Pobudnica se je na Varuha obrnila zaradi dolgotrajnega sojenja v delovnopravni zadevi, ki je potekala pred Delovnim sodiščem v Mariboru. Tožbo zoper delodajalca je na navedeno sodišče vložila pred več kot štirimi leti. Razpisanih je bilo več narokov za glavno obravnavo, vendar naj bi bili vsi preloženi. Zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku je na predsednika sodišča vložila že dve nadzorstveni pritožbi in rokovni predlog, predsednik sodišča pa je njeno zadnjo nadzorstveno pritožbo spoznal za utemeljeno.
Pri predsedniku Delovnega sodišča v Mariboru smo pravili poizvedbo o časovnih okoliščinah obravnavanja delovnopravne zadeve in prosili za pojasnilo razlogov, zaradi katerih sodišče o tožbi v več kot štirih letih še ni odločilo, oziroma kdaj je pričakovati odločitev sodišča v tej zadevi.
Predsednik Delovnega sodišča v Mariboru je pojasnil, da je pobudnica vložila obsežno tožbo (157 strani), v kateri je postavila devet različnih tožbenih zahtevkov, kasneje pa je vložila še izjemno obsežno vlogo (379 strani), s katero je zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, spremenila tožbo in v tej novi tožbi postavila trinajst zelo različnih tožbenih zahtevkov, ki so se bistveno razlikovali od prvotno postavljenih zahtevkov. Sodišče je v zadevi opravilo en narok približno eno leto in pol po vložitvi tožbe, na katerem so se reševala predvsem postopkovna vprašanja. Dva naroka je kasneje preložilo, enega izmed njih tudi na prošnjo pobudničinega pooblaščenca. Naslednji narok je bil opravljen v letu 2016, vendar tudi na tem naroku ni prišlo do vsebinskega obravnavanja zadeve, saj je pobudničin pooblaščenec na samem naroku vložil pripravljalno vlogo, sodišče pa je nasprotni stranki dodelilo rok za odgovor na to vlogo. Narok za glavno obravnavo je bil nato preložen za nedoločen čas.
Iz odgovora predsednika Delovnega sodišča v Mariboru je bilo razvidno tudi, da so se v zadevi zamenjali kar štirje sodniki, dva izmed njih pa sta se v času sodnega postopka upokojila.
Varuh je na podlagi pobudničinih navedb in prejetih pojasnil sodišča presodil, da je odločanje Delovnega sodišča v Mariboru v obravnavani delovnopravni zadevi nerazumno dolgo. V svoji odločitvi je pojasnil, da je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravica do sojenja v razumnem roku (času) del pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave ter da je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Če namreč sodno varstvo pride prepozno, je prizadeta oseba v enakem položaju kot tedaj, ko sodnega varstva sploh nima. Da je o spornih razmerjih odločeno brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem času) je tudi v interesu pravne varnosti. Tudi t.i. pravica do sojenja v razumnem roku po prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ima podoben pomen. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja vsakomur, ki kot stranka nastopa v sodnem postopku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svoje pravice (tako na primer odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005).
Pri svoji presoji Varuh ni spregledal navedb sodišča, da gre za kompleksno zadevo ter da je pobudnica s spremembami tožbe, obsežnostjo njenih vlog ter tudi s prošnjo za preložitev naroka oziroma z vlogo, ki jo je njen pooblaščenec prinesel na sam narok, tudi sama pripomogla k dolgotrajnosti postopka. Kljub temu je Varuh menil, da dolgotrajnost sojenja - v štirih letih in pol (če upoštevamo prvo vloženo tožbo) oziroma v več kot dveh letih (če upoštevamo bistveno spremenjeno tožbo) še ni zaključen postopek na prvi stopnji sojenja - ni utemeljena. Ugotovil je tudi, da sta bila od začetka sodnega postopka tudi vsaj dva večmesečna zastoja v postopka, ko s strani sodišča ni bilo zaznati nobenega postopanja v zvezi z reševanjem zadeve. Tudi upokojitev dveh sodnikov oziroma zamenjava razpravljajočih sodnikov po mnenju Varuha ne sme predstavljati opravičljivega razloga za dolgotrajno odločanje v postopku. Razpravljajoči sodnik je namreč tisti, ki je odgovoren za materialno procesno vodstvo postopka ter da se sojenje odvija hitro in ekonomično, pri čemer ima na voljo različne institute postopkovnega prava.
Ne nazadnje je Varuh pri svoji odločitvi upošteval tudi, da se na podlagi trinajste alineje drugega odstavka in četrtega odstavka 289. člena Sodnega reda, zadeva v delovnem sporu, ki ni rešena v roku 6 mesecev od prejema zadeve, šteje za sodni zaostanek. Varuh je zato štel pobudo glede dolgotrajnosti odločanja Delovnega sodišča v Mariboru za utemeljeno, sodišču pa priporočal, da poskrbi, da bo o pobudničinih tožbenih zahtevkih čim prej odločeno.
Pobudnica se je kasneje zahvalila za posredovanje in sporočila, da je bilo naše poizvedovanje in presoja učinkovita. V treh mesecih je sodišče namreč razpisalo že tri naroke in zaslišalo tri priče. Od tega sta bila dva naroka že opravljena, naslednji pa določen. To je bil po njenih navedbah najhitrejši razvoj dogodkov v celotni štiri in pol letni zgodovini obravnave zadeve. 6.5 – 5 / 2017
