Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je obravnaval pobudo, v kateri smo bili obveščeni o težavah staršev, s katerimi sta se soočila ob želji, da bi pokopala mrtvorojenega otroka oziroma mrtev plod, ki ga je mati nosila šestnajst tednov. Prizadetim staršem so v bolnišnici sprva pojasnili, da pokop mrtvega ploda ni možen, saj naj bi šlo za odpadek. Kasneje so prizadeti starši mrtev plod vendarle lahko pokopali v družinskem grobu.
Pravilnik o pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne službe (v nadaljevanju Pravilnik) v 17. členu določa, da se za mrtvorojenega otroka po tem pravilniku šteje mrtev plod ne glede na njegovo težo in dolžino, če je trajala nosečnost 22 tednov in več. V primeru mrtvorojenih otrok (plodov, ki so dosegli gestacijsko starost vsaj 22 tednov) težav v zvezi s pokopom ni. Drugače je za tiste mrtvorojene plodove, ki niso dosegli starosti 22 tednov (v nadaljevanju: mrtvi plod). Varuh je ugotovil, da je glede ravnanja z mrtvimi plodovi v državi vzpostavljena različna praksa. V bolnišnici na Ptuju na primer menijo, da je mrtev plod biološki odpadek, nasprotno pa ljubljanska porodnišnica pokop omogoči ne glede na gestacijsko starost ploda, pokop se na željo staršev opravi na podlagi poročila o vzroku smrti, prizadetim staršem pa ob izgubi ploda nudijo tudi psihološko pomoč.
Varuh je zaradi različne prakse ravnanja z mrtvimi plodovi ugotovil sistemsko težavo, zato je zadevo obravnaval na lastno pobudo, in sicer kot širše vprašanje, ki je pomembno za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic). V okviru obravnave zadeve smo naslovili poizvedbe in predloge na Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za okolje in prostor ter na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Z vidika varstva človekovih pravic Varuh meni, da pravica do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS) ter varstvo osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) obsegata tudi pravico staršev, da sami odločajo o ravnanju z mrtvim plodom. Varuh meni, da imajo starši v okviru 34. in 35. člena ustave zagotovljeno pravico do izražanja pietetnih čustev ob izgubi ploda, v okviru te pravice pa jim mora biti omogočen tudi pokop odmrlega ploda ne glede na njegovo gestacijsko starost. V Republiki Sloveniji je človekove pravice mogoče omejevati le v primeru, da se z omejitvijo varuje druge ustavne pravice oziroma vrednote in da je ta omejitev določena z zakonom (15. člen Ustave RS). Varuh ugotavlja, da zaradi obstoječe nejasne pravne ureditve področja ravnanja z mrtvim plodom lahko pride do omejevanja človekove pravice, ki ni skladno s 15. členom Ustave RS. Varuh meni, da bi odvzem mrtvega ploda staršem in ravnanje z mrtvim plodom »kot z vsakim drugim biološkim materialom, ki nastane v zdravstveni dejavnosti« pomenil nedopustno omejitev z ustavo zagotovljenih človekovih pravic staršev.
Varuh se je s svojimi predlogi najprej obrnil na Ministrstvo za zdravje (MZ). Predlagali smo, da ministrstvo pripravi spremembo zakonodaje, ki bi zagotovila poenoteno prakso ravnanja z mrtvimi plodovi in spoštovanje človekovih pravic pri ravnanju z mrtvim plodom. MZ nam je pojasnilo, da problematika ravnanja z mrtvim plodom ne sodi v njihovo pristojnost, saj gre za vprašanja zakonodaje s področja pokopališke in pogrebne dejavnosti oziroma zakonodaje s področja ravnanja z odpadki. MZ je v svojem odgovoru izrazilo tudi načelno strinjanje z Varuhovim mnenjem, da imajo starši ne glede na starost plodu, ki odmre, pravico do pietete. Na MZ so še menili, da veljavna zakonodaja to področje nepopolno in morebiti neustrezno ureja, ter dodaja, da iz dosedanjih tolmačenj veljavnih predpisov ni mogoče z zadostno mero gotovosti trditi, da odmrli plod, ne glede na gestacijsko starost, ni podvržen zakonodaji, ki ureja ravnanje z odpadki. MZ predlogu Varuha, ki smo ga na ministrstvo naslovili pisno, nanj pa ministrico opozorili tudi na osebnem srečanju, naj porodnišnicam posreduje navodila za poenotenje prakse pri ravnanju z mrtvimi plodovi po vzoru ljubljanske porodnišnice, ni sledilo.
Po preučitvi veljavne Uredbe o odpadkih je Varuh naslovil poizvedbo na Ministrstvo za okolje in prostor (MOP). MOP smo prosili, da nas seznani s stališčem, ali po njihovem mnenju mrtvi plodovi sodijo v kategorijo odpadkov s klasifikacijsko številko 18 01 02 iz Uredbe o odpadkih in bi morali z njimi ravnati v skladu z Uredbo o odpadkih. Iz odgovora MOP je izhajalo jasno stališče, da mrtvi plod po mnenju ministrstva ne sodi med odpadke in se zanj ne uporablja Uredba o odpadkih.
V sklepni fazi je Varuh zaradi morebitnih zapletov, ki bi se lahko pojavili pri izvedbi pokopa mrtvega ploda, opravil tudi poizvedbo na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT). Na MGRT smo zaradi določb 10. in 11. člena Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč ( ZPPDUP, osnovno besedilo zakona je še iz leta 1984!) naslovili predlog za spremembo zakona. Iz omenjenih določb ZPPDUP namreč izhaja, da se pokop umrlega prijavi upravljavcu pokopališča, prijavi pa se priloži listino o prijavi smrti, ki pa je za mrtvorojeni plod ni mogoče pridobiti. Iz besedila ZPPDUP je bilo tako mogoče razbrati, da bi bil pokop mrtvega ploda, ki je opravljen na podlagi zdravniškega poročila o vzroku smrti, lahko v nasprotju z zakonom. Varuh je menil, da bi bila ena izmed možnih rešitev pomanjkljive zakonske ureditve dopolnitev ZPPDUP v smislu, da se pokop oziroma upepelitev mrtvega ploda, ki ni dosegel gestacijske starosti 22 tednov, na željo staršev lahko opravi tudi (le) na podlagi zdravniškega poročila o vzroku smrti
Sklepno ugotavljamo, da bi kakršnokoli oviranje želje staršev, da pokopljejo mrtvi plod, v nasprotju z njihovimi človekovimi pravicami. V izogib morebitnim težavam na tem področju se nam še vedno zdi smiselno, da bi MZ slovenske porodnišnice seznanile s primerom dobre prakse Ginekološke klinike UKC Ljubljana. Pričakujemo tudi, da bo sprejem novega zakona o pogrebni dejavnosti in upravljanju pokopališč odpravil zakonske zadržke za izvedbo pokopa mrtvega ploda. MGRT nas je obvestilo, da so pri pripravi osnutka novega zakona o pogrebni dejavnosti in upravljanju pokopališč, upoštevali predlog Varuha. 1.0-6/2014 in 1.0-7/2014
