje internih predpisov traja toliko časa. Urad nam je sporočil, da je na novelo Hišnega in dnevnega reda o izvrševanju kazni zapora zavoda Maribor generalni direktor uprave podal soglasje dne 20. 12. 2010 in se je ta podzakonski akt ZPKZ MB že začel izvajati.

ZPKZ MB je namenjen obsojencem, ki jim je izrečena kazen zapora do enega leta in pol (18 mesecev), vendar so v njem nastanjeni tudi obsojenci, ki so premeščeni iz drugih zavodov, tudi ZPKZ Dob pri Mirni. Vodstvo je v tej zvezi pripomnilo, da predstavlja vsaka takšna premestitev obsojencev dodatno obremenitev za zavod, tudi v smislu varnostne problematike.

Obsojenci v ZPKZ MB so razporejeni v zaprti oddelek, polodprti oddelek v okviru zaprtega zavoda, dislociran odprti oddelek, v bivalni prostor s strožjim režimom v okviru zaprtega režima, v odprti režim v okviru zaprtega zavoda ali v bivalni prostor za osebe na prestajanju uklonilnega zapora. Vodstvo nam je ob obisku pojasnilo, so v času od našega zadnjega obiska v zaprtem in polodprtem režimu pridobili šest novih postelj in (le) štiri omare; zamenjana so bila okna na polodprtem oddelku, v zaprtem pa le v velikih sobah; v nekaterih sobah so bila zamenjana dotrajana tla; okna so bila zamenjana tudi na hodniku; obsojenci so bili prerazporejeni tudi v bivalne prostore, ki so bili preje namenjeni ženskim obsojenkam; prenovljene so bile kopalnice; iz sredstev, ki jih zagotovil GUURSIKS, so bili obnovljeni tudi sanitarni prostori pri delavnicah in garderobe. ZPKZ MB je pridobil tudi nov prostor, ki služi kot učilnica, in v njem poteka osnovnošolsko izobraževanje in tečaj angleškega jezika. V sobi 115 je bil na novo urejen fitnes, ki ga lahko označimo za enega od najbolje urejenih. Tudi sicer so vse našteto nedvomno dobrodošle izboljšave materialnih razmer v zavodu.

Po drugi strani smo ugotovili, da bi bilo potrebno prepleskati večino sob pripornega oddelka. Le nekaj jih je bilo prebeljenih pred kratkim. Direktor ZPKZ MB je o tem sicer pojasnil, da se beljenja pripora (še) niso lotili sistemsko, temveč prioritetno prebelijo le tisto sobo, ki je tega najbolj potrebna. Predlagali smo, da zavod izboljša počutje pripornikov vsaj s tem, da poskrbi za redno beljenje vseh sob pripornega oddelka in ne le nekaterih ter da bi bilo prav tako potrebno opraviti vsaj nujna popravila na pohištvu, ki je bilo ponekod že povsem neuporabno. To ob primerni organizaciji dela ne more predstavljati tako velik strošek, da realizacija ne bi bila možna. Nadalje smo v tej smeri izpostavili še, da bi večjo skrb zavod moral posvetiti tudi sobam za sprejem, ki so že po pravilu najslabše od vseh – zgolj dejstvo, da se obsojencev v njih ne zadržuje dlje, namreč ne opravičuje dejstva, da se ne vzdržujejo redno. GUURSIKS je v tej smeri pojasnil, da si ZPKZ MB v mejah realnih možnosti prizadeva pri zboljšanju pogojev bivanja za zaprte osebe, pri čemer so angažirani predvsem obsojenci, ki opravljajo hišna dela; prav tako naj bi nadaljeval s prenovo iztrošenih podov in oken, posebno pozornost pa posvetil sanitarnemu beljenju in popravilu zastarelega pohištva; beljenje bivalnih prostorov pripornikov naj bi se že začelo izvajati, v spomladanskem času pa naj bi se začelo z urejanjem sob sprejemnega oddelka.

Ogledali smo si tudi sobo za odstranitev v posebni prostor (sobo za umirjanje). Takoj smo lahko opazili, da je s stene desno od vrat visela zaščitna obloga, ki se je odlepila od podlage, ali pa jo je kdo odtrgal. Vodstvo zavoda smo s tem seznanili že med obiskom in tudi predlagali, da naj se zaradi nevarnosti samopoškodbe te sobe ne uporablja do odprave pomanjkljivosti. GUURSIKS nam je nato v odzivnem poročilu sporočil, da je že prišlo do popravila zaščitne obloge.

Nova pridobitev v ZPKZ MB je tudi nadstrešek nad delom sprehajališča, ki je dovolj velik, da omogoča bivanje na prostem tudi v primeru dežja. Poleg tega je na sprehajališču telefonska govorilnica, ki jo lahko zaprte osebe uporabljajo v času sprehodov, poleg siceršnje uporabe telefonskih govornic znotraj zavoda, in jim je tako dejansko omogočena vsakodnevna uporaba telefona. S tem so rešili tudi težave s prekrivanjem časa za telefoniranje s sprehodi.

Zavodska knjižnica je bila sicer zgledno urejena, nismo pa v njej zasledili rednih letnih poročil Varuha, z izjemo tistega, za leto 2004. Čeprav zavodi tega niso dolžni storiti, je DPM predlagal, da se izvode letnih poročil Varuha, ki jih ta (tudi) zavodom za prestajanje kazni zapora pošlje vsako leto, hrani tudi v knjižnici. Nenazadnje lahko prav tam najbolje služijo svojemu namenu, sploh, ker Varuh opaža, da po njih zaprte osebe povprašujejo, vse pogosteje. GUURSIKS nam je nato v svojem odzivnem poročilu sicer zagotovil, da je ZPKZ MB že poskrbel, da sta zaprtim osebam v zavodski knjižnici na voljo dva izvoda rednega letnega poročila Varuha za leto 2009 in da bo zavod tudi v bodoče skrbel, da bodo v tam na voljo vsakokratna redna letna poročila Varuha, vendar sta predstavnika slednjega, ko sta v začetku leta 2011 ponovno obiskala ZPKZ MB (takrat sicer v okviru obravnavanja zadeve na podlagi Zakona o varuhu človekovih pravic), ugotovila, da to ne drži.  

Delo je bilo zagotovljeno več osebam, kot ob prejšnjem obisku DPM, ko je bilo zaposlenih le 37 oseb. Delalo je 51 obsojencev in dva pripornika, 18 obsojencev pa je bilo še v fazi zaposlovanja (zdravniški pregled in podobno). Pohvalili smo, da zavod zagotavlja delo vsem zaprtim osebam, ki to želijo in so zanj tudi sposobne. Celo več, povedano nam je bilo, da naj bi trenutno bilo več možnosti za delo kot je obsojencev dejansko delalo. Zato je DPM predlagal, da naj zavod še bolj motivira zaprte osebe v smeri pripravljenosti za delo in da velja tudi razmisliti v smeri možnosti za zagotavljanje dela pripornikom. GUURSIKS je k temu dodal, da so bile s tem v zvezi opravljene aktivnosti in da na dan pisanja odzivnega poročila zaposleni že štirje priporniki ter da je še en pripornik v postopku pridobitve ocene delazmožnosti; z namenom večjega zaposlovanja in tudi siceršnjega vključevanja pripornikov v aktivnosti zavoda pa naj bi strokovna skupina nameravala za pripor pogosteje ocenjevati možnosti za zaposlovanje pripornikov in jih usmerjati v delo.

Izvedenka se je v zavodski ambulanti pogovorila z zdravstvenim tehnikom ter medicinskima sestrama. Vse zdravstvene storitve za zaprte osebe zagotavlja Zdravstveni dom Maribor. Izvedenka je ugotovila, da so pacienti v glavnem zadovoljni. Doslej naj bi se le trikrat pritožili na delo zdravnikov zagovorniku pacientovih pravic (na primer zaradi dolgih čakalnih dob v specialističnih ambulantah ali bolnicah izven zavoda - ki pa so takšne, kot za vse druge). Pritožbena pot za zaprte osebe je sicer ista, kot za vse ostale paciente. Pritožbena pot je bila zapisana in izobešena na steni ambulante.  

Psihiater prihaja enkrat tedensko za štiri ure. Čakalne dobe nima in so vsi takoj na vrsti. V njegovi domeni je tudi predpisovanje substitucijske terapije. Te se načeloma ne znižuje več v zaporu, ostane ista – zadnje čase se tudi uvaja na novo. Vso to terapijo pripravljajo medicinske sestre oziroma zdravstveni tehnik, delijo pa jo pazniki. Vso drugo medikamentozno terapijo imajo obsojenci pri sebi, tudi inzulin, kar je izvedenka ocenila kot praktično, vendar precej pogumno.

O obravnavi odvisnikov se je izvedenka pogovarjala s terapevtko in tudi na tej podlagi prišla do naslednjih ugotovitev. Število odvisnikov se verjetno giblje okoli 60 odstotkov populacije (precej v priporu). Do okoli 30 jih je v obravnavi, ki je individualna in občasno skupinska. Trenutno je delo lažje, ker so zaposlili dve psihologinji ter tudi načrtujejo edukacijo in bolj strukturirano delo. Sodelovanje z ambulanto bi lahko bilo boljše, sedaj zaradi varovanja podatkov ne dobijo kakšne pomembne informacije, kar po mnenju izvedenke ustvari manevrski prostor za manipulacije. Po mnenju izvedenke je moteče, ker terapevtom nalagajo veliko dela, ki je včasih vsebinsko nasprotno (npr. da je nekdo istočasno nosilec primera in terapevt) včasih pa je ogromno birokracije, ki jih oddaljuje od ljudi. Poleg tega njihova delovna mesta niso ovrednotena tako kot so jim obljubljali. Tako se je izvedenka sama prepričala, da ima terapevtka veliko dela z birokratskimi opravili (npr. razpošilja obvestila za nastop in prenehanje dela za enega obsojenca na pet naslovov, obvestila o letnem počitku, vročilnice, preverja ali je res "oddelal" določene ure, vloge za pogojni odpust,...). Izvedenka je tako ocenila, da je škoda, da ljudje s toliko izkušnjami počnejo stvari, ki bi jih lahko naredil uradnik. GUURSIKS je v odzivnem poročilu k navedenemu dodal, da je v ZPKZ MB število zaprtih oseb z izrazitimi težavami z odvisnostjo veliko in da se zaradi tega tudi obseg dela z njimi povečuje; v letošnjem letu bodo v zavodu ocenili, kako bi z ustrezno prerazporeditvijo dela in morebitno spremembo sistemizacije zagotovili kvalitetnejšo obravnavo odvisnikov in drugih kategorij zaprtih oseb.

Če odvisnik odkloni testiranje urina ali je pozitiven na nedovoljene psihoaktivne snovi, potem mu Suboxone zamenjajo z Metadonom. To je za njih na nek način slabše, ker je Suboxone možno vdihavati (s segrevanjem na foliji), Metadona pa ne. Suboxone ima zato na črnem trgu višjo ceno (1tbl = 10€). Zato so zainteresirani, da dajejo urin oziroma, da ob pozitivnih testih pridejo v ambulanto in se dogovarjajo, kako naprej. Oddaja urina poteka po sprejetih navodilih. Če naroči testiranje urinskih testov vzgojna služba, potem uporabijo teste, ki jih plača zavod, če pa naroči testiranje psihiater, gre urin v laboratorij zdravstvenega doma. Zadnje čase ni bilo pritožb. Zapisnik  z rezultati urinskega testa gre nazaj v vzgojno službo, kadar so oni naročnik. Imajo vse vrste testov, tudi na BZD.

V času od zadnjega obiska DPM so v ZPKZ MB uredili dvoposteljno bolniško sobo, ki je vzorno urejena in pripravljena za paciente z različnimi problemi. Je pa hkrati zaradi njene lokacije popolnoma nefunkcionalna – nahaja se na posebnem traktu ob ambulanti (v kateri od 15 h do 7 h ni nikogar). Obsojenci ne želijo biti v njej, pa tudi z vidika nege in pravočasne pomoči je njena lokacija zelo problematična. Težave so tudi z vidika varnosti. Tako bolni obsojenci in priporniki ležijo kar v svojih sobah. Zato smo predlagali, da naj se oceni možnosti uporabe obstoječe bolniške sobe oziroma se zagotovijo pogoji, da se jo bo lahko uporabljalo skladno z njenim namenom. GUURSIKS se je z našimi ugotovitvami strinjal in je zagotovil, da bo ZPKZ MB pozval k sprejetju optimalnejših ukrepov za uporabo bolniške sobe.

Veliko pripomb s strani zdravstvenega osebja je bilo usmerjenih na Zdravstveni dom Maribor, ki zagotavlja le enega zdravstvenega tehnika, čeprav bi jih moral 2,7. V praksi tako v primeru, če zboli zdravstveni tehnik, tega Zdravstveni dom Maribor ne nadomesti z novim in zato lahko odpade ambulanta. Izvedenka je prišla do ugotovitve, da na odprtem oddelku ZPKZ MB Rogoza ambulanta vedno odpade, če ni medicinske sestre. Problem je nastal tudi zato, ker je URSIKS ukinila eno delovno mesto medicinske sestre, Zdravstveni dom pa je ne zagotavlja. GUURSIKS je v tej smeri pojasnil, da je pred kratkim vse zavode pozval k posnetku stanja dogovorjenih zdravstvenih timov in ordinacijskih časov, saj je v praksi v nekaterih zavodih zasledil odstopanja od dogovorjenih timov in ordinacijskih časov. Odstopanja naj bi v dogovoru posredovali na Ministrstvo za zdravje za nadaljnje ukrepanje (na podlagi 71. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2008, so partnerji sestavljeni iz Ministrstva za zdravje, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije, Lekarniške zbornice in Skupnosti organizacij za usposabljanje Slovenije, sprejeli Aneks st. 6 in z njim določili seznam izvajalcev in število timov za izvajanje programa zdravstvene oskrbe za obsojence in pripornike glede na število obsojencev in pripornikov).

Izvedenka je tudi izpostavila, da medicinske sestre nimajo nobenih dodatkov – niti na delo z duševnimi bolniki, niti za izdajanje depo zdravil (metadon), kar imajo zaposleni na enakih delovnih mestih drugje in to povzroča nezadovoljstvo zaposlenega medicinskega osebja, kar pa verjetno negativno vpliva tudi na kakovost opravljenega dela. GUURSIKS je v zvezi s tem sporočil. da zaradi specifičnega delovnega okolja medicinske sestre opravljajo naloge na delovnih mestih Diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji oziroma Srednja medicinska sestra s specialnimi znanji in torej ne na delovnih mestih »običajnih« medicinskih sester; delovna mesta so povzeta iz kolektivne pogodbe za zdravstveno dejavnost (plačna skupina E, plačna podskupina E3); ker so v zavodih za prestajanje kazni zapora medicinske sestre sistemizirane kot medicinske sestre s specialnimi znanji in je zaradi tega njihova osnovna plača višja od»običajnih« medicinskih sester, je delodajalec specifične okoliščine  njihovega dela priznal kot trajne in ne zgolj občasne, saj je ta specifičnost že vrednotena v osnovni plači; medicinske sestre v zavodih za prestajanje kazni zapora prejemajo tudi dodatek na stalnost ter so vključene v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, kar pomeni, da so v ten pravicah izenačene s policisti, pravosodnimi policisti, vojaki in nekaterimi drugimi uradniki s posebnimi pooblastili in odgovornostmi; tovrstnih ugodnosti medicinske sestre v javnih zdravstvenih zavodih nimajo, imajo pa dodatek na podlagi 39. člena KPJS, ki ga prejemajo občasno, torej zgolj za čas, ko naloge v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami tudi dejansko opravljajo.

O psihološki obravnavi storilcev spolnih dejanj se je izvedenka pogovarjala s psihologom. Slednji ima o tej zadevi podobno mnenje kot psiholog v ZPKZ Dob pri Mirni.

Ob obisku DPM je bil ZPKZ MB v pridobivanju dodatnih kadrov. V postopku usposabljanja je bilo sedem novih pravosodnih policistov. Slišali smo precej pohval s strani zaprtih oseb na pravosodnih policistov in prav nobene pritožbe. Kot izjemo lahko edinole izpostavimo, da smo (tudi tokrat) prejeli pripombo posameznika, ki je omenil, da ga moti, ker nekateri pravosodni policisti tikajo zaprte osebe. Na zaključnem razgovoru z vodstvom smo na to opozorili in povedali tudi ime pritožnika. Predlagali smo, da se poskrbi za primeren odnos pravosodnih policistov do zaprtih oseb, saj poleg tega, da je vikanje odraz spoštljivega odnosa, to izrecno določa tudi 13. člen Hišnega reda. GUURSIKS se je s to našo pripombo strinjal in še nadalje navedel, da v procesu usposabljanja že dlje časa postavljajo vikanje kot enega od temeljev ustrezne komunikacije med uradno osebo in stranko v postopku (zaprto osebo), ki mora poleg formalnega vikanja vsebovati tudi ustrezen nivo spoštljive in korektne komunikacije, tako na verbalnem kakor neverbalnem področju; kljub vztrajnemu poudarjanju pomembnosti tega vidika komuniciranja, pa naj bi še vedno občasno prihajalo do drugačnega ravnanja s strani posameznih javnih uslužbencev; v taksnih primerih in tudi v konkretnem, je zavod Maribor dolžan javnega uslužbenca na to opozoriti.

Spodbudno je bilo ugotoviti, da iz razloga manjka kadrov v letu 2010 do dne našega obiska ni prišlo do niti ene odpovedi spremstev. Večkrat pa naj bi sodišče usklajevalo že razpisane naroke z razpoložljivostjo službe pravosodnih policistov.

Tudi glede delavcev vzgojne službe smo tokrat prejeli zgolj pohvale in le malo posamičnih pripomb, ki jih drugi obsojenci niso potrdili. To je bilo, glede na naše lanskoletne ugotovitve, še posebej spodbudno. Prav tako smo tokrat ob vpogledu v naključno izbrane spise našli izdelane in podpisane osebne načrte. Nismo pa v enem našli dopolnitve oziroma šestmesečne uskladitve osebnega načrta. Vodja vzgojne službe je nato poiskala zapisnik spremljevalne konference, iz katerega je bilo razvidno, da je bil obravnavan na spremljevalni konferenci 2. 6. 2010. Zaradi preglednosti preverjanj osebnega načrta je DPM predlagal, da se vsaka obravnava osebnega načrta, tudi, če ne pride do njegove spremembe, dosledno zabeleži v osebni načrt obsojenca. Le tako bi namreč bilo jasno razvidno ali se ta redno polletno usklajuje in ali se v primeru namestitve v strožji režim redno mesečno preverjajo okoliščine, ki takšno namestitev upravičujejo. GUURSIKS je k temu pojasnil, da na dosledno beleženje v osebni spis, še posebej podatkov ob spremljevalnih konferencah, ki spreminjajo, dopolnjujejo ali potrjujejo osebni načrt, opozarja tudi sam in zagotovil, da bo zapisom v osebni spis posvečal pozornost tudi sam. Konkretni primer pa je označil za zgolj spodrsljaj.

V letu 2010 je bilo do dneva našega obiska uvedenih in izpeljanih 10 disciplinskih postopkov, od tega štirikrat zaradi bega, prav tolikokrat zaradi fizičnega nasilja in po enkrat zaradi vloma v garderobno omarico in zaradi širjenja laži. V enem izmed teh postopkov ni bila ugotovljena kršitev, v ostalih primerih pa je bil izrečen disciplinski ukrep – osemkrat nekajdnevna oddaja v samico in enkrat omejitev zunaj zavodskih ugodnosti za trajanje treh mesecev. ZPKZ MB je tako očitno upošteval priporočila DPM iz preteklega leta.

V istem obdobje je prišlo do petih izločitev v poseben prostor, kar je približno polovico manj, kot v preteklem obdobju. Od teh je bil dvakrat izločen obsojenec, ki je enkrat poskušal narediti samomor, drugič pa je grozil s samopoškodbo. Pravosodni policisti so dvanajstkrat uporabili prisilna sredstva. V enem primeru je bilo ugotovljeno, da je bila uporaba sile sicer upravičena, vendar ne nujna (primer je sicer obravnaval tudi Varuh).

Kljub temu, da DPM ni posebej izpostavil kakšnih pomanjkljivosti v zvezi z možnostmi izobraževanja za zaprte osebe, je GUURSIKS v odzivnem poročilu tudi poudaril, da opozarja na pomanjkljivosti, sistemsko stremi k nadaljnjemu razvoju in vzpodbujanju izobraževalnih dejavnosti v zavodih, ponudbi novih programov in motiviranju obsojencev. Strinjamo se z njim, da vključitev v programe izobraževanja vedno pomeni še kvalitetnejše prestajanje zaporne kazni, ter lajšanje vključevalnih procesov v življenje po prestani kazni, in tako njegovo udejstvovanje spodbujamo še za naprej.