V zadnjem mesecu leta naše poglede in misli nekoliko pogosteje usmerjamo nazaj, na naše dosežke, odločitve, odnose. Ko pa jih upiramo naprej, na to, kako bi želeli ravnati ali biti obravnavani, ga verjetno ni med nami, ki si ne bi želel v določeni situaciji ravnati drugače. Biti boljši človek. O tem so pred 74 leti razmišljali tudi snovalci splošne deklaracije o človekovih pravicah. Dokumenta, v katerem so zapisane pravice in svoboščine vseh ljudi. Temelj te deklaracije, ki je bila sprejeta 10. decembra 1948 v Parizu, je univerzalnost, s čimer je želela Organizacija združenih narodov tlakovati pot svobodi, pravičnosti in miru.
To je bil izjemno pomemben čas za človeštvo, ki se ga ob obletnici sprejetja deklaracije še posebej slavnostno spomnimo z dnevom človekovih pravic. Zadovoljen sem, da sem danes v družbi vseh vas – izvoljenih, imenovanih ali kako drugače poklicanih, da s svojim delom, odločitvami in navsezadnje zgledom na tem majhnem koščku sveta skrbimo za svoboščine in pravice slehernika. To niso ideali. Občutljivost za dejanske težave ljudi tukaj in zdaj je naša dolžnost, ki jo imamo prav vsak dan.
Težav, na katere pogosto opozarjam, je preveč: tisoči ljudi nimajo izbranega osebnega zdravnika, tisoči otrok z motnjami v duševnem zdravju so zaradi pomanjkanja strokovnjakov pedopsihiatrov, kliničnih psihologov in ostalih brez ustrezne obravnave, čakalne vrste so nerazumno dolge, zdravstveni sistem smo povsem zbirokratizirali in ga odtujili od ljudi. Srečujemo se s socialnimi stiskami; ukvarjamo se s prekarnostjo in drugimi resnimi težavami mladih, na primer stanovanjskim problemom; ranljive skupine še vedno pogosto odrinjamo na rob družbe; še vedno na primer nismo uredili infrastrukture, da bi lahko gibalno ali senzorno oviranim olajšali njihove poti. Polni smo besed o deinstitucionalizaciji in oskrbi v domačem okolju za institucionalizirane otroke, invalide in starejše, a je ne izvajamo v praksi. Varovani oddelki so prepolni, ljudi nameščamo v kopalnice, na hodnike; pristojne institucije, predvsem sodišča in centri za socialno delo še vedno ne storijo dovolj za zaščito pravic otrok. Težav na področju okolja ne rešujemo dovolj zavzeto; sodni postopki so predolgi; institucije o pritožbah ljudi odločajo nerazumno dolgo in s tem kršijo načelo dobrega upravljanja in še bi lahko našteval.
Zaradi nakopičenega nezadovoljstva, stisk in frustracij se srečujemo tudi z nestrpnostjo, sovražnostjo in, žal, tudi fizičnimi napadi. Dogajanje v zadnjih nekaj letih nas je dodobra pretreslo. Na počutju in zdravju mnogih je pustilo precejšnje sledi. Poleg realnih problemov, s katerimi smo se ukvarjali že prej, se svet sooča še s pandemijo covida-19, pa s posledicami vojne v naši bližnji soseščini v Ukrajini in drugje po svetu, tu je podnebna kriza, pa ostale geopolitične razmere, ki vplivajo na naša življenja. Vse to je zamajalo našo varnost in močno vplivalo na naš vrednostni sistem. Verjetno nisem edini, ki meni, da se nam z velikim sunkom dogaja radikalno družbeno in ekonomsko predrugačenje. Strah pred neznanim je večji kot kadarkoli prej. Zaupanje, demokratični dialog, povezanost in medsebojno spoštovanje, humanost in človečnost, ki so temelji človekovih pravic, so vse bolj postavljeni na preizkušnje.
V tem valu sprememb in negodovanj o tem, kako nam nekaj ni všeč, pa nam žal nemalokrat umanjka uvid, da smo mi tisti, ki to družbeno in osebno realnost pravzaprav soustvarjamo.
Dogaja se nam nekakšno plimovanje vrednot: po eni strani smo usmerjeni vase in v svoje potrebe, prežema nas individualizem, celo egoizem, po drugi strani pa to močno obsojamo. Še več, krepimo prizadevanja, da egoizem ne bi prevladal. Čeprav se nam včasih zdi, da ni smiselnih ali preprostih rešitev, pa imamo vedno možnost izbire. Ko imamo – kot država, družba in posameznik – jasno vizijo, da želimo na prvo mesto dobrohotno postaviti človeka, skrbimo tudi za družbeno dobrobit. Vendar, ali to počnemo iskreno?
V tem smislu želim ob letošnjem dnevu človekovih pravic vsem položiti na srce človekoljubnost. Ne govorim o zatekanju k dobrodelnosti, s katero ni prav nič narobe, če je iskrena in se z njo ne odkupujemo za našo slabo vest. Želim, da se pri vsem našem poklicnem ali zasebnem delovanju večkrat spomnimo na dvoje slovenskih besed: človek in ljub. Prepričan sem namreč, da ko smo človeka-ljubi, možnosti, ki smo jih izbrali, pozitivno vplivajo tudi na druge. Če s sočutjem in skrbnostjo poskrbimo za sočloveka, s tem ne oblikujemo pogojev kakovostnega življenja samo zanj, pač pa za celo skupnost. Za nas vse.
Prostori Cukrarne so odlična ilustracija potencialov, zamujenih priložnosti, pomanjkanja vizije, žal tudi nehumanosti in pomanjkanja človekoljubnosti. Ob njeni omembi danes redki pomislijo na nekoč uspešno rafinerijo sladkorja, ki je bila znana tudi po uvajanju inovacij, na primer prvega parnega stroja na Slovenskem. Za temi zidovi je nekoč delovala vojašnica, pa tobačna tovarna. Žal se nas večina spomni žalostnega propadajočega objekta, kjer so mnogi doživeli težke usode, saj je Cukrarna v različnih obdobjih zgodovine nudila zatočišče kulturnikom, socialno ogroženim, brezdomcem in odvisnikom. A tudi v njihovih zgodbah so se našli tisti, ki so si prizadevali za boljšo družbo, družbo blagostanja za vse, ne le za peščico, in to v časih, ko so lahko le sanjali o čem takšnem, kot je Splošna deklaracija o človekovih pravicah.
Danes, ko imamo dodobra razvite podstati človekovih pravic, ki so se s trdim bojem in prizadevanji uveljavljale skozi zgodovino, je pomembno, da pri svojem odločanju v vsakodnevnih situacijah zasledujemo vrednote humanosti, plemenitosti, sočutnosti, srčnosti in nesebičnosti.
Takšna pričakovanja imam kot varuh človekovih pravic najprej do vsakokratne oblasti in javnih uslužbenk in uslužbencev, katerih delo s sodelavkami in sodelavci nadziramo, opozarjamo na napake in skupaj z njimi mnogokrat iščemo tudi rešitve. Vsako leto iz obravnavanih vprašanj in primerov, s katerimi se na nas obračajo ljudje, razbiramo, da je kršenje načela dobrega upravljanja še vedno med najbolj množično kršenimi načeli. Tudi zato pogosto povem, da bomo kot država morali narediti še velike korake na krepitvi pojasnilne dolžnosti in dostopnosti uradnic in uradnikov. Tudi tu smo se namreč oddaljili od človeka, ki se tačas pogosto izgublja le še v papirjih, odločbah in sklepih. Pasivnost, nejasnost, pritiski in vplivi na odločanje, pa zapleten normativni okvir, v katerem se ljudje ne znajdejo, pogosto žal le spletna dostopnost, ki je mnogi ne obvladajo, pa pomanjkanje informacij in pogosto tudi jasne vizije krepijo nezadovoljstvo in negotovost. Pa ne le med uporabniki storitev, ampak tudi med izvajalci, ki se pogosto srečujejo še z velikimi kadrovskimi stiskami.
Za ustrezno delovanje državnega aparata v skladu z ustavo, zakoni oz. predpisi ter človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami bomo morali še dodatno opolnomočiti javne uslužbenke in uslužbence, da so najprej dolžni varovati pravice ljudi. Osebno odgovorno delovanje vseh nas je zagotovo smer za spreminjanje neustreznih praks na bolje. Le z osebno odgovornostjo in mislijo na človeka, o usodah katerega odločamo, bomo namreč lahko krepili družbo, ki je človekoljubna, vključujoča in ne pozablja na nikogar.
če želimo ohraniti in krepiti državo blaginje, ki smo jo gradili desetletja, bomo morali spremeniti naš odnos do sočloveka, ko človekoljub ni samo nekdo, ki se udejstvuje na primer v Humanitarčku, v Karitas, Rdečem križu, Unicefu, Zvezi Sonček, Sožitju ali Zvezi prijateljev mladine … To je lahko vsak od nas, ki ima ljub, torej zelo pozitiven čustven odnos do sočloveka, pa čeprav to morda za nas pomeni, kot pravi Slavoj Žižek, mirno sožitje z distanco. Dandanes, ko se zdi, da nam manjka vizije države in pozitivnih sprememb, je ravno človečnost lahko pomembna nevidna sila povezovanja družbe. Sam menim, da brez nje tukaj in zdaj ne moremo živeti.
Za polno uveljavljanje človekovih pravic onkraj naših sebičnih želja ali potreb moramo torej iskreno na piedestal ponovno postaviti človeka.
Naj nas pri tem vodita modrost in odločnost, tudi tistih, ki nas navdihujejo.
