Poljski ombudsman za otroke je 24. do 26. junija v sodelovanju z UNICEF-om v Varšavi organiziral seminar za otroške ombudsmane in predstavnike »generalnih« ombudsmanov, ki pokrivajo področje pravic otrok, iz držav centralne in vzhodne Evrope. Namen srečanja je bil predstaviti način dela v državah udeleženkah, opredeliti ključne probleme in opredeliti možnosti nadaljnjega (so)delovanja. Srečanja sta se udeležili tudi samostojna svetovalka in svetovalka varuha dr. Polona Selič in Martina Jenkole, ki sta v uradu pooblaščeni za pravice otrok.

 Predstavitev Varuha človekovih pravic RS je pritegnila veliko pozornostiV primerjavi z drugimi tovrstnimi inštitucijami, ki so povsem samostojne, je varovanje pravic otrok v Sloveniji vključeno pod okrilje Varuha človekovih pravic RS. Vsi otroški ombudsmani delajo v veliki meri globalno, ne ukvarjajo se s posameznimi pobudami. Skušajo osveščati javnost, nadzirati uresničevanje zakonov in tudi sodelovanje z nevladnimi organizacijami.

 V Evropi imajo samostojne otroške ombudsmane Poljaki, Flamci, Francpzi, Litvanci, Gruzijci, Ukrajinci in Rusi, kjer poskusno deluje pet pisarn. V Estoniji, Češki, BiH, Hrvaški in Makedoniji pokrivajo področje otrokovih pravic »generalni« ombudsmani, oziroma njihovi uradi. Poleg naštetih imajo enega otroškega ombudsmana še v Skandinaviji in Avstriji in tri v Belgiji.

 UNICEF je v okviru pregleda posledic tranzicije v državah Vzhodne in Centralne Evrope predstavil raziskavo. Ugotovil je, da se je smrtnost otrok zmanjšala, rodnost pa upadla za 36 odstotkov.  Zdravstvena zaščita (v smislu preventivnih cepljenj) zajema vse otroke, podhranjenost in slaba prehranjenost otrok sta se zmanjšali, raven osnovne izobrazbe je visoka, mehanizmi za spremljanje uresničevanja pravic otrok (glede na Konvencijo) pa še niso vzpostavljeni. Ključni problem je naraščajoča revščina, ki se odraža na zdravstvenem varstvu, sistemu izobraževanja, sistemu predšolskega otroškega varstva in institucionalnem varstvu (vse več otrok je v različnih zavodih).

Ob revščini se pojavlja socialna izključenost otrok, prednostne naloge pa so podpora družinam (kot preventiva pred institucionalizacijo), zmanjševanje nasilja in spolnih zlorab ter večje vključevanje otrok in adolescentov v procese odločanja o stvareh, ki jih zadevajo.

 Udeleženci so  kot prednostne cilje ombudsmanov izpostavili nujno izobraževanje vseh segmentov družbe o otrokovih pravicah in preko javnih nastopov nenehno opozarjanje na pravice otrok in na nujnost njihovega spoštovanja.

 Seznanili so se z delovanjem Evropske mreže ombudsmanov za otroke (ENDOC) in Odbora za otrokove pravice pri OZN, katerih skupno vodilo je, da se demokratičnost in humanost družbe kaže v stopnji spoštovanja otrokovih pravic.  Pod vodilno mislijo srečanja Otroci ne morejo čakati!pa so tri teme Uporaba mednarodnih inštitucij in mehanizmov za zagotavljanje pravic otrok, Delo z otroki in   Prikrajšanost za starševsko skrb in institucionalizacija praktično obdelali tudi po skupinah. Namen je bil odgovoriti na vprašanja

-        kako približati institucijo (VČP/VOP (varuh otrokovih pravic)) otrokom, zlasti marginalnim skupinam, otrokom v zavodih, bolnišnicah ipd,

-        kako vzpodbuditi uresničevanje 12. člena Konvencije o pravicah otrok pri organizaciji delovanja same institucije (VČP/VOP) in pri odločanju o stvareh, ki zadevajo otroke in

-        kako približati otrokom razpoložljive pritožne poti.

 Razprava se je dotaknila možnosti in načina oblikovanja t. i. »otroških svetov« – posvetovalnega telesa pri VČP/VOP. Angleška praksa je pokazala, da po začetni vzpodbudi odraslih otroci in mladostniki sami najdejo načine, da se organizirajo in dejavno sodelujejo. Otroški svet pri VČP/VOP sodeluje pri vseh odločitvah (Flamska), sestava seveda ni reprezentativna glede na celotno populacijo otrok in mladostnikov, zato o določenih temah posebej povprašajo otroke in mladostnike, ki imajo s konkretno problematiko izkušnje (ankete).

 Bolj kot spletne strani so se pokazale učinkovite ankete po šolah, zloženke in nabiralniki po šolah. Pri tem je nujno razlikovati otroke in mladostnike. Tudi pri nazivu ombudsmana je bila po zgledu skandinavskih držav predlagana raba ombudsman za otroke in mladostnike.

 V sklopu tretje teme je UNICEF je predstavil študijo, po kateri je v Vzhodni in Centralni Evropi in Baltiških državah 1, 5 milijona otrok brez staršev, od tega 900 000 v zavodih. Številni od teh otrok imajo starše, ki pa zanje ne skrbijo pretežno zaradi revščine. Ključna vloga ombudsmanov naj bi bila:

-        prizadevanje za spremembe (v sodelovanju z OZN)

-        sodelovanje v reformah, usmerjenih zlasti v podporo/pomoč družinam

-        ustvarjanje pogojev, v katerih bo mogoče »slišati« tudi mnenje otrok

-        nadzorovanje državnih organov. 

Slovenska predstavitev zakonskih okvirov za pomoč družinam je delovala kot vzorčni primer v tem delu Evrope. UNICEF je izrazil veliko zanimanje za nadaljnje sodelovanje z Varuhom človekovih pravic RS.

Bosna in Hercegovina je prestavila projekte, ki jih delajo v sodelovanju z UNICEF-om. Eden od njih je zagotavljanje pravice do premoženja (dediščine) otrokom iz Srebrenice, ki so ostali brez staršev. V Ukrajini in Rusiji so poleg institucionalizacije problem mednarodne posvojitve, v Gruziji pa tudi podpora rejencem po dopolnjenem 18. letu, ko nimajo ne službe ne stanovanja, rejniške družine pa jih praviloma nočejo več.

Na koncu so udeleženci sprejeli skupno izjavo v 5 točkah, v kateri so:

-   se zavzeli za oblikovanje in utrditev delovanja neodvisnih VOP/oddelkov za otrokove pravice pri   VČP, skladno s kriteriji ENOC-a (Evropska mreža ombudsmanov za otroke ) in možnimi rešitvami znotraj vsake države

-    opredelili revščino, odsotnost starševske skrbi/varstva in s tem povezano naraščajoče institucionalno varstvo kot ključne izzive/težave otrok (v večini držav udeleženk)

-    ugotovili, da ekonomski, socialni in politični učinki tranzicije terjajo prizadevanja zlasti pri

a)     zagotavljanju pravice otrok do ustreznih življenjskih razmer

b)     zagotavljanju ustrezne strokovne podpore družinam v stiski

c)     socialnem varstvu, kjer mora biti namestitev otrok v zavode šele skrajni ukrep

d)     zagotavljanju enakih možnosti za vse otroke pri pridobivanju kakovostne izobrazbe

e)     zagotavljanju ustreznega zdravstvenega varstva za vse otroke

f)       prevenciji vseh vrst nasilja, zlorab in zanemarjanja otrok

-        izrazili pomen spoštovanja pravic vseh otrok (v državah udeleženkah), tudi otrok tujcev in beguncev, pripadnikov etničnih manjšin, hendikepiranih in otrok v zavodih

-        izrazili zavezanost k nadaljnjemu sodelovanju in prizadevanjem za uresničevanje določil Konvencije o otrokovih pravicah.

 

 

VIR: Po poročilu dr. Polone Selič priredila Nataša Kuzmič