Varuh človekovih pravic je v teh dneh prejel vprašanja o uporabi testiranja zaposlenih v državnih podjetjih s poligrafom. V zvezi s tem je zavzel naslednje stališče:
Varuh človekovih pravic meni, da je uporaba poligrafskih testiranj prekomeren in nesorazmeren poseg v zasebnost, osebnostne pravice in dostojanstvo zaposlenih, zato se ne bi smel uporabljati na področju delovnih razmerij brez izrecne zakonske podlage, še posebej ne v javnem sektorju. Menimo, da se poligrafsko testiranje na področju delovnih razmerij ne bi smelo uporabljati tudi ob soglasju zaposlenih, saj to soglasje v večini primerov ne bi bilo izraz prave in svobodne volje zaposlenega, ki ni v enakopravnem odnosu s svojim delodajalcem. Ne vidimo tudi primerov na področju delovnih razmerij, ki bi opravičevali tako močan poseg v osebnostne pravice in dostojanstvo delojemalcev. Menimo, da lahko delodajalci za uveljavljanje svojih pravic in interesov uporabijo druge, milejše in za zasebnost in dostojanstvo delavcev manj invazivne metode in ukrepe.
Poligrafski postopek pri nas sicer ureja Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) v 48. členu v zvezi s postopki odkrivanja storilcev kaznivih dejanj. Namen tega postopka, ki je natančno urejen z zakonom, je predvsem indic za izločitev posameznih osumljencev. Postopek se izvaja le na podlagi vnaprejšnjega pisnega soglasja, ki se lahko kadarkoli umakne. Poligrafski postopek na podlagi ZNPPol se torej izvaja v korist osumljenega posameznika, zato menimo, da ga ne bi smeli nekritično prenašati na področje delovnih razmerij.
Pojasnjujemo še, da pravico do zasebnosti in osebnostne pravice varuje Ustava Republike Slovenije v 35. Členu. V njem zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Nadalje je pravica do zasebnosti varovana v 134. členu Obligacijskega zakonika, ki določa, da ima vsakdo pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Sodišče oziroma drug pristojni organ lahko odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek. Pravica do zasebnosti je varovana tudi z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v prvem odstavku 8. člena določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja.
