Varuh človekovih pravic sicer ni bil zaprošen za podajanje pripomb na novelo Zakona o medijih (ZMed-1) v okviru javne razprave, se je pa po njegovi preučitvi vendarle odločil, da proaktivno poda nekaj mnenj, saj bi uveljavitev nekaterih določil lahko imela bistvene posledice za delovanje institucije Varuha in za varovanje pravic na področju medijev. Ministrstvu za kulturo jih je posredoval 31. januarja 2024.
Varuh sicer občasno prejme pozive resornih ministrstev, da se opredeli do predlogov zakonskih besedil. Nanje se odzove, kadar iz njegovega dotedanjega dela izhaja, da obstajajo na področju, ki ga želi zakonski predlog urediti, pomanjkljivosti, ki se nanašajo na varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali pa, če se predlagane zakonske rešitve nanašajo neposredno na institut oz. mandat Varuha človekovih pravic. Tudi v tem primeru se je osredotočil na predlagane rešitve, ki predvidevajo njegovo dejavnost pri varovanju pravic in na dele, ki jih je v zvezi z Zakonom o medijih že obravnaval v preteklosti in je glede njih tudi že podal svoja stališča in priporočila. Varuh seveda pričakuje, da so določila zakona oblikovana tako, da so skladna s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami ter da omogočajo medijsko svobodo in neodvisnost, ki sta pogoj za učinkovito delovanje demokratične in pluralne družbe. Ne izključuje možnosti, da bo celovit komentar različnih sprememb oziroma novosti, ki jih predstavlja predlog ZMed-1, morda v prihodnje obravnaval bodisi na podlagi pobude posameznikov ali na lastno pobudo.
Po oceni Varuha je predlog ZMed-1 še en primer zakona, v katerem predlagatelj instituciji Varuha človekovih pravic nalaga naloge, ne da bi se o njih predhodno posvetoval, kot se je to že zgodilo npr. v primerih predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ali pa pri sprejetem Zakonu o Radioteleviziji Slovenija. Varuh je že večkrat Vlado Republike Slovenije in zakonodajalca pozval, naj se funkciji varuha človekovih pravic z zakoni ali drugimi predpisi ne nalaga pristojnosti, ki jih ne določa Ustava RS. Tudi tokrat se je zgodilo, da je novela zakona pripravljena tako, da ni skladna ne z Zakonom o Varuhu človekovih pravic (ZVarCP) niti z Beneškimi načeli. Varuh Svetina je prepričan, da je takšna praksa priprave in sprejemanja zakonodaje brez in mimo institucij in skupin, na katere se nanaša, nesprejemljiva, zato pričakuje, da se konča.
Varuh ocenjuje, da predlagana rešitev v četrtem odstavku 34. člena, da se lahko pristojni inšpektor pred izdajo začasnega ukrepa odstranitve oziroma prepovedi razširjanja spornih vsebin posvetuje (tudi) z Varuhom človekovih pravic, ni ustrezna iz več vidikov. Kot prvo Varuh opozarja, da izdajatelji medijev niso nosilci javne oblasti oziroma javnih pooblastil, do katerih ima institucija po Ustavi in zakonih pristojnosti.
Varuh skladno s področno zakonodajo tudi ne more začeti obravnave zadev na podlagi iniciative nosilcev oblasti (kar inšpektorji nedvomno so), saj je ustanovljen ravno za varstvo pravic posameznikov pred oblastmi. Predlagana ureditev pa bi bila sporna tudi z vidika zakonsko že določene neodvisnosti in samostojnosti Varuha pri svojem delu (4. člen ZVarCP). Varuh bi moral glede na predlagane rešitve na podlagi iniciative inšpektorja podati "mnenja, stališča ali navodila", torej bi moral obravnavati zadevo, glede katerih bi se odločil nanj obrniti navedeni inšpekcijski nosilec oblasti. Ne samo, da takšnega začetka postopka pri Varuhu ne predvideva nacionalna zakonodaja, takšna situacija bi bila neskladna tudi mednarodnimi standardi delovanja institucij varuha človekovih pravic (ombudsmana). S strani Sveta Evrope sprejeta Načela o zaščiti in krepitvi institucije varuha človekovih pravic (t. i. Beneška načela) namreč npr. v točki 14 določajo, da "Varuh človekovih pravic ne sme prejeti ali upoštevati navodil oblastnih organov."; v točki 16 je npr. tudi izrecno navedeno, da mora imeti takšna institucija "diskrecijsko pravico, da na lastno pobudo ali na podlagi pritožbe preiskuje primere" (o tej pravici v primeru inšpektorjeve iniciative ne bi bilo mogoče govoriti), itd.
Sicer pa je Varuh Ministrstvo RS za kulturo (MK) spomnil še na njegovo priporočilo glede uresničevanja določbe o prepovedi širjenja sovraštva v medijih, ki ga po njegovem mnenju MK ni v zadostni meri implementiralo v predlog zakona. Iz predloga zakona niti ne izhaja, da bi bilo priporočilo Varuha sploh upoštevano pri pripravi. Varuh sicer ocenjuje, da je predlagani prvi odstavek 34. člena predloga ZMed-1, ki spreminja in dopolnjuje obstoječi in še veljavni 8. člen ZMed o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti, nasilju in vojni ter razpihovanja sovraštva in nestrpnosti bolj določen in daje s tem večjo pravno varnost, zato predstavlja napredek glede na obstoječo ureditev. Ker pa predlagane rešitve ne zajemajo sankcije za medije, ki dopuščajo objavo sovražnega govora, je po mnenju Varuha to slabo sporočilo medijem, saj bo še vedno veljalo, da kršitev omenjene določbe ne terja nikakršne odgovornosti medija. Da ureditev brez ustrezne sankcije ni učinkovita, Varuh opozarja že leta. V tem smislu pričakuje pomemben korak naprej, česar omenjeni zakonski predlog ne izkazuje. Varuh predlaga ponovni razmislek o tem, da ZMed-1 kršitev prvega odstavka 23. člena (ko je pravnomočno ugotovljena) opredeli kot prekršek in posledično določi tudi globo za medij (npr. vsaj primerljivo, kot je to npr. opredeljeno za ravnanja v nasprotju s 34. členom (zaščita otrok)).
Varuh v svojih poročilih o pravni državi kot tudi Evropska komisija v svojem vsakoletnem poročilu o pravni državi v Sloveniji izpostavlja tudi pomen transparentnosti podatkov o medijih. Zavzema se za popolno transparentnost delovanja medijev, zato ne vidi razloga za omejitev podatkov o lastništvu v uradnih evidencah »le« na osebe, ki imajo vsaj pet odstotni lastniški delež oziroma delež v kapitalu oziroma premoženju izdajatelja. Varuh pričakuje pojasnila v zvezi s tem in razmislek glede uvedbe popolne transparentnosti lastništva medijev.
Varuh pričakuje, da bo novi zakon omogočal tako svobodno delovanje medijev kot dejansko preglednost njihovega lastništva. Poseben izziv vidi Varuh tudi v razvoju informacijske krajine in v določitvi subjektov medijskega poročanja, prav tako je odprto vprašanje trajnega financiranja za neprofitne medije v javnem interesu in določitev kriterijev za državno pomoč medijem. Varuh pričakuje, da bo vsa ta vprašanja novela Zakona o medijih ustrezno uredila. Varuh še opozarja, da je potreben tudi napredek glede preglednosti upravljanja državnih sredstev in sredstev lokalnih skupnosti za oglaševanje v medijskih hišah. Kot Slovenijo opozarja Evropska komisija, država nima jasnih in preglednih načel glede plačevanja medijskih vsebin, kar je še posebej zaskrbljujoče na občinski ravni.
Nenazadnje pa Varuh opozarja tudi na nedopustno prekarizacijo novinarskega poklica, s čimer se omejuje svobodo novinarjev in zmanjšuje kakovost njihovega dela. »Skrb za novinarke in novinarje je tudi skrb za pravico do svobode izražanja, zato bi država morala najti ustrezne normativne rešitve za omejitev prekarizacije novinarskega dela,« še poudarja varuh človekovih pravic Peter Svetina.
