Drage poslanke, spoštovani poslanci. Spoštovani predsednik DZ, prisotni člani vlade.
Zahvaljujem se vsem, da boste prisluhnili mojemu kratkemu uvodnemu nastopu, predvsem pa za razpravo, ki upam bo sledila mojemu nastopu, o izjemno aktualni problematiki človekovih pravic v Sloveniji. Zahvaljujem se vam tudi, da je Državni zbor držal obljubo in poročili Varuha človekovih pravic uvrstil med prioritetna področja, s katerimi se bo spoprijel. To kaže na dober začetek našega nadaljnjega sodelovanja in upam, da bo tako ostalo tudi še v prihodnjih letih. Prepričan pa sem tudi, da to ni le dejanje, s katerim bomo odkljukali neko nalogo in jo prepustili trohnenju v predalih do naslednjega leta, ko se bo ob novem varuhovem poročilu spet potrebno izreči za podporo človekovim pravicam. Da poudarim: verjamem, da bo temu formalnemu dejanju sledilo tudi vsebinski del.
Ta moj nastop je tudi moj prvi nastop v sedanji vlogi pred vami. Predstavljam pa, kot sami tudi veste, poročilo varuha človekovih pravic za leti, ko je to delo opravljal še moj predhodnih g. Ivan Bizjak, sedanji minister za pravosodje. Naj se mu ob tej priložnosti zahvalim za dobro dediščino, ki mi jo je zapustil. Način dela, ki ga je zastavil, bom obdržal in ga dopolnil še s svojim videnjem in svojim pristopom k reševanju omenjene problematike, o čemer bom govoril pozneje. Ljudje smo različni, med seboj se razlikujemo ne le po izgledu ampak tudi po pogledu na družbeno resničnost, ki nas obdaja. S tem pa je tudi podan temelj za različne pristope k spreminjanju in izboljševanju okolja tako, da bi lahko vsi kar najbolje in najbolj srečno preživeli čas, ki nam je dan za bivanje na tem svetu.
In ta različnost vsakega izmed nas bi morala biti osnova za boljše in pestrejše življenje nas vseh. Žal pa je prevečkrat vir neproduktivnih konfliktov, ali še huje, nestrpnosti in izključevanja. Kritika ali nestrinjanje se prepogosto razume kot napad in ne kot spodbuda za premislek o lastnih in tujih tališčih zato, da ta stališča podkrepimo ali pa spremenimo. In pri tem javne osebe, med njimi tudi politiki, niso izjema. Različnost mora biti vir za sodelovanje, predvsem pa za iskanje novih rešitev za izboljševanje našega skupnega življenja, saj le različni pogledi na svet omogočajo najti najboljšo, za vse ustrezno rešitev. Drugačnega človeka, kot smo sami, moramo imeti za sodržavljana, s katerim skupaj ustvarjamo in si z njim delimo blaginjo in ne za oviro na naši poti k individualni materialni blaginji.
In zdaj k poročilu.
Ko sem prebral uvodne nastope, ki jih je imel moj predhodnik v prejšnjih letih, sem opazil, da bi brez kakršnega koli večjega napora lahko ponovno prebral njegova besedila. Le tu in tam bi moral kaj malega spremeniti, pa bi teksti še vedno odsevali današnjo stvarnost. Tega nisem povedal zato, da bi poudaril univerzalnost nastopov, ki jih je imel. To dejstvo kaže na to, da se problemi, povezani s človekovimi pravicami v Sloveniji, ne rešujejo dovolj zavzeto in hitro. Pri delu varuha človekovih pravic se spreminjajo samo imena prizadetih – pogosto še to ne -, problemi pa ostajajo še vedno isti. Državni zbor in vlada, pa tudi posamezna ministrstva in ostale državne institucije sprejemajo sklepe, ki se iz leta v leto skoraj nič ne spreminjajo, pa tudi konkretne zadolžitve ostajajo v veliki meri nerealizirane.
Na tem mestu bi pozdravil spremenjen odnos Vlade do varuhovega poročila. Prvič se je zgodilo, da je Vlada pripravila tako obsežno mnenje o tej problematiki. In to dokaj izčrpno, res pa zelo neuravnoteženo po posameznih resorjih: eni so k problemu pristopili zelo resno in izčrpno, drugi pa so to zadolžitev vzeli skoraj kot nebodiga treba nadlogo. A tudi to je napredek in prepričan sem, da bo naslednje leto še bolje. Podobno je tudi s predlogom sklepov, ki jih je pripravil Odbor za notranjo politiko. Ni moja naloga niti si ne mislim jemati pristojnosti in narekovati Državnemu zboru, kaj mora sprejeti, a vseeno bom povedal svoje mnenje ob tem. menim, da so predloženi sklepi preveč splošni in nikogar konkretno ne zavezujejo; ne zavezujejo z kdo, kaj in do kdaj. Tako napisani sklepi pa, če nekoliko poenostavim, bolj ali manj le pozivajo k spoštovanju zakonov. Zavest o nujnosti spoštovanja zakonov pa bi morala biti v družbi tako prisotna, da o tem ne bi bilo potrebno niti govoriti. Tudi prejšnja leta je ob razpravi o poročilih varuha človekovih pravic DZ sprejemal sklepe, ki pa se tudi pogosto niso realizirali.
Prav tako pri vladnem mnenju manjkajo sklepi, kaj bo vlada storila za izboljšanje stanja kot tudi analiza realizacije sklepov in zadolžitev, ki jih ji je naložil DZ v prejšnjih letih. Še bolj kot to pa me motijo nekateri stavki v vladnem mnenji, za katere upam, da so le lapsusi. Npr.: “Tisto, kar je bilo desetletja izjema, je postalo pravilo in obratno, zato te zakonske zahteve še dolgo ne bo moč uresničiti.” Ta stavek sicer govori o izvajanju nekega konkretnega zakona, in ga ne bi omenjal, če bi bil to le osamljen primer. A žal ta misel drži tudi za marsikateri drugi zakon. Naj pri tem omenim dva dodatna primera: Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je bil sprejet pred sedemnajstimi leti, in dopolnjen pred osmimi s členom, ki določa, da se izvršbe opravljajo kot republiška javna služba, kar pa še do danes ni narejeno. Torej osem let. Podobno je bilo z zakonom o popravi krivic, zakonom o žrtvah vojnega nasilja, zakonom o pravicah žrtev vojne za Slovenijo. Posamezniki so na podlagi teh zakonov že s pravnomočnimi odloćbami priznane pravice, vključno s pravico do odškodnine, ki pa je ni bilo moč izvršiti, ker do letos ni bilo zakona o poplačilu. Podobno je z zapleti pri deancionalizaciji, ki jim ni in ni konca. Obstaja pa še vedno dolžnost države do najemnikov denacionaliziranih stanovanj.
In takih zakonov, ki se jih ne da izvajati, ali pa se jih ne izvaja, je kar nekaj. Ne bom vas obremenjeval z naštevanjem, saj sem prepričan, da ste vsi pozorno prebrali Poročilo. In to razhajanje med sprejemanji zakonov in izvršilnih predpisov je eden izmed največjih problemov, ki prispevajo h kršenju človekovih pravic v Sloveniji. Ko se sprejema zakon, je nujno natančno preanalizirati posledice, vključno z materialnimi, ki jih bo posamezni zakon prinesel, pa tudi katere ukrepe in podzakonske akte je potrebno sprejeti, da bo zakon sploh možno izvajati. Vlada v svojem poročilu sicer priznava, da je pomembno izdati akte sočasno ali pa vsaj v najkrajšem roku, a zavlačevanje opravičuje z nesodelovanjem različnih strok ali resorjev. To zame ne more biti argument, saj mora Vlada delati usklajeno, njeni resorji pa morajo med seboj sodelovati v dobro državljanov.
Torej glede zakonodaje lahko povzamem: nekateri zakoni, pomembni za varstvo človekovih pravic so bili sicer sprejeti, zaskrbljujoče pa je, da se marsikateri izmed njih ne izvaja zaradi slabih predpisanih rešitev ali pa zaradi pomanjkanja podzakonskih aktov, ki se povečini ne sprejemajo pravočasno. Graje vredno je tudi ne pravočasno spreminjanje zakonov, glede katerih je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost z Ustavo. Pri tem bi rad še posebej poudaril problem zastopanja Romov v občinskih svetih. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da bo potrebno natančneje določiti kriterije, na podlagi katerih bodo lahko občine ugotovile, ali na njenem območju živi avtohtona ronska skupnost. Pa tudi 65. člen ustave govori o posebnem zakomu o Romih, ki pa ga ni.
Pri delu državnih organov bi predvsem poudaril nujnost odprtosti in preglednosti njihovega dela. Nekaj bojo k temu prispevali novi pravkar sprejeti zakoni, nekaj uvajanje e-poslovanja. Temu pa bo morala slediti tudi etika ravnanja državnih uslužbencev in njihova večja odgovornost, saj so brez tega sami zakoni le mrtve črke na papirju, kar se žal prevečkrat dogaja. Pri tem je še posebno pomembna javnost dela na področju varstva okolja in ratifikacija Aarhuške konvencije.
Pri delu represivnih organov še vedno dobivamo pritožbe povezane z uporabo prisilnih sredstev in predolgo zadrževanje v priporu, pa tudi nad bivalnimi razmerami v zaporih, predvsem pa v priporu. To pa je predvsem posledica prezasedenih kapacitet. Prav tako počasnost, prepogostokrat tudi nekakovost dela sodišč, povzroča neredko tudi življenjske stiske ljudi. Tudi pri delu javne uprave se zaostanki ne zmanjšujejo z izjemo pri reševanju pritožb o dohodnini in v zvezi s pravicami med brezposelnostjo. Pri delu občinskih uprav pa se najpogosteje pojavlja slaba komunikacija z občani in neupoštevanje rokov. Na tem mestu bi želel poudariti še v nekaterih nerazumno zavlačevanje pri odločanju o pridobivanju državljanstva. Če je to kazen za posameznike, menim, da je deset let dovolj velika kazen. Ob tem je še posebno zaskrbljujoča zožujoča razlaga predpisov ali zapolnjevanje praznih v predpisih v škodo posameznika, pa tudi odločanje zunaj zakonskih in vsakršnih razumnih rokov.
Naj bo to dovolj, saj bi naštevanje problemov v zvezi s človekovimi pravicami, trajalo predolgo.
Ustavil pa bi se še pri ta trenutek aktualnem vprašanju: varuhi za posamezna področja. Varuh človekovih pravic že sedaj pokriva vse, kar pomeni kršitev človekovih pravic. Torej ena institucija pokriva celotno paletu družbenih problemov, kar je včasih zelo obremenjujoče že zaradi različnosti in števila pritožb. Zato podpiram vsako obliko reševanja preblemov tam, kjer nastajajo. S tem se bi marsikaj rešilo, še preden bi prišlo do varuha. Poleg tega bi to pomenilo pomoč družbe posebnim družbenim skupinam, ki prepogosto nimajo dovolj moči ali znanja, da bi se zoperstavili zaostrenim ekonomskim in družbenim problemom. Pri tem pa je potrebno paziti, da bojo take oblike dejavnosti – bodisi organizirane na formalni ravni ali kot nevladne organizacije – tudi učinkovite. Zato bo marsikje potrebno določiti pritožbene poti, kot je trenutno najbolj pereč problem v zdravstvu.
In še beseda, dve o načrtih. Pričakujem, da se bojo v bodoče kršitve človekovih pravic pogosteje pojavljale kot socialni problemi, zato bom v prihodnje poudarjeno iskal poti reševanja v tej smeri. Še posebno so že sedaj pereči problemi otrokovih pravic, ki kažejo tudi celotno paleto vprašanj: dodeljevanje otrok ob razvezah, stiki otrok z obema staršema, plačevanje preživnin, pa tudi nasilje nad otroki in njihova zloraba. In moja prva prioriteta je več storiti v korist otrok, zato prosim DZ, da me podpre pri tem. Kot prvo bi želel zaposliti tri ljudi, ki bi se ukvarjali predvsem z otroci in ostalimi socialnimi problemi, ki so vezani nanje.
Hvala.
