September 13

Avtorica: Erika Ašič


Kaj človek potrebuje za dostojno življenje?

Veliko in hkrati malo. Pomembno je zdravje, tega ni brez zdravega okolja, izobraževanje ali delo za preživetje, pa tudi niz socialnih pravic. Vse se začne in konča pri tem, da ne zahtevaš le spoštovanje svojih pravic, pač pa jih preko dolžnosti dopuščaš tudi drugim. Pravice in dolžnosti so namreč močno prepletene.

Lahko najprej kot varuhinja človekovih pravic na kratko opredelite, kaj so to človekove pravice, kaj »varujete«?

Zavedanje in spoštovanje človekovih pravic na številnih področjih je velika pridobitev časa. Kot varuhinja ugotavljam, da kršitve državljanom lahko povzročajo tudi državni organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil. Varuh nadzira prav njihovo delo.


Kakšno pomoč lahko človek, ki ima občutek, da so mu pravice kršene, pričakuje od vas oz. vašega urada?

Ko pobudnik opozori na kršitev določenih pravic, Varuh sproži ustrezne postopke, da preveri ali je temu res tako. Gre namreč za relacijo posameznik – država, zato je potrebno preveriti ali kršitve pravic obstajajo in nanje opozoriti državne organe, si prizadevati za odpravo, kar je možno storiti tudi preko sporočil Varuha, ki obsegajo priporočila, navodila in pričakovane rešitve. Varuh praviloma ne posega v odprte postopke, razen če gre za njihovo zavlačevanje ali zlorabo oblasti. Pobudniki morajo sami izpeljati postopke, zlasti pravne in nato nastopi varuh, ki preverja delovanje organov. Vsebinskih odločitev, ki bi spremenile določene zaključke, na pobudo Varuha ne gre pričakovati, se pa seveda lahko opredeli do kršitev in podaja svoje mnenje.

Kako naj se obrne k vam po pomoč?

Imamo svojo spletno stran in brezplačni telefon 080 15 30, prav tako nam ljudje lahko pišejo na Dunajsko 56 v Ljubljani ali po elektronski pošti na naslov info@varuh-rs.si, s pobudniki pa se srečujemo predvsem na zunanjih poslovanjih, saj vsak mesec opravimo najmanj enega. Do nas so torej odprte vse poti.

Kaj lahko kot varuhinja človekovih pravic storite, da bi se med ljudmi, prebivalci povečala strpnost, empatija, sodelovanje?

Varuh lahko veliko naredi s svojim zgledom, predvsem pa z javnimi nastopi in opozorili, predvsem medijskimi, ki nenehno kažejo na potrebo po pogovoru, dogovoru in mirnem reševanju sporov, ki smo jim dnevno priče.

Kot varuhinja človekovih pravic, pa tudi pred tem, vidite veliko stisk ljudi. Pri čem vam je najtežje, kaj najtežje gledate?

Najhuje je odgovarjati ljudem, ki se borijo za preživetje, ki so izgubili službo in zaman iščejo novo, ki vedo, da lahko izgubijo celo otroke, ker jih ne bodo mogli preživljati. Hudo je tudi, če se starša nenehno pravdata za otroke, uporabljata vsa možna pravna sredstva, manipulirata in s tem izgubljata. Hudo mi je, ko starejši ne morejo biti doma, ker ni nikogar, ki bi zanje ustrezno skrbel, hkrati pa nimajo niti sredstev, da bi odšli v dom. Težko je, ko ljudje dneve in tedne ter leta iščejo svojo pravico, izgubljajo zdravje in so nenehno razočarani. Včasih sicer tudi neupravičeno, saj ne sprejemajo niti pravnomočnih odločitev. Prav tako mi je težko, če ima kapital prednost pred zdravjem, izgledov za čisto okolje in normalne pogoje za življenje pa kar ni. Tu je še huda nestrpnost do drugačnih in seveda vse bolj prisoten sovražni govor. Še bi lahko naštevala.

Se vam zdi, da je v tem »sodobnem« času težav s spoštovanjem človekovih pravic in dostojanstva manj ali več? V čem vidite razlog za to?

V sodobnem času je marsikaj dovoljeno tudi v imenu krize. Ljudje v njenem imenu zlorabljajo in kršijo pravice drugih. Zase terjajo dosledno spoštovanje, za soljudi jim je malo mar. Pojavlja se brezbrižnost, zlasti slabo sporočilo pa je, če pred zakonom nismo vsi enaki. Če država ni hitra pri odzivu na nespoštovanje pravic, si ljudje marsikaj privoščijo. Se še spomnite prekrškov, ki so po ugovorih zastarali? Vsi so se pritoževali. Ko pa so institucije začele delati hitreje, so ljudje temeljito premislili ali plačati »polovičko« ali nadaljevati in poleg dodatne kazni za prekršek plačati se stroške. Ljudje zelo radi razmišljajo ali se jim nekaj splača ali ne.

Katero področje spoštovanja človekovih pravic je v tem obdobju najbolj na preizkušnji? Kako ga rešujete?

Zagotovo socialne pravice. Spremljamo kršitve, opozarjamo ministrstva, zlasti za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Mi se borimo za ljudi, saj država z rezi v proračunska sredstva, raje jemlje, kot daje. Tudi zaradi krize.

Kako gledate na porasta grobega družinskega nasilja pri nas (na primer streljanje na partnerja)? Zakaj menite, da do tega prihaja?

Družina je polna vzponov in padcev. Običajno se med partnerjema zveza začne z ljubeznijo. Ko in če prihaja do nesporazumov in se ti ne rešujejo, je v družini kot v »ekonom loncu«. Vre, obstaja možnost, da eksplodira. Zato je treba »spustiti paro«. Pogosto se mladi razhajajo ob nerazčiščenih odnosih. Če eden izmed partnerjev ne prenese poraza ali izgube, je poln maščevanj, zamer, sprožilec je lahko alkohol, ali celo bolestno ljubosumje. Pride lahko do najhujšega. Celo umora in običajno kasneje storilčevega samomora. Pravi: »Če ne boš moja, ne boš od nikogar.« In na koncu umre še sam. Nesporazume je treba reševati takoj, prav tako nasilje, ki ima običajno svoje globoke korenine. Nekateri bi radi zadeve rešili na hitro, jih pometli pod preprogo ali držali glavo v pesek kot noj, …

Kateri so ključni elementi za vzgojo otrok v spoštljive in odgovorne ljudi? Kako lahko šola k temu pristopa? Kaj lahko na tem področju stori varuh človekovih pravic?

Vse se začne pri starših, torej v družini. Če te ni ali ne zmore, šele pride na vrsto šola. Ne govorim o Varuhu, ki običajno za nesrečne zgodbe in razplete izve mnogo kasneje. Seveda pa se na posebnem oddelku posvečamo prav oskrbi za otrokove pravice, pravice staršev, družino, … Uspevamo lahko s predavanji, osveščanjem. Začeli se bodo Varuhovi večeri. Že sedaj predavam v številnih krajih. Sodelujem tudi v programu Ne-odvisen.si, ki uči tudi o vzgoji mladih v družini. Vsi smo poklicani, da nekaj naredimo. Najprej pri sebi in nato to širimo. Tudi na področju preventive pred zasvojenostjo.

Kako naj šola ravna v primeru učenca, za katerega učitelj prepozna, da ne zmore napredovati v višji razred, starši pa to kljub vsemu zahtevajo – ne glede na sposobnosti otroka? Kaj je v takem primeru za otroka bolje? Podobne dileme se pojavljajo (otroci s posebnimi potrebami) med strokovno komisijo za usmerjanje in starši.

S starši se je treba pogovoriti. Temeljito. Prisotni morajo biti strokovnjaki, ki jim predočijo kje so otrokove zmožnosti, predvsem pa, da preprečijo, da bi starši pričakovali preveč, saj gre za otroka in take zahteve lahko samo škodijo. Včasih je težko, saj starši ne sprejemajo, čeprav dobronamernih nasvetov. Potrebno jih je razumeti. Morda je dobro, da tudi sami poiščejo kakšno mnenje, da se resnično prepričajo kaj je dobro za otroka.

V čem vidite težavo in prednost vključevanja otrok s posebnimi potrebami v večinske šole? Je to dobro za otroke?

Seveda to ni možno za vse otroke s posebnimi potrebami. Kljub temu je treba skrbeti, da bi bilo čimveč takih, saj je druženje enih in drugih koristno. Ne smemo prezreti tudi otrok, ki so nadpovprečni. Tudi ti se včasih znajdejo v primežu šole, ki ni ravno po njihovi meri. Marsikaj pa je odvisno tudi od učiteljev. Imeti morajo izjemno veliko znanja in veščin, da se prilagodijo enim in drugim.

Slovenci ne moremo iz tega, da se ne bi delili v vsaj dva (ali še več) tabora. Zakaj ne moremo storiti koraka naprej, kaj nas ovira oz. kaj bi nam pomagalo k enotnosti, medsebojnem spoštovanju?

Zdi se mi, da se vse preveč obračamo v preteklost in premalo v prihodnost. Kot bi nas bilo strah le-te. Generiramo sovraštvo iz dneva v dan. Vsak izhaja iz družine, ki ima neko preteklost in zagotovo kot otrok ni kriv zanjo. Eni so bili partizani, drugi domobranci. Gre predvsem za naše starše oz. stare starše. Namesto, da bi trezno sprejeli zgodovino, da so bili torej eni in drugi, da je sedaj mir in 21. stoletje, se vračamo v tista vojna, predvojna in povojna leta. Žal pa vse to prenašamo tudi na nove generacije. Okužili smo jih s tem sovraštvom in do sprave, vsaj tiste prave, je težka pot. Končno je treba pokopati žrtve na eni in drugi strani. Seveda v prenesenem smislu, kajti pokopane so bile že zdavnaj, le da vse ne na enak način. Zgodovine ne moremo spreminjati, lahko jo dopolnjujemo z novimi odkritji, a brez sovraštva.

Česa bi se moral zavedati vsak človek na odgovornem položaju (v politiki, podjetju?); oz. katerih osnovnih pravil naj ne bi pozabil. (Menda se v človeku nekaj spremeni, ko dobi denar, ugled, moč – drugače gleda na te stvari kot prej.)

Sama pogosto pravim, da bi morali imeti celo test oziroma preizkus preden bi nekdo zasedel odgovorni položaj, saj se ljudje tako radi spreminjajo. Prej skromni, krotki, uslužni do nadrejenih, a pogosto kruti do podrejenih, nenadoma čez noč »zrastejo« v šefe in voditelje, ne znajo več spoštovati, ker preradi ukazujejo in vladajo. Obnašajo se kot bi bili večni. Kakšna škoda. Uničujejo ljudi okoli sebe. Vodja bi moral biti človek, ki je osebnostno zrel, ki je ne le uspešen, pač pa tudi brez prevelikega ega, tak, ki ima zdravo samospoštovanje in je srečen. Sicer bo teptal in rušil okoli sebe. Še, če bi imeli preizkusno dobo, bi se lahko zmotili. Ljudje se namreč tako radi naenkrat spremenijo. Z oblastjo običajno na slabše.

Že na prejšnjih delovnih mestih in tudi v prostem času se na različne načine zavzemate za človekove pravice. Zakaj ste se določili za to, kaj vas žene? Kako se počutite v vlogi varuhinje človekovih pravic?

Zdi se, da mi je vloga varuhinje človekovih pravic resnično pisana na kožo. Kot bi se na to funkcijo pripravljala celo življenje. Za človekove pravice sem se začela boriti že kot otrok. Vedno sem razlikovala med dobrim in zlim, vedno sem se za ljudi borila, zaupali so mi svoje težave in reševala sem jih. Velikokrat sem bila na vodilnih položajih, kjer sem se »kalila«. V 35-ih letih tožilskega dela sem si nabrala tudi ogromno prakse, ne le na pravnem področju, pač pa tudi v prostem času v nevladnem sektorju. Sedaj lahko vse to združujem in nadgrajujem v kolektivu, ki ima veliko strokovnjakov in na položaju, kjer lahko res nekaj naredim. Ne čez noč, a vendar. Mandat nenazadnje traja šest let.

Kje jemljete moč, energijo za delo; znano je, da je vaš delavnik konstantno zelo dolg … Kako zmorete? 

Menda se ta obnavlja. Zaenkrat imam kljub stalnemu delu, ki presega vse delavnike in posega v prosti čas, še vedno željo, da nekaj ustvarim. Moč mi dajejo predvsem dobri ljudje, ki me obkrožajo. Prva je družina, nato prijatelji in sodelavci. Negativnim ljudem se ogibam.

Kaj bi poudarili kot pomembno v vašem življenju; brez česa (ali koga) bi res težko živeli?

Pomembno je, da je okolje, v katerem živim, urejeno, harmonično in lepo. Sem velik estet in vseskozi se trudim, da je domače okolje, pa tudi službeno, prijazno in vzpodbudno. Težko bi živela v neredu in kaosu. Sem zelo, zelo discipliniran človek. Red me ne moti ali utruja.

Kaj bi spremenili, če bi imeli čarobno paličico?

Oh, pričarala bi nekaj milijonov evrov in jih res pošteno delila tistim, ki potrebujejo pomoč. Seveda bi bilo tudi to težko, a osrečila bi na tisoče ljudi. Ne le z »dajanjem rib«, pač pa bi jih rada učila tudi »lovljenja«, da bi sami kasneje zmogli. Pomagala bi bolnim, invalidom, revnim, skratka tistim, ki jim tudi ta družba, ki je že obubožana, ne zmore več. Seveda pa bi bila neprizanesljiva do goljufov; tistih, ki zlorabljajo institucije, lažejo, kradejo … Taki nas pravzaprav uničujejo. Res, da so zato sprejeti številni zakoni, ki so žal včasih za nekatere pogubni. Prizadeti so namreč vsi.

Bi želeli kaj posebnega sporočiti našim bralcem (staršem, učiteljem, vzgojiteljem)?

Da, zavedajte se, da vzgajate z lastnim zgledom. Nič ne pomeni, če pridigate, predavate, zahtevate, ko pa vas otroci poleg poslušanja tudi gledajo in posnemajo.