Pobudnik je navajal, da mu je 9. 5. 2013 Policijska postaja Ravne na Koroškem (prekrškovni organ) izdala plačilni nalog številka zaradi prekrška z dne 8. 5. 2013. Na podlagi njegovih navedb, priloženih listin in opravljene poizvedbe pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu (sodišče) smo ugotovili, da je nekaj dni po izdaji tega plačilnega naloga prekrškovni organ odpravil "pomoto" v plačilnem nalogu in s sklepom z dne 13. 5. 2013 ugotovil, da je v zgoraj navedenem plačilnem nalogu napačno naveden čas prekrška, saj je bil prekršek storjen 26. 4. 2013, hkrati pa je prekrškovni organ pobudnika poučil, da lahko proti temu sklepu vloži zahtevo za sodno varstvo. Po vročitvi sklepa o popravi pomot je pobudnik vložil ugovor zoper prvotno izdan (in nato popravljen) plačilni nalog. Njegov ugovor je prekrškovni organ sicer ocenil kot pravočasen, a kot neutemeljen, zato je plačilni nalog razveljavil in pobudniku izrekel globo z izdajo odločbe o prekršku z dne 6. 6. 2013. To odločbo je pobudnik izpodbijal z zahtevo za sodno varstvo, o kateri sodišče s sodbo z dne 8. 7. 2013 pravzaprav sploh ni odločilo, saj je ob preizkusu zadeve po uradni dolžnosti ugotovilo, da je treba zgoraj navedeno odločbo prekrškovnega organa spremeniti tako, da se pobudnikov ugovor zavrže kot prepozen. V obrazložitvi sodbe je navedeno, da bi že prekrškovni organ moral zavreči pobudnikov ugovor zoper plačilni nalog, ker je bil ta prepozen. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil posebni plačilni nalog pobudniku vročen 9. 5. 2013, zato se je rok za vložitev ugovora iztekel 17. 5. 2013, storilec pa je ugovor zoper plačilni vložil šele 22. 5. 2013.

Trditev pobudnika, da naj bi bil njegov ugovor zoper plačilni nalog vložen pravočasno in da ga je sodišče neupravičeno zavrglo kot prepoznega, se tako ni izkazala za upravičeno. Osemdnevni rok, v katerem lahko storilec vloži ugovor zoper izdani plačilni nalog je namreč prekluziven, kar pomeni, da teče ne glede na morebiti kasneje izdane sklepe v zvezi s tem, saj njegovega teka ne more prekiniti noben dogodek ali dejanje.

Varuha pa je pri tem postal pozoren na pravni pouk, s katerim je prekrškovni organ pobudnika v sklepu o popravi pomot poučil, da lahko zoper ta sklep vloži zahtevo za sodno varstvo. ZP-1 namreč, kot je poudarilo tudi sodišče, posebnega pravnega sredstva zoper takšen sklep ne pozna. Da bi raziskal, ali gre zgolj za osamljen primer napačnega pravnega pouka ali pa je to morda praksa tudi v drugih primerih, se je obrnil na Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ).

Slednje je sporočilo, da so prekrškovni organi pod okriljem MNZ v primeru izdaje sklepa o popravi pomot doslej praviloma dopuščali možnost vložitve pravnega sredstva (zahteve za sodno varstvo).  Vendar je Policija (po posredovanju Varuha v tem primeru) vsem prekrškovnim organom v policiji posredovala jasno napotilo o spoštovanju citirane sodbe in umaknila vsebino sklepa o popravi pomot v delu, ki se nanaša na možnost vložitve pravnega sredstva. Ob tem se sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. IV Ips 53/2008, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da so zoper sklep o popravi pomot, izdan na podlagi drugega odstavka 46. člena ZP-1 dovoljena le pravna sredstva po ZP-1, ki pa zoper tak sklep pravnega sredstva ne določa.

Kljub temu, da pobudnik s svojo pobudo ni uspel v smeri, kot je pričakoval, se je ta izkazala za utemeljeno. Na njeni podlagi je namreč bila ugotovljena in odpravljena napačna praksa prekrškovnih organov v sestavi MNZ, ki so storilce v sklepih o popravi pomot v nasprotju z določbami ZP-1 poučevali, da lahko zoper sklep vložijo zahtevo za sodno varstvo. 6.6-72/2013