Posebno poročilo, o katerem boste danes razpravljali, je delni posnetek in presek večletnega dela VČP na ravni individualnih pobud, sodelovanja s strokovnjaki, državnimi organi in z nevladnimi organizacijami s tega področja.
Prizadevanja za zmanjšanje nasilja v družini kot tudi zaščito otrok pri VČP smo zaokrožili z organizacijo strokovnega posveta 19. novembra 2003, na katerega smo povabili predstavnike nevladnih organizacij, centrov za socialno delo, policije, sodišča in tožilstva, vseh ministrstev, vključenih v dotakratne razprave, predstavnike medijev in poslance. V razpravi so sodelovali tudi dijaki I. gimnazije v Celju, kar je opozorilo tudi na obletnico sprejetja Konvencije o pravicah otrok dan kasneje. O težavah in izkušnjah s policijo, sodstvom in centrom za socialno delo je udeležencem spregovorila tudi žrtev nasilja v družini. Posveta se je udeležilo 120 strokovnjakov – teoretikov in praktikov. Zaključili smo ga s predlogi za celovito rešitev, ki so zajele medinstitucionalno sodelovanje, zakonodajo, pregon in sodstvo, zdravstvo, delovanje centrov za socialno delo in nevladnih organizacij. Verjeli smo, da smo na ta način obogatili dejavnosti, usmerjene k oblikovanju sistemske rešitve. Predvsem pa smo želeli opozoriti na hud nerazrešen problem naše družbe, kar smo s to razpravo dosegli. Upam, da bojo pristojna telesa, predvsem pa Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, nadaljevali to delo.
V rednem letnem poročilu o delu VČP za leto 2003 je bilo celotno dogajanje predstavljeno, sam pa sem še posebej pozval vse državne organe in organe lokalnih skupnosti, naj pri svojem delu ustvarjajo in ohranjajo takšne razmere, ki ne povzročajo, opravičujejo ali ohranjajo nasilja v družini. Posebno poročilo smo izdali v prepričanju, da gre za verodostojen prikaz praktičnih problemov in možnih rešitev. V svojem delu smo dosledno upoštevali smernice in priporočila Sveta Evrope ter relevantna določila Konvencije o pravicah otroka. Želeli smo mobilizirati in povezati obstoječe strukture na institucionalni ravni ter povečati občutljivost za problematiko nasilja v družini tudi v zakonodajni veji oblasti.
V dosedanji razpravi v Državnem svetu RS in v komisiji za peticije kakor tudi v razpravi v strokovni javnosti je bilo gradivo deležno zelo pozitivnih ocen, zlasti zaradi svoje celovitosti in pluralne obravnave problema. Zato smo bili nemalo presenečeni ob diskvalifikacijah in neresnicah, ki so bile javno izražene na tiskovni konferenci SNS 10. februarja, na kateri je poslanka SNS izrekla nepreverjeno, glede na navedbe v zborniku pa tudi žaljivo in zlonamerno trditev, da so referati v zborniku izdelek treh študentk. Že če bi zgolj pogledala v kazalo zbornika, bi lahko prebrala imena in strokovne ter akademske nazive vseh avtorjev posameznih prispevkov; od 23 prispevkov je 9 prispevkov izdelek avtorjev z nazivom magistra ali doktorja znanosti, ki si ne zaslužijo vzdevka »kvazi« strokovnjakov, ki ga je žaljivo uporabila poslanka. Strokovnjaki iz prakse, čeravno nekateri brez akademskega ozadja, uživajo ugled in spoštovanje zaradi dolgoletnih prizadevanj in izkušenj na tem področju. Na posvetu niso sodelovali študenti, ampak dijaki, ki so problemu nasilja v družini, njegovih razsežnosti in posledic namenili veliko energije v seriji delavnic, ki so jih izvedli. Pri varuhu nam zato ni bilo treba v ničemer »lepotno preoblikovati« prispevkov, temveč smo na enem mestu poskušali zbrati čimveč različnih pogledov na problematiko nasilja in na tej podlagi pokazati možne poti do zakonodajnih in drugih rešitev tega žgočega družbenega problema.
V uradu varuha človekovih pravic sprejemamo kritične ugotovitve posameznikov in javnosti kot spodbudo za izboljšavo našega dela, ostro pa zavračamo diskvalifikacije in neresnice, ki so bile javno izrečene na račun avtorjev posameznih prispevkov v našem posebnem poročilu o nasilju v družini. Zato bom vesel, če bodo današnja in morebitne naslednje razprave pomagale poiskati rešitve, ki smo jih v posebnem poročilu prezrli ali jim dali premajhno pozornost.
Pred tem pa bi rad opozoril, da ne gre za obrobno družbeno vprašanje ali dogajanje. Ministrstvo za notranje zadeve nam je namreč 16. februarja letos posredovalo podatke za leta 2002, 2003 in 2004, ki kažejo, da je pri kaznivih dejanjih, ki jih lahko povežemo z nasiljem v družini, opazen trend rasti! Posebej je to opazno pri kaznivih dejanjih ogrožanja varnosti, grdega ravnanja in nasilništva, ki so najpogostejša kazniva dejanja, storjena med polnoletnimi člani družine. Zaskrbljujoč je tudi trend rasti pri kaznivih dejanjih na škodo otrok in mladoletnikov. Seveda pa nasilje v družini vedno prizadene otroke, četudi niso neposredne žrtve. V letih 2003 in 2004 je bilo z nasiljem v družini povezanih letno nad 5000 kaznivih dejanj, storilec in žrtev pa sta bila v partnerski zvezi v tretjini teh primerov. Leta 2003 je bilo v Sloveniji v tem kontekstu umorjenih 12 žensk, lani 11.
Delo UVČP je vseskozi vodila skrb za nekaj tisoč otrok, ki so vsako leto vključeni v nasilniške družinske odnose, zlasti pa prepričanje, da je izpostavljenost nasilju kršitev človekovih pravic, ki terja takojšnje kratkoročne in dolgoročne rešitve. Trpljenje in oškodovanost žrtev nasilja v družini ne bosta nič manjša, če ju bomo primerjali z vsemi drugimi vrstami in pojavnimi oblikami nasilja. Gre za posebno področje, ki potrebuje posebno sistemsko rešitev, kar priznavajo tudi tuje zakonodaje in prakse.
Rad bi, da ob podatkih, ki sem jih omenil, ne pozabimo, da pride do prijave na policijo in do opredelitve, da gre za sum kaznivega dejanja, običajno šele potem, ko so žrtve že dolgo izpostavljene nasilju. Nad 5000 kaznivih dejanj, povezanih z družinskih nasiljem, lahko pomeni 5000 otrok v družinah, kjer nasilje dosega takšne razsežnosti, da to izve policija. Leta 2003 pa je bilo v R Sloveniji rojenih dobrih 17 000 otrok. Ali jih bo med njimi nekaj tisoč odraščalo v okolju, kjer je nasilje način medsebojnega občevanja, je odgovornost nas vseh. Tudi vaša.
Želim vam konstruktivno razpravo.
Matjaž Hanžek
Varuh človekovih pravic
