Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Varuhi o stanju človekovih pravic nekoč, danes in jutri - zvočni in video posnetki

Društvo za ustavno pravo Slovenije je v prostorih Pravne fakultete je včeraj, 26. 9. 2012, pripravilo okroglo mizo o stanju človekovih pravic v Sloveniji nekoč, danes in v prihodnosti.

O razvoju standardov varstva človekovih pravic in današnjem stanju v Sloveniji so govorili vsi nekdanji varuhi človekovih pravic, in sicer:

  • prof. dr. Ljubo Bavcon, zaslužni profesor, nekdanji predsednik Sveta za varstvo človekovih pravic
  • Ivan Bizjak, prvi varuh človekovih pravic med leti 1994 in 2000
  • Matjaž Hanžek, varuh človekovih pravic med leti 2001 in 2007 ter
  • dr. Zdenka Čebašek Travnik, aktualna varuhinja človekovih pravic

Uvodni nagovor k razpravi je prispeval dekan Pravne fakultete prof. dr. Peter Grilc, razpravo pa je vodil profesor dr. Ciril Ribičič, predsednik Društva za ustavno pravo Slovenije.   

Zvočni posnetek prvega dela okrogle mize: dekan PF prof. dr. Peter Grilc,  prof. dr. Ljubo Bavcon, prvi varuh Ivan Bizjak (MP3, 5.46MB)

 

Zvočni zapis drugega dela okrogle mize: drugi varuh Matjaž Hanžek, varuhinja dr. Zdenka Čebašek - Travnik (MP3, 5.00MB)

 

Zvočni zapis zaključnih misli varuhov in predsednika Sveta za človekove pravice (MP3, 1.4MB)

 

Video posnetek dogodka - Študentske novice september 2012

 

Zaslužni profesor dr. Ljubo Bavcon je izpostavil je nekaj izrazov prizadevanj za spoštovanje človekovih pravic še pred ustanovitvijo Sveta za človekove pravice leta 1988, med drugim nastanek Naših razgledov jeseni 1951, prizadevanja v Društvu za združene narode še posebej pod vodstvom Marije Vilfan, prizadevanja za odpravo členov 114. člena (kontrarevolucionarni napad na državno ureditev) In 133. člena (sovražna propaganda) in prizadevanja za odpravo smrtne kazni, ki je bila takrat simbol totalitarnih režimov. Formalna ustanovitev Sveta pri Socialistični zvezi je nekako logično sledila gibanjem in prizadevanjem teh časov.

Poudaril je, da si ni predstavljal, da bo spričo neusmiljenega boja za oblast in za last tako hitro minilo navdušenje za nosilna gesla družbene preobrazbe sploh in naše osamosvojitve še posebej.

V tej luči je opozoril na marginalizacijo in diskvalifikacijo institucije Varuha in same osebe ter omenil izgovora za posege v pravice: varnost, v zadnjih letih pa kriza.

Izpostavil je najbolj vidne negativne spremembe na področju človekovih pravic na splošno:
•    pluralistično demokracijo zamenjuje avtoritarno enoumje s tendenco vse obvladovati in vse nadzorovati;
•    nestrpnosti vseh vrst je vse več;
•    z večanjem moči izvršnih organov se vse bolj osipa sistem zavor in ravnotežja, parlamenti postajajo glasovalni stroji vladajoče politične opcije;
•    vladajoča opcija si skuša podrediti organe represivne dejavnosti s taktiko zastraševanja in političnih diskvalifikacij;
•    pojem vladavine prava se spreminja v pravo vladajočih pri čemer služi načelo zakonitosti in ustavnosti kot paravan za avtoritarnost oblasti;
•    represivnost se povečuje;
•    osipajo se garancije in kavtele za spoštovanje človekovih pravic.

Ker je po njegovem mnenju varovanje človekovih pravic nikoli končana zadeva, je izrazil podporo prizadevanjem varuhinje človekovih pravic dr. Zdenke Čebašek – Travnik in njenega namestnika Jerneja Rovška za ustanovitev nacionalne institucije za človekove pravice, ki bi promptno reagirala na vse kršitve, ki se dogajajo.

Formalnim in neformalnim varuhom človekovih pravic je zaželel zbir kvalitet, ki jih bodo potrebovali, če bodo hoteli uveljavljati vsaj že dosežene človekove državljanske in politične pravice, še posebej pa ekonomske, socialne in kulturne, ki se jih pospešeno jemlje - tudi tiste, ki so bile prenesene iz prejšnjega režima.

Tudi prvi varuh človekovih pravic Ivan Bizjak se je strinjal, da varovanje človekovih pravic ni nikoli končana naloga. Meni, da je občutljivost za človekove pravice padla in da obstaja v civilni družbi še določen deficit.

Poudaril je, da človekove pravice stanejo in da varčevanje oziroma kriza ne sme biti argument za njihovo kršenje, ampak bi morale biti visoko na lestvici prioritet vsakokratne vlade.

Meni, da smo v Sloveniji danes še daleč od gesla, ki je bilo aktualno ob 50. obletnici Splošne deklaracije o človekovih pravicah leta 1998 Vse pravice za vse, zato bi bilo treba vložiti napore tudi v njihovo promocijo in nadaljnjo krepitev vloge institucije Varuha, prizadevanja za boljše delovanje pravne države, formalnih varuhov pravic ter preprečitev sprejetja zakonodaje, ki bi posegla v že pridobljene pravice.

Drugi formalni varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek se je strinjal s predhodnikom, da kriza ne sme biti izgovor za kršenje pravic. Strošek zaradi njihovega kršenja je ponazoril s primerom izbrisanih in na tem primeru orisal je tudi (ne)sodelovanje oblasti v času svojega mandata: eni so bili prijazni in naredili nič, drugi pa so že ob sami omembi človekovih pravic začeli ropotati ali pa so na oblast prišli prav z njihovim kršenjem.

Kako hude posledice ima lahko varčevanje na področju človekovih pravic je ponazoril s primerom (ne)plačevanja prispevkov za socialno varstvo zaposlenim. Na kršitev je v času svojega delovanja naletel že konec leta 2004, ko so bile njene razsežnosti še majhne. Takratno pravkar izvoljeno vlado pod vodstvom premierja Janše je opozoril, da se lahko neplačevanje prispevkov razrase v velik problem. Premier mu je obljubil, da bo vlada ustrezno ukrepala, so pa ureditev problema prestavili zgolj na leto 2010 in s tem omogočili nadaljnje kršenje pravic zaposlenih in končno v hude posledice. Povrnitev nastale škode znova zavira zdaj izgovor o varčevanju.

Kot zadnja je pred razpravo o stanju na področju človekovih pravic spregovorila varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek – Travnik, ki je poudarila, da je ponosna, ker je ena v členu te verige ombudsmanov.

Povedala je, da se je njen mandat začel v obdobju, ko je šlo Sloveniji dobro, že kmalu pa je zaznala določene spremembe, predvsem vse večjo revščino. Zato je že leta 2008 opozarjala, »da bo morala Slovenija vzpostaviti mehanizme, ki bodo koristili revnim, vendar so se odzivi takratne in naslednjih oblasti glasili, da pretiravam." Pri tem je dodala, da bi bilo danes drugače, če bi se takrat začeli iskati rešitve.

Neizkoriščen potencial pri izboljšanju varovanja človekovih pravic danes varuhinja vidi predvsem v povezavi med varuhom, vlado in parlamentom. "Ta krog ostaja praktično neizkoriščen, čeprav imamo vzpostavljene mehanizme, po katerih bi to lahko delovalo," je opozorila. Posebej je izpostavila priporočila Varuha, ki bi jih lahko tako vlada kot parlament vzela kot orodje za izboljšave, namesto tega pa postanejo v parlamentu snov za medsebojno obračunavanje.

Opozorila je še na nekatere dosežke v svojem mandatu in na neizkoriščen potencial v mednarodnem sodelovanju na področju človekovih pravic.


Predsednik Društva za ustavno pravo in nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič je za iztočnico o pogovoru, kakšne lastnosti naj bi imel ali imela prihodnji varuh oziroma varuhinja, izluščil po njegovem mnenju najbolj očitnih značilnosti dosedanjih varuhov: modrost in izkušenost profesorja dr. Ljuba Bavcona, sistematičnost Ivana Bizjaka, odločnost Matjaža Hanžka in empatičnost dr. Zdenke Čebašek – Travnik.

Profesor Bavcon je že ob zaključku svojega uvodnega in tudi tokrat ponovil, da želi prihodnjemu varuhu ali varuhinji in tudi vsem drugim varuhom človekovih pravic veliko strokovnega znanja, splošne kulturne razgledanosti, poguma, človeške pokončnosti, kredibilnosti in neodvisnosti. Poudaril je tudi, da človekove pravice po svoji vsebini niso politične, ampak univerzalne, zato bi bilo po njegovem mnenju smiselno najti človeka, ki ne bo pripadnik ene ali druge politične opcije.

Bizjak je namesto zbira lastnosti izrazil skrb, da varuh oziroma varuhinja ne bo izvoljen/-a/ in da se bodo pojavile celo želje po spremembi Zakona o Varuhu človekovih pravic RS (ZVarRS), katerega osnutek je napisal namestnik varuhinje (in tudi vseh dosedanjih varuhov ter član Sveta) Jernej Rovšek. Izrazil je še bojazen, da bi se pod vprašaj postavila zahtevana dvotretjinska večina za izvolitev ombudsmana in da bi se jo skušalo nižati, ter upanje, da je pretirano črnogled.

Matjaž Hanžek je k že naštetim zbirom lastnosti morebitnega novega varuha ali varuhinje dodal strpno držo in odsotnost brezbrižnosti, varuhinja dr. Zdenka Čebašek – Travnik pa je dejala, da je ključ do iskanja novega varuha/-inje/ v dosedanji vsebini dela institucije, ki je vsako leto zabeležena v letnih poročilih.

V razpravi je akademkinja prof. dr. Alenka Šelih poudarila še, da je se je v prejšnjem torej socialističnem sistemu kršilo politične in državljanske pravice in se je ščitilo ekonomske in socialne pravice, danes pa je situacija obratna. In to bi po njenem mnenju moralo biti vodilo za prihodnja prizadevanja za vse formalne in neformalne varuhe človekovih pravic in vse, ki se zavzemamo za njihovo spoštovanje.

Profesor Igličar je pripomnil, da so letna poročila Varuha pohvalno zelo dostopna in analitična, vendar nekako neuravnotežena, saj je v njih več opozoril na kršitve, ne pa toliko tudi na njihove poprave. Varuhi in varuhinja so o tem dejali, da Varuh sicer ustanovljen prav z namenom opozarjati na napake oblasti, da pa skušajo dosežke in izboljšave sami izpostaviti v vsakokratni oceni stanja na področju varovanja človekovih pravic.

Podpredsednik Društva za ustavno pravo, ki je pripravilo okroglo mizo, dr. Rudi Kocjančič pa je kot problem pri spoštovanju človekovih pravic izpostavil nezadostno pluralnost medijev.

Natisni: