Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope je danes v Ljubljani pripravil pogovor pod naslovom Ravnanje policije med kladivom in nakovalom, na katerem so udeleženci razpravljali o Evropskem kodeksu policijske etike. Kodeks, ki ga je leta 2001 sprejel Svet Evrope (SE), predstavlja okvir oz. priporočila, kako naj bodo organizirane in kako naj delujejo policijske organizacije v sodobni demokratični družbi. Udeleženci so se strinjali, da so smernice sicer postavljene, vendar pa je potrebno sedaj poskrbeti, da bodo tudi dejansko upoštevane pri delovanju in nalogah policije. Pogovora se je med drugim udeležil tudi samostojni svetovalec v uradu varuha človekovih pravic Ivan Šelih.

Jani Mekinc z ministrstva za notranje zadeve (MNZ), ki je sodeloval tudi pri oblikovanju dokumenta, je uvodoma poudaril, da priporočila SE niso pravno obvezujoč dokument, temveč priporočila, ki naj jih države članice SE upoštevajo. V SE so do ustanovitve odbora, ki je pripravil kodeks, o policijskih zadevah razpravljali predstavniki pravosodja in drugi visoki uradniki vlade, nikoli pa pri tem niso sodelovali policisti. "To je prvi primer v zgodovini SE, ko so policisti neposredno sodelovali pri oblikovanju nekega dokumenta" je povedal Mekinc. Ob tem opozarja, da sama beseda kodeks ni ravno najbolj primerna za omenjeni dokument, saj v Sloveniji poznamo kodeks kot opis nekega ravnanja, obnašanja in vedenja posameznika iz različnih poklicev, omenjeni kodeks pa je mnogo širši. Na eni strani namreč določa, kako naj bodo policije držav članic organizirane, kako delujejo, po drugi strani pa, kako naj nastopajo do javnosti in civilne družbe. Po besedah Mekinca kodeks ni namenjen samo policiji, temveč tudi vladam, ki naj bi na podlagi priporočil kodeksa zavzele stališče do tega dela policije in na pravilen način podale zakonske akte, ki bo policiji omogočil delo.

Pri oblikovanju dokumenta je sicer sodelovalo 18 predstavnikov različnih evropskih policij. Prvi del kodeksa vsebuje definicijo samega dokumenta, v drugem delu pa so navedeni tudi komentarji k členom, ki zajemajo večji del dokumenta. Uvodoma so navedeni cilji policije, ki naj bi jih imela v posamezni državi, in odnos policije ter kazenskopravnega sistema. Sledi organizacijska struktura policije, kjer je definirano, kakšen naj bi bil videz policija na splošno, kakšno izobraževanja in usposabljanje naj bi bilo vzpostavljeno in kako naj bi policija zaposlovala kadre. Ob tem so navedene tudi pravice policijskih uslužbencev. V kodeksu so opisane še smernice za neposredno policijsko delo, kjer so definirana določena policijska pooblastila, sledi poglavje o odgovornosti in nadzoru nad policijo. V zaključku pa je obravnavano mednarodno sodelovanja med policijami. Pri tem se je Mekinc dotaknil tudi samega naslova današnjega pogovora, ki ga razume kot nasprotje med zagotavljanjem varnosti in zagotavljanjem spoštovanja človekovih pravic, ki sta si vedno v nasprotju.

Pogovora se je udeležil tudi predavatelj profesor na Fakulteti za policijsko-varnostne vede Univerze v Mariboru Branko Lobnikar, ki je izrazil prepričanje, da vprašanje nasprotja med varnostjo in svobodo ni pravo vprašanje, temveč je bilo s pojavom terorizma umetno ustvarjeno. "Če bi samo pomislili, da bi lahko z omejevanjem posamezne svobode lahko zagotavljali večjo stopnjo varnosti, potem predsednik evropske komisije pred dnevi ne bi rekel, da je nekaj let po napadu na Irak in boju proti terorizmu, terorizem vsaj tisočkrat močnejši kot je bil pred napadom na Irak", je ob tem povedal Lobnikar. Po njegovem mnenju namreč z omejevanjem človekovih pravic in svoboščin ni mogoče nikomur zagotoviti nobene svobode, temveč se jo le zmanjša. Policija s svojim delom terorističnih napadov ne more preprečevati. Včasih se sicer zgodi, da policija pravočasno prepreči napade, vendar se terorizma z represivnim delom ne da preprečiti. Policija pa mora pri svojem delu upoštevati zakone, se pravi mora biti legitimna, poleg tega pa mora v skupnosti pridobiti tudi pristanek, da sme opravljati določene naloge. Za pridobivanje pristanka za legitimnost policijskega dela je zelo pomemben tudi evropski kodeks policijske etike. Kodeks sicer predstavlja minimalni standard, ki opredeljuje načini izvajanja policijske dejavnosti v sodobni demokratični družbi, zaključuje Lobnikar.

S kodeksom je policija dala javnosti jasno vedeti, da se ne zapira in da želi z javnostjo deliti razmišljanja Evrope o tem, kakšna naj bo moderna evropska policija, je prepričan direktor urada za policijo in druge varnostne naloge Miroslav Žaberl. Pred dvema letoma, ko je kodeks šele nastajal, so MNZ spremljali njegovo nastajanje in vsebine, ki so nakazovale, kakšno evropsko policijo želi imeti Evropa. Na notranjem ministrstvu so tako nekatere usmeritve kodeksa že vnesli v temeljne strateške usmeritve policije, na podlagi katerih je policija tudi pripravila Načrt dela policije od leta 2003-2007. Glavne smernice kodeksa so tako že upoštevane v temeljni dokumentih, vendar pa je pot do realizacije še dolga, je povedal Žaberl.

Kot že omenjeno, se je pogovora udeležil tudi predstavnik urada varuha človekovih pravic, ki je navedel, da so na uradu leta 2003 prejeli 132 pisanih pobud, ki obravnavajo policijske postopke. To je skoraj 70-odstotno povišanje števila pritožb glede na leto 2002. "Zavedamo se, da samo na tej podlagi ni mogoče sklepati, da je bilo delo policije v minulem letu slabše glede na več posegov v človekove pravice", je povedal Šelih. Pogovora o ravnanju policije sta se udeležili tudi predstavnici Amnesty International Slovenije.

Evropski kodeks policijske etike je pravni dokument, ki opredeljuje enoten okvir delovanja in organiziranja policije. Ob tem postajajo vedno glasnejši pozivi posameznih držav članic SE, da bi bilo potrebno priporočila preoblikovati v konvencijo SE, ki bi bila za države podpisnice tudi pravno zavezujoč dokument.