V Mestni hiši Ljubljana je v četrtek, 30. 5. 2013, potekala konferenca z naslovom Pot do trajne in varne nastanitve za stanovanjsko izključene. Na njej so predstavili rezultate istoimenskega projekta, ki ga je v letih 2012 in 2013 izvajalo Društvo Kralji ulice v partnerstvu z Javnim stanovanjskim skladom Mestne občine Ljubljana ter nevladno organizacijo Stiftung Domicil iz Züricha. Projekt je bil finančno podprt z donacijo Švice v okviru švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.

Udeležence konference sta nagovorili varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in župan Zoran Janković. Na konferenci je bilo predstavljeno 14 referatov, udeležilo pa se je 90 strokovnjakov iz vladnih in nevladnih organizacij, ki delujejo predvsem na področju sociale, brezdomstva, stanovanjske problematike, pa tudi na področjih penologije, zdravstva in drugih.

Konferenca je sprejela naslednjih 10 zaključkov:

1. Zakonodaja in druga normativna ureditev (npr. nacionalni stanovanjski program) naj ohranja značilnosti socialne države tudi na stanovanjskem področju, kar med drugim pomeni tudi to, da je potrebno ohranjati in povečevati fond neprofitnih stanovanj, bivalnih enot ali drugačnih shem, ki bodo stanovanjsko ogroženim in ranljivim skupinam omogočale večjo dostopnost nastanitev.
2. Razširiti  je treba krog  ponudnikov neprofitnih stanovanj  s podporo  neprofitnim stanovanjskim projektom drugih ponudnikov in - specifično - tudi stanovanjskim zadrugam, med drugim tudi s podporo pri zagonu demonstracijskih pilotskih projektov.
3. Konferenca podpira predlog spremembe zakona o javnih skladih, da se omogoči povečanje višine maksimalne možne zadolžitve javnih stanovanjskih skladov, da bi se tako pridobljena sredstva lahko porabila za povečanje stanovanjskega fonda.
4. Nastanitev za posebno ranljive skupine naj se zagotavlja tudi preko integracije v običajne stanovanjske projekte oz. z načrtovanjem razpršenega lociranja neprofitnih stanovanj in bivalnih enot.
5. Pripravljavci nacionalnega stanovanjskega programa (Ministrstvo za infrastrukturo in prostor) naj vanj vključijo konkretne zaveze glede reševanja in preprečevanja brezdomstva in slednje podprejo s konkretnimi ukrepi.
6. Programi nastanitvene podpore za brezdomne in njihove kapacitete se morajo – v skladu s širjenjem stanovanjske izključenosti – širiti, kot sicer tudi predvideva  Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva 2013-2020 (150 mest v programih namestitvene podpore do leta 2020).
7. Posebna vrsta teh programov so tisti, ki nudijo nastanitveno podporo uporabnikom bivalnih enot. Potrebno je razvijati znanja, službe in programe, ki bodo nudili tovrstno podporo  tako v »kriznih« primerih, kakor tudi preventivno. Podpora naj bi bila dostopna vsem, ki jo potrebujejo, oz. ki jim lahko taka podpora pomaga, da nastanitev obdržijo.
8. Dodatno pozornost (v smislu ponudbe intenzivnejše podpore) je potrebno pri tem posvečati posebno ranljivim in ogroženim skupinam, ljudem ali družinam s povečanimi potrebami po podpori.
9. Razvijati je treba programe skupnostne in stanovanjske mediacije in njihovo dostopnost tudi  za najbolj socialno izključene.
10. Dodatno je treba spodbujati razvoj modelov, znanj in usposobljenost za izvajanje nastanitvene podpore med strokovnimi delavci tako javnih kot nevladnih organizacij. Delavci, katerih delo z ljudmi na tem področju je posebno intenzivno, naj bodo deležni podobnih oblik profesionalne podpore (npr. supervizije), kot so jih deležni delavci v socialnem delu.