Varuh človekovih pravic RS (Varuh) se je vključil v javno razpravo o spremembah zakona o pacientovih pravicah. Namestnik varuhinje Tone Dolčič se je tako v torek, 12. 3. 2013, s svetovalkama pri Varuhu Nevo Šturm in Simono Šemen v državnem svetu udeležil posveta o noveli zakona o pacientovih pravicah. Med drugim je opozoril, da je novela spregledala prihajajočo direktivo o čezmejnem zdravstvenem varstvu, tako se med drugim pojavljajo vprašanja o pravicah tujcev pri nas, denimo jezik komunikacije.
Varuh človekovih pravic pa je v petek, 15. 3. 2013, na ministrstvo za zdravje posredoval nekaj svojih predlogov v upanju, da bodo v pomoč pri oblikovanju osnutka zakona.
Varuh je sicer pričakovali večji odziv zlasti nevladnih organizacij, ki nas običajno seznanijo s svojimi pripombami, svoje pripombe pa smo oblikovali na podlagi dosedanjih pobud, ki smo jih na tem področju obravnavali:
1. glede na pomen zakona, ki ga ima za paciente, pa tudi za vse izvajalce zdravstvene dejavnosti, predlagamo razmislek, ali ne bi pripravili celotnega novega zakona, saj kasnejše prečiščeno besedilo ne bo moglo zagotoviti enake učinkovitosti, predvsem pa preglednosti ureditve tega področja; poleg tega bi veljalo več pozornosti nameniti jezikovnemu in nomotehničnemu pregledu besedila, saj sta tako novela kot osnovno besedilo zakona na več mestih slabo razumljiva in dopuščata različne razlage v praksi (zgolj za primer je zadnji stavek petega odstavka 11.b člena, ki po vsebini ne spada v to določbo).
2. predlagamo ponoven razmislek tudi o pristojnostih pokrajin, ki jih še nimamo, začasne rešitve zakona iz leta 2008 pa so se de facto spremenile v sistemske rešitve;
3. predlagamo natančnejšo določitev pristojnosti na podlagi 11.a člena. Glede na sedanjo dikcijo se namreč zastavlja vprašanje, ali mora dejansko vsak posebni varovalni ukrep odrediti lečeči zdravnik, ali pa morda tudi dežurni zdravnik, saj lečeči vendarle ni 24 ur dnevno ob pacientu. Dilema izhaja iz šestega odstavka 11.a člena, ki posebej omenja dežurnega zdravnika, zato ni razvidno ali se dežurni zdravnik šteje tudi za lečečega. Ker gre za omejitev človekovih pravic, predlagamo zelo natančno razmejitev oziroma določitev pristojnosti. Enako velja tudi za sedmi odstavek, saj preko vikenda dejavnost opravlja dežurni zdravnik, sorodnika pa naj bi obvestil lečeči zdravnik že v 24 urah od odreditve ukrepa. Ker po našem mnenju ni mogoče zanikati, da dežurni zdravnik tudi zdravi, bi bilo smotrno izraz dežurni izpustiti, dopolniti pa 10. točko 2. člena z vključitvijo dežurnega zdravnika.
Sicer pa menimo, da razlogi za posebne varovalne ukrepe niso določeni primerno, saj prva alinea drugega odstavka ne more biti samostojna pravna podlaga za ukrep, temveč je splošen pogoj za odreditev ukrepa po drugi ali tretji alineji.
4. pravica do drugega mnenja je sedaj zapisana le v naslovu člena, besedilo člena pa de daje difinicije pravice, temveč je ta opredeljena že v peti točki 2. člena. Menimo, da je pridobitev drugega mnenja del zdravljenja, zato bi morala biti plačana iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Glede cene drugega mnenja se sicer poraja pomislek, kdo in kako bo te cene določil in ali bodo enake za posamezen nivo zdravstvene dejavnosti. Če bo stroške moral nositi pacient, se zastavlja vprašanje, zakaj to pravico sploh podrobneje urejati. Opozarjamo, da se bo na podlagi predlagane ureditve pridobivanje drugega mnenja zlahka sprevrglo v obliko tržne dejavnosti zdravstvenih zavodov, kar bi bilo z vidika pacientovih pravic nesprejemljivo.
Določba drugega odstavka 40.a člena po nepotrebnem obremenjuje zdravnika z opisom razlogov, zaradi katerih pacient predlaga drugo mnenje. Razloge naj utemelji pacient, zdravnik pa naj nanje primerno odgovori in olajša odločitev o drugem mnenju.
5. zakon bi moral vsaj okvirno določiti vsebino nadzora, ki ga bo opravljal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije na podlagi 14.a člena, saj sicer ni razvidno, kakšne vrste nadzor bo smel opravljati.
6. po naši oceni pripravljena novela zakona tudi ne upošteva zahtev direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu, ki bi vendarle zahtevala prilagoditev ureditve tujcem ozrioma pacientom, ki se ne sporazumevajo v slovenščini.
