Otroci imajo pravico, da jih obravnavamo kot ljudi z vsemi pravicami. V praksi in zakonodaji pa se to žal pogosto ne uresničuje. Treba je spremeniti otrokov pravni položaj in mu dati pristojnosti in pravice, ki mu pripadajo. Otroci so šibki in ranljivi, nimajo politične moči in ne razpoložljivih prenosnikov, po katerih bi lahko svoje mnenje posredovali javnosti. Zato se je varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek odločil vzpostaviti skupino znotraj Urada varuha človekovih pravic (VČP). Njegovo odločitev so podprli tudi poslanci državnega zbora. Tako bo z novim letom 2002 v Uradu VČP začela delovati skupina, ki se bo ukvarjala z zaščito in predstavljanjem otrokovih pravic.
Varuh človekovih pravic je samostojna in od državnih organov neodvisna oseba. Izvoli ga državni zbor. Preiskuje lahko primere nezakonitega ali nepravilnega dela državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Pri svojem delu se ravna po ustavi in mednarodnih pravnih aktih o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Varuh obravnava številna kršenja človekovih pravic. Napotke za odrasle najdete na spletni strani www.varuh-rs.si
Zakaj in kako pa se lahko k varuhu zateče otrok ali mladostnik? Ena izmed osnovnih nalog varuha človekovih pravic je in bo, da otrokom približa njihove pravice in jih spodbuja, da jih aktivno uresničujejo. Zato je v javnosti treba dvigniti zavest o spoštovanju otrokovih pravic. Pri tem je nujno sodelovanje s starši, učitelji, vzgojitelji. Le poučeni odrasli lahko otroke seznanjajo z njihovimi pravicami. Ravno ta izmenjava informacij z odraslimi pa je eden od varuhovih ciljev.
Na varuha človekovih pravic se lahko s svojimi težavami ali stiskami obrnejo tako otroci kot odrasli v svojem imenu. Lahko ga pokličejo na brezplačni telefon 080 15 30, lahko mu pošljejo elektronsko pošto na naslovinfo(at)varuh-rs.si, ali navadno pošto na naslov Dunajska 56, 1109 Ljubljana, p. p. 2590, lahko pa ga kar obiščejo v Ljubljani.
Otroci lahko pokličejo, kadar imajo težave pri izobraževanju: če denimo neupravičeno dobijo ukor ali jim je bil nepravilno podan, če menijo, da so dobili nezadostno oceno samo zato, ker jih je učitelj želel kaznovati, ali še huje, če za kazen ne dobijo kosila. Lahko se oglasijo tudi, če čutijo, da so preobremenjeni z učno snovjo, zahtevami staršev in učiteljev ali okolice nasploh. Vrata so jim odprta in telefon dostopen tudi, če so morali pisati več kontrolnih nalog v enem dnevu, če so jih nadlegovali vrstniki ali celo učitelji. Otroci so se že napotili do varuha, ker so menili, da učitelj ne opravlja svojega dela in bili s tem prikrajšani za znanje, ki pa se je od njih vseeno zahtevalo. Večkrat pa je varuh pomagal tudi pri reševanju težav ob maturi in zaključnih izpitih, neurejenih razmerah na šolah, pomagal je urediti prevoz v šolo za otroka s posebnimi potrebami ipd …
Posebnost je seveda družinska problematika, ki velikokrat ostane za stenami domov in se v obliki stisk kopiči v otrocih. Varuhova vrata so odprta za vse; priče ali neposredne udeležence nasilja v družini, za vse, ki zaznajo različne zlorabe otrok ali pa so sami žrtve. Ob ločitvi staršev breme pogosto pade na otroka, ki v svoji že tako boleči razdvojenosti postane večkrat tudi sredstvo maščevanja in izsiljevanja. Sem sodi tudi odvzem pravice otroku, da po ločitvi preživlja enako časa z obema staršema.
Ker otroci niso tako »glasni« kot odrasli, jih zato ti velikokrat preslišijo. Nimajo niti možnosti, izkušenj in ne utečenih poti, da bi s svojo voljo in trudom zaščitili svoje pravice, zato jim bo kot zastopnik v pogovoru z odraslimi skušal pomagati varuh človekovih pravic s sodelavci.
Omenjeni primeri so samo nekakšno splošno kazalo, kdaj se lahko otroci zatečejo k varuhu po pomoč. Oglasi se lahko vsakdo, če meni, da so kršene njegove pravice, če je v stiski in ne ve, kako naprej. S strokovnimi nasveti in podporo ali zgolj s preprostim pogovorom bo varuh skušal pomagati vsakomur ali mu zagotoviti ustrezno pomoč.
Brez znanja ni uspešnega reševanja težav, zato v Uradu sistematično spremljamo razmere, v katerih odraščajo otroci, delo pristojnih služb, zavodov, centrov in drugih institucij, ki obravnavajo široko problematiko življenja otrok. Zakonodaja, ki ščiti otrokove interese, mora biti dosledno upoštevana in v skladu s konvencijo o otrokovih pravicah. Vsekakor pa je nujna tudi vloga posrednika ali pobudnika in koordinatorja v obravnavi problema – treba je vzpostavljati in vzdrževati povezave med institucijami in seveda sodelovati tudi z nevladnimi organizacijami.
Vsi bi si morali prizadevati za zagotavljanje razmer za zdravo rast in osebnostni razvoj otroka, razvijati bi morali nadzor nad položajem otrok, zlasti kadar gre za ogroženost, in vplivati na novo razumevanje pravic in odgovornosti otroka, in s tem na humanejši odnos civilne družbe do otrok.
Nataša Kuzmič
Predstavnica varuha za odnose z javnostmi
VIR: Ciciban in Cicido - priloga Za starše, januar 2002
