Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani predsednik!
To enajsto poročilo je zadnje poročilo, ki ga bom v tem Državnem zboru zagovarjal, saj se mi čez nekaj več kot dva meseca izteče mandat. Vem, da bo za nekatere to olajšanje, za nekatere morda ne. Enako tudi zame: po eni strani se na pretekla srečanja spomnim z veseljem, po drugi ne. Tudi eden od danes prisotnih namestnikov je tu zadnjič, drugi, ki mu niste potrdili mandata je trenutno v tujini, saj za Svet Evrope opravlja strokovno delo nadzora zaporov; delo, za katerega je eden največjih strokovnjakov v Evropi, a ga žal v Sloveniji ne bo mogel več opravljati.
Predvsem bi se vam rad zahvalil za podporo, ki sem jo v preteklosti prejel od vas. Podprli ste moj predlog za oddelek za zaščito otrokovih pravic in oddelek, ki so ukvarja z diskriminacijo. Hvala vam. Zaposleni v teh dveh oddelkih delajo dobro, ko delajo dobro vsi pri Varuhu. Njihovo delo je tudi pokazalo, da sta bili odločitvi o bolj sistematičnem delu na teh področjih potrebni. Oddelek za otrokove pravice je v preteklih letih opozoril na kar nekaj problemov, ki jih imajo otroci, in izpeljal tudi posebne tematske konference – npr. o nasilju v družini in zagovorništvu. Prav tako diskriminacijski oddelek – med drugim 16 izobraževalnih seminarjev, ki jih je financirala EU. Za te odločitve vam bojo hvaležni predvsem slovenski državljani.
O poročilu, ki je pred vami, le na kratko, saj verjamem, da ste ga vsi prebrali.
Najprej moram pohvaliti vlado, ki je pripravila izčrpno odzivno poročilo; menim, da najbolj izčrpno do sedaj. Pri tem lahko ugotovimo, da je veliko večino pripomb Varuha sprejela in se nanje odzvala z rešitvijo problema, s predlogom o načinu reševanja, kadar je problem obsežnejši, ali z argumenti, zakaj se ne strinja z Varuhom. To je prava pot in tako smo rešili veliko večino problemov. Tudi večina institucij kaže pozitivni odnos do institucije Varuha. So pa, žal, tudi izjeme, ki jih bo v prihodnosti potrebno odpraviti.
Ne bom našteval strukture posameznih področij kršitev, ki je v glavnem ostala enaka kot prejšnja leta. Posebej bi rad omenil le najstarejše probleme, ki se že z brado vlečejo v neskončnost. To je odnos do Ustavnega sodišča, kar kaže na slab odnos do pravne države. Število neizvršenih odločb se je v leto 2005 podvojilo, pri tem pa izstopata dva problema: izbrisani in duševno zdravje. Če izpustimo že desetletno opozarjanje Varuha na nujnost ureditve statusa izbrisanih, bi morala biti dovolj velik argument za to opozorila mednarodnih institucij kot sta npr. Komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope in ECRI, Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti. A kaže, da je slovenska politika imuna tudi na ta mnenja, saj se problem vleče že predolgo, rešila ga ni do sedaj nobena vlada, pa tudi sedanja ne kaže pripravljenosti, da bi upoštevala zakonitost, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča. Tudi zakon o duševnem zdravju kljub dolgoletnim obljubam še vedno čaka na politike, ki bojo imeli dovolj posluha za ljudi z težavami v duševnem zdravju.
Naj na koncu omenim še odnos do vsakovrstnih manjšin, ki so pogosto bolj sredstvo za nabiranje političnih točk kot skupina ljudi, ki lahko v naše življenje vnese novo kakovost. Tudi tu moramo biti bolj aktivni.
Hvala in pozdravljeni.
