Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je na podlagi nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma (DPM) po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, brez predhodne najave, 1. 4. 2010 obiskal Javni zavod Psihiatrično bolnišnico Vojnik (v nadaljevanju: PB Vojnik ali bolnišnica) in opravil ogled sprejemnega ženskega in moškega oddelka, ki sta v skladu z Zakonom o duševnem zdravju (ZDZdr) oddelka pod posebnim nadzorom (v nadaljevanju: sprejemni oddelek). Obisk so opravili trije predstavniki Varuha in predstavnika pogodbenih nevladnih organizacij, in sicer Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij-PIC in Rdečega križa Slovenije.

Glavni namen obiska je bil preveriti ravnanje z osebami, nastanjenimi na ženskem in moškem sprejemnem oddelku PB Vojnik. Zaradi odsotnosti v. d. direktorja nas je sprejel pomočnik v. d. direktorja, pridružila pa sta se mu tudi glavna medicinska sestra bolnišnice in tajnica direktorja.

Bolnišnica ima šest oddelkov: sprejemni moški in ženski oddelek, tri odprte oddelke (moški, ženski in mešani) ter oddelek za zdravljenje bolezni odvisnosti (od alkohola, tablet, drog in iger na srečo), ki skupaj s specialistično ambulanto in dislociranim oddelkom DE Ravne, sestavljajo osem organizacijskih enot.

Na dan našega obiska je bilo zasedenih 121 od 195 postelj. Ležalna doba znaša dobrih 40 dni. Na ženskem sprejemnem oddelku je 25 postelj (ena triposteljna, štiri štiriposteljne in ena šestposteljna soba), enako število jih je tudi na moškem sprejemnem oddelku (pet štiriposteljnih, ena dvoposteljna in ena triposteljna soba). Poleg obstoječih postelj v primeru stiske s prostorom postavijo še največ dvoje zasilnih ležišč. V času našega obiska je bilo na ženskem sprejemnem oddelku nameščenih 14 pacientk. Na moškem sprejemnem oddelku je bilo 17 pacientov, med njimi en »forenzični pacient« z izrečenim varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja, ter dva pacienta na podlagi sklepa sodišča.

Sogovorniki so tako kot že ob prvem obisku DPM 16. 1. 2008 tudi tokrat poudarili, da predstavljajo »forenzični pacienti« za PB Vojnik precejšnjo finančno obremenitev, saj dobijo za njih polno plačilo le do 48 dni, potem pa le polovični znesek. Tako lahko nekdo ostane v bolnišnici več let, vendar velja polna cena samo enkrat, sicer pa polovični oskrbni dan. V tej zvezi smo predlagali, da PB Vojnik na tovrstne težave v prihodnje opozori Varuha.

Po besedah sogovornikov poseben problem na sprejemnem oddelku predstavljajo bolniki z demenco. Bolnišnica namreč nima posebnega psihogeriatričnega oddelka in bolnike s to boleznijo sprejemajo na varovani oddelek skupaj z bolniki z drugimi psihiatričnimi diagnozami. Predlagali smo, da bolnišnica preuči možnosti za ureditev posebnega – psihogeriatričnega – oddelka v njej, saj se potrebe starejših bolnikov z demenco razlikujejo od potreb mlajših bolnikov. V odzivnem poročilu pa je bolnišnica zavzela stališče, da ima tudi poseben oddelek za psihogeriatrijo in forenzične paciente svoje strokovne temelje, kot tudi posebna soba za fiksirane paciente (PVU) in paciente v karanteni (infekcijske bolezni v primeru epidemije, pandemije, MRSA in podobno).

Ugotovili smo, da razpoložljive posteljne kapacitete, kakor tudi ostali prostori oddelka pacientom nudijo zadostni bivanjski prostor, ki je pomemben za ustvarjanje pozitivnega terapevtskega okolja. Oba oddelka sta bila ob obisku čista, osvetljena z dnevno svetlobo in tudi primerno vzdrževana. Pogrešali pa smo nočne lučke pri posteljah. To je lahko moteče, saj so sobe večposteljne in torej posamezen pacient, ki pri nočnem odhodu na stranišče prižge luč v sobi, lahko zbudi tudi druge paciente. Zato smo predlagali, da bolnišnica preuči možnosti za namestitev nočnih lučk pri vseh posteljah na obeh sprejemnih oddelkih.

Prav tako smo opazili, da opremi oziroma dekoraciji sicer čistega in pospravljenega skupnega prostora tako na ženskem kot na moškem oddelku, ni namenjene kakšne posebne pozornosti. Ob obisku sta oba skupna prostora na obeh oddelkih delovala brezosebno in pusto, kar prav gotovo v določeni meri vpliva na počutje pacientk in pacientov. Izpostavili smo, da če to ni mogoče pri sobah, v katere so nameščeni pacienti, bi veljalo dekoraciji skupnega prostora na obeh sprejemnih oddelkih nameniti več pozornosti, tudi z večjo vključenostjo izdelkov pacientov, saj dekoracija prostora za paciente predstavlja tudi določeno vizualno stimulacijo. Za poživitev oddelkov bi se lahko uporabili tudi predmeti, izdelani pri delovni terapiji.

Na obeh sprejemnih oddelkih so pacienti v bolniškem perilu, razen v primeru (terapevtskega) izhoda. Po pojasnilih sogovornikov so razmišljali, da bi to prakso spremenili, vendar se za to niso odločili iz različnih razlogov; zaradi higienskih oziroma potrebe po pogostejšem menjavanju oblačil, saj je v akutni fazi bolezni pogosta tudi telesna prizadetost, problem naj bi predstavljalo tudi shranjevanje oblačil, niso pa redki tudi pacienti, ki jih pripelje policija in s seboj nimajo lastnih oblačil. Na ostalih oddelkih pa so pacienti v svojih oblačilih in jih tudi spodbujajo jih, da so v lastnih oblačilih. Imajo tudi svoj fond civilne obleke, obleko zbirajo sami zaposleni in, ko pride potreba, oblačila razdelijo pacientom.

Sogovorniki so nam zagotovili, da bi bolnišnica pacientu, ki bi sam izrazil željo za nošenje lastnih oblačil, to omogočila. Ob obisku sprejemnega moškega oddelka smo opravili tudi krajši pogovor z dvema pacientoma, ki sta tam že več let – zaradi izrečenega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (dejansko ves ta čas bivata med drugimi pacienti, sprejetimi zaradi akutne duševne bolezni, ki oddelek zapustijo po nekaj dneh). Oba pacienta smo tudi vprašali, ali bi želela nositi svojo obleko in oba sta to potrdila, a sta bila prepričana, da »tako mora biti«.

DPM meni, da ravnanje PB Vojnik ni povsem ustrezno. Zgolj čakanje, da pacient izrazi željo po dnevnem oblačilu ni zadosti. Potrebno bi bilo paciente o možnosti pridobitve in nošenja dnevnega oblačila seznaniti in jih k njegovi uporabi tudi spodbujati, razen tedaj, ko to otežujejo ali celo onemogočajo posebnosti telesnega zdravstvenega stanja posameznega pacienta. Izkušnje namreč kažejo, da praksa obveznega nošenja bolniškega perila ne prispeva h krepitvi osebne identitete pacienta in njegove samozavesti. Tako bi tudi na sprejemnih oddelkih individualizacija oblačenja lahko tvorila del terapevtskega procesa. Bolnišnica je v tej zvezi v svojem odzivnem poročilu navedla, da je »glede bolniškega perila na sprejemnih oddelkih lahko mnenje deljeno, saj je psihiatrija v svojem medicinskem modelu (ne antipsihiatričnem) še vedno bolnišnica in bi po tej prvi varianti tudi v splošnih bolnišnicah lahko pacienti bili na zdravljenju v svojih civilnih oblekah.«.

Osebje je opozorilo tudi na problem direktnega odpuščanja iz oddelka pod posebnim nadzorom v domače okolje, namesto da bi po preteku nujno potrebnega oziroma dovoljenega časa zdravljenja na sprejemnem oddelku, nadaljevali zdravljenje na odprtem oddelku, kjer poleg medikamentozne terapije nudijo tudi različne psihoterapevtske obravnave. Tako bi se tudi izognili vedno bolj pogostemu fenomenu »vrtljivih vrat«, torej (pre)pogostemu vračanju na zdravljenje v bolnišnico. Kot vzrok za nujnost takšnega ravnanja je PB Vojnik navedla nezadostno kadrovsko zasedbo, še posebej jim primanjkuje zdravnikov psihiatrov. Zavedajo se, da je ta način (direktno pošiljanje domov) izhod v sili, ki pa je posledično vezan tudi na obolevnost prebivalstva okoliša, ki ga pokriva njihova bolnišnica. Tudi DPM meni, da v večini primerov odpust direktno domov ni ugoden za bolnike, prav tako pa to ni ugodno v smislu racionalizacije poslovanja.

V PB Vojnik število zaposlenih niha med 160 do 165 oseb. Imajo 18 sistemiziranih delovnih mest zdravnikov specialistov, od česar jih po besedah sogovornikov aktivno dela od 13 do 15 (tri zdravnice specialistke so na porodniškem dopustu, dve specializantki sta na kroženju). Od petih psihologov so trije specialisti klinične psihologije. Zaposlenega imajo tudi enega magistra farmacije, tri socialne delavce, 14 višjih diplomiranih medicinskih sester, 53 zdravstvenih tehnikov, ter sedem delovnih terapevtov in inštruktorjev.

Sogovorniki so nam pojasnili, da je na obeh sprejemnih oddelkih v dopoldanskem času zagotovljena stalna prisotnost oddelčnega zdravnika in specializantov. Ob samem obisku enega od sprejemnih oddelkov pa smo slišali, da zaradi zagotavljanja 24-urnega dežurstva dnevne prisotnosti oddelčnega zdravnika vedno tudi ni mogoče zagotoviti. V popoldanskem času in ponoči sta na obeh sprejemnih oddelkih zagotovljena dežurni zdravnik in dežurna medicinska sestra, ki oba pokrijeta potrebe sprejemne ambulante. Po besedah psihiatrov ima pomanjkanje zdravnikov na sprejemnem oddelku za posledico tudi to, da psihiatri zaradi prevelikega števila pacientov, delajo prekomerno ali pa (pre)hitro in zato težje delajo strokovno. DPM je tako predlagal, da bolnišnica sprejme ukrepe za zagotovitev stalne prisotnosti oddelčnega zdravnika na sprejemnih oddelkih, morda tudi z intenzivnejšo politiko zaposlovanja. V odzivnem poročilu se je PB Vojnik strinjala s pospešeno politiko zaposlovanja na psihiatriji, »saj je človeški kontakt, stalni zdravnik na oddelku, manjša obremenitev na posameznika pri našem delu in drugo-korak naprej pri kvalitetni obravnavi.«.

Po navedbah sogovornikov sprejemov na zdravljenje brez privolitve ni veliko (v povprečju en do dva na teden). Bolnišnica je za namene obveščanja direktorja PB Vojnik izdelala obrazce. Tako sprejemni zdravnik ob sprejemu brez privolitve takoj obvešča direktorja oziroma njegovega namestnika po elektronski pošti z obrazcem SPR 04. Direktor pa prav tako sodišče obvešča po elektronski pošti, in sicer z obrazcem SPR 05. V primeru podaljšanja zadržanja na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, predlog za podaljšanje zadržanja pošlje sodišču lečeči zdravnik na obrazcu SPR 07. Obvestila sprejemnih zdravnikov direktorju o sprejemu na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, obvestila o sprejemu na zdravljenje v oddelek s privolitvijo, ki jo pacient kasneje prekliče in obvestila direktorja sodišču se hranijo v posebnem fasciklu v tajništvu direktorja. Tam se v računalniku hranijo tudi obvestila sprejemnih zdravnikov direktorju in obvestila direktorja sodišču, poslana po e-pošti. Ker evidenca ni skupna, nismo mogli preveriti oziroma ugotoviti, v kolikšnem času po prejemu obvestila sprejemnega zdravnika direktorju, je bilo obvestilo slednjega poslano sodišču. Prav tako nismo mogli na enem mestu ugotoviti, ali so obvestila sprejemnih zdravnikov direktorju in najbližjih oseb, zakonitega zastopnika in zastopnika poslana v okviru zakonsko določenih štirih ur od sprejema (4. in 5. odstavek ZDZdr) na zdravljenje brez privolitve. Na obvestilih, ki se hranijo v posebnem fasciklu, namreč ni bil zabeležen čas v urah, ko je bilo posamezno obvestilo dejansko poslano.

Po vpogledu v kopije potrdil, ki jih pošiljajo na sodišče (v obliki pdf kot priponka elektronske pošte), smo ugotovili, da bolnišnica povratne informacije oziroma potrdila o sprejemu prijave s strani sodišča ne dobi. Predlagali smo, da se v postopku pošiljanja vključi funkcija, da pošiljatelj zahteva odgovor, po potrebi pa naj se o pošiljanju povratne informacije o sprejemu oziroma potrdila o prejetem obvestilu dogovorijo s sodiščem.

Po vpogledu v naključno izbrana spisa pacientov (zdravstveni karton) na moškem sprejemnem oddelku smo ugotovili, da v spisu pacienta ni bilo obvestila sprejemnega zdravnika direktorju. Po pregledu elektronske pošte v sprejemni ambulanti moškega sprejemnega oddelka pa smo ugotovili, da je bil direktor s strani sprejemnega zdravnika o zadržanju na zdravljenju brez privolitve v obeh primerih sicer obveščen v okviru zgoraj omenjenega zakonskega roka, v enem od obeh primerov iz podatkov v spisu pacienta tudi ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj je bilo o sprejemu v oddelek pod posebnim nadzorom s strani direktorja obveščeno sodišče.

Tudi na ženskem sprejemnem oddelku smo po vpogledu v naključno izbrani spis pacientke ugotovili, da je bilo direktorju pravočasno poslano obvestilo sprejemnega zdravnika. Iz sklepa sodišča o uvedbi postopka zadržanja, ki je bil v spisu, pa je bilo razvidno, da je sodišče obvestilo direktorja prejelo (šele) po petih dneh od tedaj, ko je bil direktor obveščen s strani sprejemnega zdravnika. Dejanskega časa, ko je direktor poslal obvestilo sodišču (razen iz sklepa sodišča o uvedbi postopka zadržanja) tudi v tem primeru nismo mogli ugotoviti, oziroma bi morali, če bi želeli navedeno preveriti, vpogledati v oddano elektronsko pošto, bodisi v sprejemni ambulanti ženskega sprejemnega oddelka bodisi v tajništvu direktorja.

Zgoraj izpostavljeni primeri tako kažejo, da tak način vodenja podatkov o obveščanju ne omogoča celovitega pregleda nad spoštovanjem zakonsko določenih rokov, ki morajo biti spoštovani v primeru sprejema na zdravljenje brez privolitve. Enako velja tudi za primere, ko je pacient sprejet na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom s privolitvijo, pozneje pa svoje soglasje prekliče. Po vpogledu v spis drugega naključno izbranega primera na ženskem sprejemnem oddelku smo tudi ugotovili, da v spisu ni obrazca, da pacientka preklicuje soglasje, prav tako v spisu ni bilo obvestila lečečega zdravnika direktorju in ne obvestila direktorja sodišču.

Ker je to pomembno predvsem zaradi spoštovanja zakonskega roka, v katerem se mora direktorja obvestiti o sprejemu na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, je DPM predlagal, da se na obeh sprejemnih oddelkih natisnjeno elektronsko pošto poslanega obvestila sprejemnega zdravnika direktorju priloži obvestilu tako, da bo razvidno, kdaj je bilo obvestilo direktorju dejansko poslano, oboje pa naj se hrani v spisu posameznega pacienta. Prav tako smo predlagali, da se v spis pacienta vloži tudi natisnjeno obvestilo, ki ga direktor pošlje sodišču po elektronski pošti, saj je le tako mogoče preveriti, ali je v posameznem primeru zadoščeno standardu »takojšnjega obveščanja sodišča«. Prav bi tudi bilo, da se na obeh sprejemnih oddelkih vzpostavi sistem hrambe obvestil sprejemnih zdravnikov direktorju in obvestil direktorja sodišču ter določi osebe, ki so zadolžene za pošiljanje navedenih obvestil. Po pojasnilih, ki smo jih prejeli na moškem sprejemnem oddelku, namreč obvestila direktorju pošiljajo tako medicinske sestre kot zdravniki.

Na ženskem sprejemnem oddelku nam je bilo tudi pojasnjeno, da za evidenco o tem, kdaj se posameznemu pacientu izteče zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom skrbi glavna medicinska sestra. Evidenca se vodi v posebni knjigi. Na moškem sprejemnem oddelku takšne evidence ne vodijo. V namen poenotenja prakse na obeh sprejemnih oddelkih je DPM predlagal, da se evidenca o času trajanja zadržanja po sklepu sodišča vzpostavi tudi na moškem sprejemnem oddelku.

PB Vojnik je poudarila, da nemalo težav predstavlja zakonski rok štirih ur za obveščanje direktorja, predvsem v primeru sprejemov v večernih urah, ko direktorja ni v službi. Izpostavili smo, da bi bilo omenjeno težavo mogoče po naši oceni rešiti s pooblastilom dežurnemu sprejemnemu zdravniku, da lahko v primeru, ko direktorja in njegovega namestnika ni v službi, sam pošlje sodišču obvestilo o sprejemu na zdravljenje brez privolitve.

Po pojasnilih sogovornikov, ki smo jih ob obisku prejeli, se sodišče na obvestila o zadržanju ažurno odziva, v vseh primerih zdravljenja brez privolitve pa odloča Okrajno sodišče v Celju. V tej zvezi velja opozoriti, da takšna praksa ni v celoti v skladu z ZDZdr. Slednji namreč določa, da je za odločanje o sprejemu brez privolitve v nujnih primerih pristojno sodišče, na območju katerega je sprejemna psihiatrična bolnišnica (60. člen ZDZdr). V primeru sprejema na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča pa je za odločanje pristojno sodišče, na območju katerega ima oseba stalno ali začasno prebivališče, oziroma, če oseba nima prijavljenega ne stalnega ne začasnega prebivališča, pa sodišče, na območju katerega dejansko prebiva (prvi odstavek 41. člena).

Po pregledu obrazcev, ki nam jih je posredovala bolnišnica, smo ugotovili, da se v primeru sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom s privolitvijo, ki jo pacient kasneje prekliče, obvestilo direktorja pošilja (avtomatično) Okrajnemu sodišču v Celju. Če ima pacient na območju tega sodišča prebivališče v skladu z 41. členom, potem je takšna praksa ustrezna. V nasprotnem primeru pa je treba obvestiti tisto okrajno sodišče, na območju katerega ima pacient stalno ali začasno prebivališče oziroma na območju katerega dejansko prebiva. V tej zvezi smo predlagali, da bolnišnica ravna v skladu z zakonskimi določili glede krajevne pristojnosti sodišča v primeru sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. PB Vojnik se je s tem našim predlogom strinjala.

Obrazci, ki jih je PB Vojnik pripravila za obveščanje sodišča o sprejemu na zdravljenje brez privolitve, o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, predlogu za podaljšanje pridržanja in ostali obrazci, namenjeni obveščanju direktorja in sprejemu v primeru privolitve pacienta, so pripravljeni na podlagi določil ZDZdr. Ob pregledu vrste spisov pacientov in obrazcev, ki so se v posameznih primerih uporabili, smo ugotovili nekaj manjših nedoslednosti pri izpolnjevanju posameznih med njimi. Zato bi bilo primerno, da bi bolnišnica skušala osebju predstaviti pomen obrazcev in potrebo po njihovem skrbnem izpolnjevanju. Če npr. ob sprejemu pacienta ali ob obvestilu sodišču, osebje ne vpiše ure, je kasneje težje ugotoviti, če je bil zakonsko določen rok za obveščanje spoštovan.

Ob pregledu naključno izbranih primerov na ženskem sprejemnem oddelku smo ugotovili, da v primeru sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v spisu ni sklepa sodišča o zadržanju osebe v oddelku pod posebnim nadzorom, pač pa le fotokopija sklepa sodišča o uvedbi postopka. Po pojasnilih, ki smo jih prejeli na ženskem sprejemnem oddelku, sodišče PB Vojnik ne pošilja sklepov o zadržanju osebe v oddelku pod posebnim nadzorom. Nasprotno pa nam je bilo pojasnjeno na moškem sprejemnem oddelku, na katerem smo ob vpogledu v naključno izbrane spise lahko ugotovili, da so v spisih pacientov tudi sklepi sodišča o zadržanju v oddelku pod posebnim nadzorom. Sodišče je v skladu s 66. členom ZDZdr sklep, s katerim odloči o zadržanju (65. člen ZDZdr), dolžno vročiti tudi bolnišnici. V skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZDZdr ima bolnišnica pravico do pritožbe zoper sklep iz 65. člena ZDZdr in ji je z zgoraj opisano prakso ta pravica kršena. Lahko pa sodišče tudi odloči, da se oseba odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom. Če bolnišnica s končno odločitvijo ne bi razpolagala, bi se lahko zgodilo, da bi bil pacient v oddelku pod posebnim nadzorom zadržan brez pravne podlage. Zato smo predlagali, da bolnišnica v primerih, ko razpolaga le s sklepom sodišča o uvedbi postopka v primeru sprejema na zdravljenje v oddelek s posebnim nadzorom brez privolitve, ne pa tudi s končno odločitvijo sodišča, predsednika oziroma predsednico sodišča pri katerem je v teku postopek, opozori na navedene okoliščine in od sodišča zahteva, da ji posreduje končno odločitev.

Ob obisku smo bili opozorjeni tudi na pogosta razhajanja med mnenjem lečečih psihiatrov in odločitvijo sodišča glede nujnosti, dopustnosti in trajanja pridržanja oseb proti njihovi volji v oddelku pod posebnim nadzorom. Odločitve sodišča, zlasti tedaj, ko sodišče odloči, da pridržanje ni dopustno, so po besedah sogovornikov pogosto vzrok ponovnih hospitalizacij v kratkem času po odpustu, ki vse prej kot koristijo pacientu. Na to problematiko je Varuh opozoril že v Letnih poročilih za leto 2007 in 2008.

Na dan obiska se pri nobenem pacientu ali pacientki na sprejemnem oddelku ni izvajal posebni varovalni ukrep (v nadaljevanju: PVU).

V Bolnišnici nimajo sobe za umirjanje ali mrežnic. Ovirnico sicer imajo in jo po potrebi uporabljajo le v urgentni službi. Sedaj uporabljajo samo še fiksacijo oziroma telesno oviranje s pasovi segufix. Po pojasnilu sogovornikov se segufix pasovi v praksi uporabljajo zelo redko ter težijo k čim krajši uporabi le teh. Dodali so tudi, da se tako osebju kot pacientom zdi mrežnica (zamreženo ležišče) bolj humana za pacienta kot telesno oviranje (fiksacija s pasovi), saj omogoča (sicer prostorsko zelo omejeno) možnost gibanja osebe. PVU vedno odredi zdravnik, ki sicer odloča tudi o izvedbi, trajanju in odpravi PVU. O odreditvi in izvedbi posebnega varovanega ukrepa v skladu z zakonom na obeh oddelkih obveščajo vse osebe, ki jih po zakonu morajo.

Na ženskem sprejemnem oddelku sta izvajanju PVU namenjeni dve sobi. Vsaka soba ima štiri postelje. Soba številka »4« se nahaja poleg sestrske sobe, soba številka »1« pa je precej oddaljena od sestrske sobe, vendar je opremljena s kamero. Na moškem sprejemnem oddelku je izvajanju PVU namenjena ena štiriposteljna soba, ki je v neposredni bližini sestrske sobe. V primeru, da se PVU izvaja v sobi številka »4« na ženskem sprejemnem oddelku in v sobi na moškem sprejemnem oddelku, je zagotovljen stalen neposredni fizični nadzor oziroma varovanje. Slednje se beleži v list intenzivne nege. Tisti, ki varuje, tudi obvešča zdravnika, ko je potrebna sprememba režima PVU.

Po pojasnilu sogovornikov so v sobah, kjer se izvajajo PVU, nameščeni tudi pacienti pri katerih se PVU ne uporablja. To je za osebo, pri kateri se izvaja PVU s stališča človekovega dostojanstva lahko moteče in neprimerno. Zato smo predlagali, da bolnišnica v primeru izvajanja fiksacije zagotovi, da so v sobi za izvajanje PVU zgolj pacienti, pri katerih se tak PVU izvaja. To ne bi smelo predstavljati večjih težav, še posebej v primeru, da razpoložljive posteljne kapacitete niso polno zasedene.

V PB Vojnik imajo sedaj za beleženje podatkov o PVU poseben obrazec »Zapisnik o posebnem varovalnem ukrepu«. Obrazec je usklajen z določili ZDZdr. Ob vpogledu v obrazce na oddelkih nepravilnosti nismo ugotovili. Predlagali pa smo, da se rubrika »sprememba PVU« na drugi strani dopolni z možnostjo navedbe podaljšanja PVU. ZDZdr namreč določa, da ukrep telesnega oviranja s pasovi ne sme trajati več kot štiri ure.

Ob vpogledu v zbirnik podatkov o fiksacijah na ženskem sprejemnem oddelku smo ugotovili, da je v dveh primerih fiksacija po uvedbi ZDZdr trajala bistveno dlje, kot dovoljuje zakon (32 in 34 ur), pred uvedbo ZDZdr, junija lani, pa v enem primeru celo 259 ur. Izpostavili smo, da bi v teh primerih zdravnik moral posebej pozorno zapisati pacientovo stanje, razloge za podaljšanje PVU in se podpisati.

Na ženskem sprejemnem oddelku PB Vojnik vodi evidenco o izvedenih PVU v osebnih kartonih pacientk. Splošno evidenco o izvajanju PVU naredi ob koncu leta. Ob vpogledu v enega izmed osebnih kartonov na ženskem sprejemnem oddelku smo ugotovili, da v zapisniku o PVU ni bilo jasno razvidno, kateri zdravnik je odredil prekinitev fiksacije. Pri pregledu evidence smo opazili, da v dveh primerih ni bil zapisan datum in ura prenehanja fiksacije, v enem primeru pa ni bilo podpisa zdravnika. Zato smo v tej zvezi predlagali, da PB Vojnik zagotovi dosledno izpolnjevanje vseh rubrik obrazca » zapisnik o posebnem varovalnem ukrepu«. Ugotovili smo tudi, da evidenca na moškem sprejemnem oddelku ni vodena tako popolno kot na ženskem sprejemnem oddelku. Zato smo predlagali, da se vodenje evidenc (predvsem tudi zbirnika o uporabi PVU, ki omogoča lažji nadzor nad pogostostjo uporabe PVU in času trajanja) poenoti na obeh oddelkih.

Pritožbene poti so opredeljene v zloženki »Pritožbena pot«, ki jo dobi vsak pacient ob sprejemu v PB Vojnik, pacientom pa se pritožbeni postopek obrazloži tudi ustno. Kot ena izmed možnih poti reševanja pritožb zunaj bolnišnice so v zloženki navedeni tudi Ministrstvo za zdravje, Zdravniška Zbornica Slovenije in Varuh. DPM je v tej zvezi predlagal, da se zloženka dopolni tudi še s kontaktnimi podatki teh organov (naslov, telefonska številka), in se tako pacientom zagotovi bolj celovite informacije.

V zloženki so navedene tudi pravice po Zakonu o pacientovih pravicah, Zakonu o duševnem zdravju ter dolžnosti bolnikov ter podatki o zastopniku pacientovih pravic. Opazili smo, pravice pacientov po Zakonu o duševnem zdravju v zloženki niso pravilno povzete, saj je bilo v njej napačno navedeno, da je pravica do uporabe telefona zagotovljena osebi v nadzorovani obravnavi. V skladu z drugim odstavkom 12. člena ZDZdr se pravica do uporabe telefona zagotavlja osebi v oddelku pod posebnim nadzorom, osebi v nadzorovani obravnavi pa se zagotavljata (le) pravica do gibanja in pravica do zastopnika (tretji odstavek 12. člena ZDZdr). Zato smo predlagali, da PB Vojnik zloženko ustrezno popravi.

Bolnišnica ima hišni nabiralnik za pritožbe in pohvale. Čeprav smo uvodoma prejeli pojasnila, da so takšni nabiralniki tudi v vseh oddelkih bolnišnice, smo kasneje ob ogledu obeh sprejemnih oddelkov ugotovili, da tam nabiralnika za pohvale in pritožbe ni, pač pa je pred vhodom v oddelka. Pri tem nam je bil na ženskem sprejemnem oddelku kot nabiralnik predstavljena izobešena plastificirana mapa za vlaganje papirja. DPM meni, da taka oblika nabiralnika za pritožbe in pohvale, ob dejstvu, da je nameščen v sestrski sobi, ne zagotavlja anonimnosti, kar smo tudi izpostavili. Ker je osebam, nastanjenim v oddelku pod posebnim nadzorom, gibanje omejeno na prostore oddelka, te zato nimajo dostopa do nabiralnika za pohvale in pritožbe, ki je zunaj oddelka, s čimer jim je onemogočeno anonimno podajanje pritožb. Predlagali smo, da bolnišnica na oba sprejemna oddelka namesti nabiralnik za pohvale in pritožbe in s tem tudi pacientom, ki so nastanjeni na omenjenih oddelkih, omogoči, da pritožbo podajo anonimno.

ZDZdr v 16. členu med drugim tudi določa, da mora psihiatrična bolnišnica na vidnem mestu objaviti seznam pravic, ki jih ima oseba po tem zakonu, in hišni red. Seznam vsebuje tudi službene naslove in telefonske številke zastopnikov, zadolženih za območje, na katerem deluje psihiatrična bolnišnica. V ženskem sprejemnem oddelku smo na oglasni deski opazili le seznam pravic oziroma zloženko, ki jo dobijo pacienti ob sprejemu, v moškem sprejemnem oddelku pa le hišni red in podatke o zastopnikih pacientovih pravic. Glede na to, da ženski in moški sprejemni oddelek predstavljata enoti iste institucije z enakim režimom bivanja, smo predlagali, da PB Vojnik v obeh namesti manjkajoče podatke in tako zagotovi spoštovanje 16. člena ZDZdr.

Zaradi prostorske omejenosti na nobenem sprejemnem oddelku ni posebnega prostora za obiske. Obiski se tako odvijajo na hodniku oddelkov. To je lahko moteče tako za paciente kot za obiskovalce, saj jim ne zagotavlja niti minimalne zasebnosti. Zato je DPM predlagal, da bolnišnica preuči možnosti za zagotovitev vsaj delne zasebnosti v času obiskov na hodnikih, morda z uporabo paravanov, ki bi se namestili tja, kjer je to najmanj moteče za siceršnje bivanje na oddelku.

Ob obisku sprejemnih oddelkov smo ugotovili, da urnika obiskov, ki sta izobešena pred vhodom v ženski in moški sprejemni oddelek, nista enaka. Tako je urnik obiskov v moškem sprejemnem oddelku ob delavnikih od 13. do 17. ure, ob vikendih in praznikih pa od 9. do 11. ter od 13. do 17. ure. Na ženskem pa so obiski ob delavnikih od 15. do 17.30 ure, in ves dan ob vikendih in praznikih. Tak razpored obiskov je naveden tudi na »obvestilu« sorodnikom. V pogovoru z zaposlenimi na oddelku smo izvedeli, da so dejansko obiski že od 13. ure tudi na ženskem sprejemnem oddelku. Zaradi zagotovitve enake prakse in enakega obravnavanja pacientov smo predlagali, da bolnišnica uskladi urnika obiskov na obeh sprejemnih oddelkih, saj ni videti utemeljenega razloga za njuno razlikovanje.

Pacienti lahko, odvisno od njihovega bolezenskega stanja, zapuščajo sprejemni oddelek, najpogosteje v spremstvu zaposlenih ali svojcev. Če je tako dogovorjeno z lečečim zdravnikom, lahko pacienti tudi sami odidejo ven. Po besedah sogovornikov vse takšne aktivnosti beležijo. Pacienti oddelek zapuščajo in odhajajo na sprehode na lepo urejen vrt Bolnišnice ali njeno okolico z delavno terapevtko. Glede na pojasnilo, ki smo ga prejeli, naj bi tudi te izhode opravljali pacienti v pižamah. Takšno ravnanje se nam zdi skrajno neprimerno. Pižame so namreč ne le vprašljivo primerne za sprehode zunaj stavbe, temveč predvsem ob srečanjih z okoliškimi prebivalci paciente po nepotrebnem stigmatizirajo in degradirajo. Tudi ob tej priložnosti smo ponovili, da nošenje bolniškega perila v okolici bolnišnice še toliko manj prispeva h krepitvi osebne identitete pacienta in njegove samozavesti. Morebiti je tudi to razlog, da se posamezni pacienti izhodov ne želijo udeležiti.

Na sprejemnih oddelkih priredijo slavnostno kosilo v času pred prazniki oziroma božičem. Paciente tudi obdarijo, pri čemer si pomagajo z delovno terapijo. Tudi v času velike noči so bili oddelki okrašeni. Jedilnik je ob posebnih priložnostih poseben, slovesen, primeren praznikom oziroma posamezni priložnosti. Takšno ravnanje bolnišnice je DPM pozdravil, saj na tak način prispeva k boljšemu počutju uporabnikov njenih storitev.