Varstvo človekovih pravic je tema, ki zahteva veliko stopnjosodelovanja med vsemi nosilci odgovornosti za njihovo varovanje. Varuhčlovekovih pravic je prav gotovo institucija, ki lahko in morazagotavljati visoko stopnjo varovanja človekovih pravic na vsehpodročjih.

Posebno pomembno je področje socialnega varstva, saj gre zapraviloma za najbolj ranljive skupine ljudi in posameznike, ki se vdoločenem trenutku svoje življenjske poti znajdejo v situaciji, kopostanejo uporabniki socialno varstvenih storitev in dajatev.

Zaradi specifičnosti situacije, zaradi specifičnosti človekovegapočutja v trenutku, ko postane uporabnik teh storitev, jeusposobljenost javnih uslužbencev, ki delajo v socialnem varstvu nastrokovni in nič manj na osebnostni ravni neprecenljive vrednosti.

V času varuhovega spremljanja varstva človekovih pravic na tempodročju, smo se srečali z mnogimi pobudami, ki so zadevale širšikontekst socialnega varstva. Iz večine pobud razberemo hudo materialnostisko in strah za preživetje. Na to dimenzijo smo večkrat opozarjali,poudarjali smo nedorečenost nekaterih predpisov, ki urejajo topodročje, zahtevali odpravo pomanjkljivosti v posameznih postopkih,zahtevali dosledno spoštovanje in poznavanje predpisov, včasih smo tudiopozarjali na srečanje uporabnikov z manj prijaznimi strokovnimidelavci.

V kontekstu ugotovitev, ki jih je od leta 1995 naprej v svojihporočilih zapisal varuh človekovih pravic, želim poudariti tiste, ki sonajbolj izstopale. Zaradi večje preglednosti se bom pri navajanjuugotovitev držala določb Zakona o socialnem varstvu. Skozi prerezsocialno varstvenih storitev in dajatev, ki jih zakon zagotavljaljudem, ki so znašli v socialnih stiskah in težavah, bom skušalapoudariti nekatere ugotovitve varuha.

Pred tem pa bi želela opozoriti na eno najpomembnejši dejavnosti, to je socialno preventivo.Ne poznamo prav vseh aktivnosti, ki jih država in lokalne skupnostiizvajajo preko institucij, posameznikov ali civilne družbe z namenompreprečevati nastanek različnih stisk in težav posameznikov, družin aliskupin. Kljub temu pa lahko z gotovostjo zapišemo, da je teh aktivnostizagotovo premalo.

V Ustavi RS je zapisano, da je Slovenija pravna in socialna država, kizagotavlja državljanom enakost pred zakonom, prepovedujediskriminacijo, zagotavlja pravico do socialne varnosti in varuječlovekove pravice in temeljne svoboščine. Vladna socialna politika moraz ustrezno politiko na področju davkov, zaposlovanja in dela,zdravstva, vzgoje in šolstva, družinske in stanovanjske politike indrugih področjih ustvarjati pogoje za preprečitev nastanka socialnihproblemov. Širše gledano, je torej dobra socialna politika osnovnitemelj preventivne dejavnosti v socialnem varstvu in tako ključnielement pri varovanju človekovih pravic v neki družbi.

Začnimo torej s socialno varstvenimi storitvami, ki so namenjenepreprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav in obsegajoaktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini ali skupinamprebivalstva.

Prva socialna pomoč:

Varuh v svojih poročilih ugotavlja, da je mnogokrat uspešno varovanječlovekovih pravic odvisno prav od t.i. dobre prve socialne pomoči. Pričloveku, ki se poln strahov in negotovosti zateče po pomoč, moramoznati prepoznati in opredeliti njegovo stisko in težavo, mu pojasnitimožnosti, ki jih za reševanje ima in razjasniti postopke in obveznosti,ki bodo pri reševanju nastali. Zato je izrednega pomena, da ima tisti,ki nudi prvo socialno pomoč izredno veliko znanja in informacij.Nepoznavanje vseh možnosti in pravic, ki jih v neki družbi državazagotavlja posamezniku, lahko pomeni, da ljudem, ki so se znašli vtežavi, prva socialna pomoč pravzaprav ni bila zagotovljena. Z vidikavarovanja človekovih pravic na področju socialnega varstva je torejnujno, da prvo socialno pomoč izvajajo zelo usposobljeni strokovnjaki,ki bodo z multidisciplinarnostjo svojih znanj to pomembno pomočposameznikom in skupinam lahko kakovostno opravljali.

Osebna pomoč:

Ugotavljamo, da se osebna pomoč večinoma izvaja na način, kot joopredeljuje zakon in je v večini primerov tudi strokovno ustreznovodenja. Morda bi kot kritiko lahko navedli včasih nekoliko preveč togastališča ali preveč enoznačno pojmovanje in razumevanje široke paleteproblemov, v katerih se posameznik lahko znajde in so zanj neskončnoveliki in nerešljivi. Razumevanje različnosti in varovanje pravicposameznika vse do točke, ko trči v pravice drugega, se zdi morda šenekoliko nedorečeno in (pre)pogosto slabše razumljeno.

Pomoč družini – pomoč za dom, pomoč na domu in socialni servis:

Pomoč družini za dom in strokovno svetovanje pri urejanju družinskih odnosov med družinskimi člani, skrbi za otroke in usposabljanju družine (tudi ob in po razvezi)za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju, je med socialnovarstvenimi storitvami morda še vedno ena od šibkejših točk. Družinakot osnovna celica družbe je namreč skupnost posameznikov, ki imajovsak svoje dolžnosti in pravice. Vloge družinskih članov so včasihrazumljene stereotipno in se zato pomoč, ki naj bi bila ponudenavsakemu posamezniku prevečkrat izgubi v želji za ohranitevtradicionalne vloge družine. Morda se pri tej obliki pomoči najboljpokaže šibkost institucij, ki o posameznikovih človekovih pravicah tudisoodločajo. Varovanje posameznikovih človekovih pravic se zaradi včasihneustreznega ravnanja, dolgotrajnosti postopkov, strahu strokovnihdelavcev pred sprejemanjem pomembnih odločitev, morda zaradi premajhneopore pri nadrejenih in upajmo v manjši meri zaradi neznanja, pokažepot pomanjkljivost. Takšne situacije je potrebno preseči zlasti ko sevarovanje pravic nanaša na otroke, invalide, bolne, stare, včasih tudiženske, saj ti najpogosteje potrebujejo posebno oporo.

Socialna pomoč na domu -ugotavljamo, da ta vrsta pomoči razvija v pravo smer. Z vidika varovanja pravic posameznika je prav, da lahko vsak, pa čeprav star,bolan ali podobno, čim daljši čas ostane v svojem domačem okolju, če sito želi. Oblike pomoči, ki lahko nadomestijo institucionalno varstvo,so za mnoge edina zares dobra rešitev. Zato smo apeliramo na odgovorne,državo in lokalne skupnosti, da sodelujejo pri zagotavljanju pogojev začim širšo mrežo ustreznih in usposobljenih izvajalcev pomoči na domu,vzpodbujajo razvoj prostovoljnega sektorja, pa tudi dobrodelnosti. Lepovezanost stroke in civilne družbe lahko zagotavlja dobro oskrbo inpomoč na domu osebam, ki želijo ostati doma. Prav tako bi bilo potrebnočim večjemu številu uporabnikov to pomoč nuditi brezplačno, oziromaplačilo ustrezno in pravično porazdeliti (sedaj je pomoč na domu vnekaterih občinah brezplačna, v drugih pa ne). Do plačila vseh tistihzdravstvenih in drugih storitev, katerih plačilo je zagotovljenouporabnikom institucionalnega varstva, bi morali biti upravičenitudi uporabniki storitve socialne pomoči na domu.

Socialni servis – tudi tastoritev se razvija, vendar menimo, da pomoč še ni dosegla tistihrazsežnosti, da bi bila dostopna prav vsem potencialnim uporabnikom ins tem zagotavljala vključitev v vsakdanje življenje vseh tistih oseb,ki to nujno potrebujejo. Takšna vključitev je namreč temeljna pravicaposameznika, predvsem v smislu preprečitve socialne izključenosti,posledice katere so za posameznika in družbo največkratnepredvidljive.

Institucionalno varstvo:

Ena od pomembnih oblik varovanja človekovih pravic v primeru, kočloveku zaradi starosti, bolezni ali drugih okoliščin ni mogoče znotrajmatične družine zagotoviti bivanja, prehrane, varovanja, nege inoskrbe je namestitev take osebe v zavode, druge družine ali druge organizirane oblike pomoči.Čeprav se tudi te oblike pomoči zagotavljajo vedno večjemu številuuporabnikov, pa je kapacitet, ki bi vsem, ki takšno obliko pomočipotrebujejo, še vedno premalo. Predolge čakalne dobe v domovihstarejših oseb, premalo negovalnih oddelkov za t.i. podaljšanobolnišnično zdravljenje povzroča na eni strani prenapolnjene domove, podrugi pa strah, obup in nemoč uporabnikov in njihovih svojcev.Prepogosto se znajdejo v situaciji, ko ne vedo ali bo zanje ustreznoposkrbljeno. Varuh pogosto opozarja na pravico stanovalcev domov indrugih socialnih zavodov do ustrezne nege, korektnega odnosa osebja, kijih varuje in neguje, kvaliteto hrane, možnost sodelovanja pri zanjepomembnih odločitvah. Ugotavljamo, da pri pritožbah ne gre vedno le zaslabo ali nekorektno nego, pač pa za osamljenost človeka, ki si želibližine, pogovora in človeške topline. Premalo se zavedamo, da jebližina prijaznega sočloveka za vsakega, še posebej pa bolnega alistarega človeka posebnega pomena. Ob tem lahko mirno zapišemo, da jeglede na potrebo po komunikaciji in bližini sočloveka v naših domovihza starostnike zaposlenih prav gotovo premalo ljudi. Z restriktivnozaposlitveno politiko okleščeni normativi ne dopuščajo zaposlenim vdomovih in drugih zavodih, da bi si za posameznega stanovalca vzelinekoliko več časa za preprost človeški pogovor.

Ko govorimo o varovanju človekovih pravic na tem področju, ne moremomimo zahteve, da je potrebno zagotoviti vsem stanovalcem v zavodihkvalitetne sanitetne in druge zdravstvene pripomočke, saj bi bilopovsem nedopustno, da bi se ponovila znana zgodba s plenicami, ki sojih pred kratkim morali uporabljati v domovih za starostnike.Varčevanje oziroma prihranki sredstev, ki gredo na račun človeškegadostojanstva, so z vidika varovanja človekovih pravic povsem neetičniin nedopustni.

Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikovbo na tem posvetu podrobneje predstavljeno v drugem prispevku, zato gasamo omenim, kot izredno pomembno področje varovanja človekovih pravic,tudi na področju socialnega varstva.

Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v razvojubo prav tako na tem posvetu podrobneje prestavljeno v prispevku ovarovanju otrokovih pravic. Zapišemo pa lahko, da je to področjeinstitucionalnega varstva nekoliko bolje urejeno, kot ostali dve.

Čeprav ne gre za pravo institucionalno varstvo, je s stališča varovanjačlovekovih pravic izrednega pomena tudi širitev mreže varnih hiš,materinskih domov, sprejemališč, svetovalnic, stanovanjskih skupin,centrov za neodvisno življenje invalidov in drugih organizacij, vse vsmislu pomoči osebam, ki se znajdejo v situaciji, da takšno oblikovarstva potrebujejo.

Vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji:

Naše ugotovitve kažejo, da je ta oblika pomoči posamezniku, pa tudinjihovim družinskim članom, ena od najbolje razvitih pomoči. Varovanjepravic teh oseb zagotavlja država posebej skrbno in lahko rečemo, daskoraj ni primerov, na podlagi katerih bi lahko ugotavljalikršenje njihovih pravic. Ker se ti uporabniki iz razumljivih razlogovpraviloma ne obračajo na nas, varuh človekovih pravic pogosto na lastnopobudo obiskuje centre, ki to dejavnost izvajajo. Ob teh obiskihugotavljamo, da so centri večinoma lepo urejeni, dovolj prostorni in dav njih deluje osebje, ki pozna svoje delo.

Pomoč delavcem v podjetjih, zavodih in pri drugih delodajalcih:

Zdi se, da ta oblika socialno varstvene storitve skoraj ne obstaja več.Nekje v začetnem obdobju tranzicije, v vsesplošnem favoriziranjukapitala in zahtevah po ustvarjanju dobička, je skrb za človeka -delavca začela postajati strošek in kot tak nezaželjen. Ugotavljamo, dapri veliki večini delodajalcev ni več zaposlenih strokovnihdelavcev, ki bi zaposlenim nudili svetovanje in pomoč pri reševanjutežav, ki jih imajo v zvezi z delom v delovni sredini, obprenehanju delovnega razmerja, ter pomoč pri uveljavljanju pravic izzdravstvenega, pokojninsko invalidskega zavarovanja ter otroškega indružinskega varstva. Po nekod so to vlogo kot nujno zlo prevzelekadrovske službe, vendar večina teh delavcev ni posebej usposobljena zanudenje tovrstne pomoči zaposlenim. Visoko leteče parole »socialo izpodjetij« se že kot bumerang vračajo in kažejo posledice na vsehpodročjih življenja. Družbo stanejo mnogo več, kot bi delodajalcestali usposobljeni strokovnjaki, ki bi pomoč delavcem izvajali tam kjerproblemi nastajajo, torej v delovnem okolju.

Denarna socialna pomoč:

Ko se človek znajde v tolikšni materialni stiski, da s tem ogroženonjegovo preživetje, to gotovo pomeni kršenje njegovih osnovnih pravic.Naraščanje števila socialnih stisk zaradi materialne ogroženosti jepotrebno obravnavati v širšem kontekstu, v kontekstu brezposelnosti,padanja osveščenosti družbe in države, ki v brezkompromisnem liberalnemkapitalizmu ne najde prostora za ljudi, ki ne zmorejo več bitk zkapitalističnimi družbenimi vrednotami. Ni prostora za ljudi, ki sodrugačni, za vse tiste, ki so slabše socialno in zdravstveno opremljeni.

V družbi, kjer je osrednja vrednota moč, pa naj se odraža z denarjem, spoložajem v družbi ali pa gre zgolj za fizično moč, so najbolj ogroženiin ranljivi tisti, ki bodisi zaradi mladosti (otroci), starosti(stari), bolezni (bolni in invalidi), drugačnosti (marginalne skupine -alkoholiki, narkomani, etnične skupine) ali spola (ženske) nimajozadostnega potenciala za vstop v odprt boj ali tekmovalnost, v kateriobičajno pravila igre niso določena (ali pa se spreminjajo glede napotrebe odločilnih igralcev). Kljub temu, da razumemo nujnostlimitiranja višine socialnih transferjev, pa smo prepričani, da bi zustreznejšo porazdelitvijo bremen, ki jih je naši državi prineslatranzicija in nove povezave, lahko zagotovili več sredstev za denarnesocialne pomoči. Trenutna višina denarne socialne pomoči namreč ne morezagotoviti posamezniku in njegovi družini dovolj sredstev zapreživetje. Gre za životarjenje, za potiskanje velikega števila ljudina rob, med marginalizirane skupine. To ustvarja pogoje za nastanekdrugih stisk in težav, kot so beg v psihosomatske bolezni, alkoholizem,odvisnost od prepovedanih drog, samomorilnost, nasilje ali drugeodklonske oblike vedenja. V družbi bo za preprečevanje revščine in znjo povezanih pojavov, potrebno narediti mnogo več in doseči konsenz otem kaj so naše prioritete. Ali je to človek in njegova pravica, dalahko dostojno živi, ali pa kapital, ki se nekontrolirano steka le vnekatere žepe?

Druge oblike denarnih socialnih pomoči:

Tudi druge oblike denarnih pomoči po predpisih o socialnem varstvu so vglavnem vezane na minimalni dohodek in zato ne morejo zagotavljatisocialno varnost osebam, ki se znajdejo v situaciji, ko morajo zapomoč zaprositi. Gre le za kratkotrajno gašenje požara…

Če povzamem - denarne socialne pomoči, pa tudi druge vrste denarnihpomoči so prenizke in ne zagotavljajo zadostne socialne varnosti. To pa že pomeni kršitev človekovih pravic.

Prav na koncu bi želela še nekaj besed povedati glede zaposlenih vsocialnem varstvu in varovanju njihovih pravic in temeljnih svoboščin.Gre za ljudi, ki so stalno izpostavljeni najrazličnejšim pritiskom,delu strankami oz. uporabniki socialno varstvenih storitev in dajatev.Včasih se ob opravljanju svetovalnega dela in izdajanju upravno pravnihodločb pokaže dvojnost v njihovem delu in so na koncu lahkoizpostavljeni tudi medijskemu pritisku. Pri javnih uslužbencih se takopogosto pojavlja t.i. burn aut sindrom, sindrom izgorevanja, saj stazahtevnost dela in pričakovanja ljudi prevelika in v nesorazmerju sdejanskimi pravicami, ki jih država posameznikom zagotavlja. Zato jeposebno pomembna usposobljenost vodstva posameznega centra, domaali zavoda. Vodstveni delavec bi moral biti osebnostno in strokovnoprimeren, z dobrim poznavanjem dokrine ravnanja z ljudmi pri delu,moral bi spremljati zaposlene in njihove probleme, jim nuditi oporo instati za njihovimi odločitvami. Mnogokrat bi večjo podporo in oporo pristrokovnih odločitvah lahko zagotavljalo tudi resorno ministrstvoPrepričani smo, da je ustrezna podpora resornega ministrstva ob dobroizbranem vodji posamezne institucije porok za dobro delo vsehzaposlenih. Občasno celo opažamo, da so nekateri javni zavodiuporabnikom bolj prijazni in drugi manj.