Pri Varuhu človekovih pravic smo v preteklem in v tem letu obravnavali več pobud, ki zadevajo varstvo otrok in mladoletnikov v medijih in pri oglaševanju. Na tej podlagi smo Ministrstvo za kulturo (MK) opozorili na neustreznost določb takrat veljavnega 84. člena ZMed, saj se določbe v praksi ne izvajajo; minister pa ni izdal podzakonskih aktov, ki jih je ta člen predvideval. Vprašali smo ga, ali namerava v okviru priprav novele ZMed urediti tudi to vprašanje.
Minister nam je odgovoril, da bodo v okviru načrtovanih sprememb ZMed proučili tudi ustreznost teh določb. Vendar v besedilu prvega osnutka sprememb ZMed, ki ga je MK objavilo na svojih spletnih straneh, ni bila vključena sprememba 84. člena o zaščiti otrok in mladoletnikov. Namestnik varuha Jernej Rovšek, ki sodeluje tudi z Mirovnim inštitutom (MI) na področju medijev, je predlagal, da bi v okviru novele ZMed MK pripravilo tudi ustrezne spremembe 84. člena, ki se sedaj ne izvajajo oziroma so takšne, da jih ni mogoče v praksi učinkovito izvajati.
Presenetljivo je, da je med vsemi pripombami MI MK sprejelo ravno pripombo o potrebnosti sprememb tega člena in predlagalo MI, naj pripravi besedilo sprememb. Čeprav je priprava sprememb zakona delo ministrstva, ki ima za to ustrezne strokovne službe, se je MI, da bi bil zakon v tem delu čim boljši, odločil, da ponudi ustrezno besedilo, čeprav je imel na voljo izredno kratek časovni rok. Pri tem strokovnem delu je prostovoljno sodeloval tudi namestnik varuha, Varuh pa je bil z vsem seznanjen in je aktivnosti podprl.
Besedilo, ki ga je pripravila skupina MI, sta ministrstvo in vlada vključila v besedilo novele ZMed, ki je bilo posredovano Državnemu zboru. Ta predlog MI je bil tudi v celoti usklajen z Direktivo EU na tem področju. Žal je pristojni odbor DZ v zadnji fazi obravnave zakona, kljub nasprotovanju predstavnice MI, ki je bila takrat edina prisotna s strani nevladnega sektorja, nerazumljivo pokvaril ta strokovna prizadevanja in predlagal besedilo, ki je sedaj objavljeno in uveljavljeno.
Zanimivo je, da naj bi pobuda za spremembo prišla s strani anonimne gospodarske pobude, predlog pa so, in edino pri tej točki so bili usklajeni, podprli tako predstavniki vladajoče koalicije kot opozicije. Vsa nadaljnja prizadevanja in prepričevanja, tako nevladnih organizacij in predsednika države kot Varuha človekovih pravic, da je rešitev sporna z vidika evropske direktive, so bila neuspešna. Vlada in MK vztrajata, da je besedilo v celoti usklajeno z direktivo in učinkovito ščiti otroke in mladoletnike pred škodljivimi vsebinami.
Kakšne so možnosti Varuha človekovih pravic, da vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti zakona?
Pobudo za oceno ustavnosti zakona lahko da ustavnemu sodišču vsakdo, ki izkaže pravni interes. Možnost zahteve za oceno ustavnosti, poleg drugim državnim organom, daje Varuhu človekovih pravic 4. alinea prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču. Vendar lahko Varuh človekovih pravic zahtevo vloži le v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava. Glede tega pogoja so bila na začetku med ustavnimi sodniki različna mnenja, v zadnjem času pa je Ustavno sodišče zavzelo dokaj restriktivno razlago pogoja za vložitev Varuhove zahteve. Ni dovolj, da ima pobudo, v kateri posameznik izraža nezadovoljstvo z zakonsko ureditvijo, ampak mora biti s to ureditvijo neposredno prizadet in biti udeležen v postopkih v zvezi s tem. To je ustavno sodišče na primer zahtevalo pri vložitvi naše zahteve za oceno ustavnosti določb o izenačitvi pripora in hišnega pripora. Kako bi ustavno sodišče ocenjevalo ta pogoj pri spornih določbah ZMed, ni povsem jasno, gotovo pa ne bi bilo potrebno, da bi nekdo moral dokazovati škodljive učinke prikazovanja spornih vsebin v medijih.
Ocenjujemo, da je sedanje besedilo prvega odstavka 84. člena ZMed jezikovno sporno in pri tem delimo mnenje nekaterih nevladnih organizacij. Vendar pa se ta določba lahko razlaga na več načinov, prav tako kot direktiva, ki se v državah neposredno ne uporablja, ampak jo je treba ustrezno vključiti v domačo zakonodajo. Upamo, da bo prevladala takšna razlaga 84. člena ZMed, ki bo v skladu z namenom celotnega zakona in te določbe: to je bolj učinkovita zaščita otrok in mladoletnikov. Če temu ne bo tako, če bodo torej otroci imeli možnost neposrednega dostopa do škodljivih vsebin na javnih medijih, pa bo takšna okoliščina, v povezavi z ustrezno pritožbo, lahko pomenila možnost, da Varuh človekovih pravic vloži ustrezno zahtevo na Ustavno sodišče RS. Zaenkrat ti pogoji niso izpolnjeni.
Ob tem pripominjamo, da ustavno sodišče ocenjuje le skladnost zakona z Ustavo RS, ne pa tudi skladnosti zakona z Direktivo EU. Skladnost zakonodaje z direktivo ocenjuje Komisija EU. Vsakdo lahko na Komisijo naslovi predlog za oceno ustavnosti zakona, za katerega misli, da ni v skladu z direktivo. Če komisija, potem ko dobi ustrezna pojasnila države, oceni, da zakon ni skladen z direktivo, lahko začne postopek pred sodiščem EU.
