Urad za verske skupnosti je pripravil posvet predstavnikov verskih skupnosti o sovražnem govoru in družbeni odgovornosti, na katerem sta predavatelja Boštjan Vernik Šetinc in Ilija Tomanić Trivundža predstavila pravno ureditev sovražnega govora in odgovornost medijev, ki aktivno konstruirajo družbeno realnost in vplivajo na stališča ljudi.

Osnova nekega kulturnega dialoga je spoštovanje drug drugega in spoštovanje pravnega reda, je pojasnil svetovalec za področje diskriminacije pri varuhu človekovih pravic Vernik Šetinc. Pri tem je posebej izpostavil sovražni govor, ki nagovarja k diskriminaciji in jo odobrava, čeprav ga nekateri zagovarjajo s pravico do svobode izražanja.

Miselni proces, ki privede do diskriminatornih dejanj, je po njegovih besedah "velikokrat povsem nezaveden, deluje na podlagi stereotipov in predsodkov, ki so v družbi ustvarjeni ali se celo krepijo v smislu označevanja nekih družbenih skupin", med katerimi so pogosto tudi posamezne verske skupnosti in njihovi pripadniki.

Kot je pojasnil Vernik Šetinc, so stereotipi poenostavljena mnenja, ki si jih pridobimo v procesu vzgoje ali v medijih, predsodki pa so nadgrajeni stereotipi, ki vsebujejo vrednostno sodbo, navadno negativno, in so iracionalno pogojeni, kar pomeni, da so stvar strahu ali čustev, ki so nam vcepljena.

Pri tem je kot primer navedel "popolnoma iracionalno prepričanje", da so muslimani nevarni in da se jih povezuje s terorizmom in pojasnil, da je sovražni govor tudi nebesedno, simbolno izražanje ali simbolično dejanje, kot je sežiganje zastav ali verskih simbolov.

Kot je še poudaril, je naloga države, da taka dejanja prepoveduje in sankcionira ter da deluje tudi preventivno. Po njegovem imajo odgovornost za etiko javne besede predvsem predstavniki oblasti, ki dajejo zgled ostalim državljanom.

Po besedah Ilije Tomanića Trivundže s Fakultete za družbene vede, ki je predstavil družbeno odgovornost medijev, je osnovna funkcija množičnih medijev informiranje okolja. Sicer pa mediji družbene realnosti "ne le odsevajo ampak jo aktivno konstruirajo".

Mediji lahko vplivajo tudi na načine spoznavanja in razumevanja sveta ter tudi na stališča, stereotipe in predsodke ljudi, pri čemer so bolj kot pri spreminjanju stališč "mediji zelo pomembni pri oblikovanju stališč pri ljudeh, ki so še neopredeljeni". Sicer pa, tako Tomanić Trivundža, mediji ne določajo toliko, "kaj naj mislimo, ampak o čem naj mislimo", saj "nas mediji na dolgi rok naredijo bolj občutljive" za tiste teme, o katerih poročajo.

"Družbeno neodgovorno delovanje medijev spodjeda celoten sistem delovanja demokratične družbe," kar medijski svobodi nalaga tudi družbeno odgovornost, je poudaril Tomanić Trivundža.

Po njegovem mnenju sta pereč problem internet, kjer je zaradi anonimnosti, ki je tu ključni element, sovražni govor težko nadzirati, in blažja oblika sovražnega govora, ki se v institucionaliziranih medijih pogosteje pojavlja in pri kateri gre za "stereotipiziranje in etnocentristične pozicije".

Pri tem je spomnil na "zelo močno stereotipiziranje vlog neslovenske populacije" v slovenskem filmu, saj osebe iz nekdanje Jugoslavije nastopajo v vlogah snažilke ali vratarja, kar so sprejeti stereotipi. Kot je še pojasnil problem tu nastane, če se osebe pojavljajo samo v teh vlogah.

Posveta, na katerem so v letu medkulturnega dialoga skušali opozoriti na nevarnost sovražnega govora, ki lahko ovira dialog, se je po besedah direktorja urada Draga Čeparja zbralo okrog 40 predstavnikov iz 17 verskih skupnosti, med drugim predstavniki Katoliške cerkve, Evangeličanske cerkve, Islamske skupnosti, Judovske skupnosti, Krščanske adventistične cerkve, Jehovovih prič - krščanske verske skupnosti, Skupnosti za zavest Krišne, Budistične kongregacije Dharmaling, Buddhe Dharme - Zveze budistov in Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Kot je v izjavi za medije dejal Čepar, urad podobne posvete pripravi trikrat ali štirikrat na leto na temo, ki zanima verske skupnosti in za katere dobijo tudi predloge s strani predstavnikov verskih skupnosti. Kot je poudaril, želijo s tem posvetom med predstavniki verskih skupnosti in v širši javnosti širiti zavedanje in občutljivost do sovražnega govora, verske skupnosti pa tudi spodbuditi k razmisleku, kaj lahko same naredijo na tem področju.