Matjaž Hanžek, varuh človekovih pravic: "Ustava Republike Slovenije izrecno zagotavlja posebne pravice trem narodnim skupnostim: avtohtonima italijanski in madžarski ter romski, ne glede na avtohtonost. Ostale narodne skupnosti v ustavi niso neposredno navedene; varstvo jim je zgolj posredno zagotovljeno preko ostalih določb: o izražanju narodne pripadnosti (61. člen) ter pravica do uporabe svojega jezika in pisave (62. člen). Tudi pravica do zbiranja in združevanja (43. člen), enakost pred zakonom (14. člen) ipd. Tudi zakonodaja izrecno ne vsebuje določb o ostalih skupnostih.

Ustava Republike Slovenije ne govori o avtohtoni romski skupnosti. Določa, da mora njihov položaj in posebne pravice v Sloveniji urediti zakon. Enotnega zakona, ki bi urejal romsko problematiko, ni. Pravice so urejene v določbah posameznih zakonov, s tem pa nepopolno in neenotno. Zakon o lokalni samoupravi določa avtohtono naseljeno romsko skupnost, ki naj bi imela v občinskem svetu najmanj po enega predstavnika. Zakon kriterijev avtohtonosti ni določil, zato se pojavljajo težave pri izvajanju te določbe. Še več: prihaja do diskriminacije. Na primer: postavlja se vprašanje, ali je romski državljan zaradi svoje domnevne avtohtonosti več vreden kot romski državljan iz drugega kraja, ki nima oznake 'avtohton'. Pojem avtohtonosti torej v tem primeru različno obarva pripadnike iste skupnosti. Občutek imam, da je marsikdaj tudi zlorabljen s formalistično interpretacijo: le narodnim skupnostim, ki so posebej napisane v ustavi, pripadajo posebne pravice.

Več kot očitno je, da je pojem 'avtohtonost' bolj politični konstrukt kot strokovni pojem in da se kot tak v praksi zlorablja. Prvič zato, ker ni jasnih opredelitev, katera manjšina se smatra za avtohtono, katera ne. Drugič zato, ker se tudi avtohtonost nedosledno uveljavlja - posebne ustavne pravice namreč niso zagotovljene vsem avtohtonim - tradicionalnim - manjšinam v Sloveniji. Razmisliti bo treba, na kakšne načine vsem narodnim in etničnim skupnostim zagotavljati njihove pravice, določene z ustavo, s konvencijami in s paktom o uresničevanju ekonomskih, političnih in kulturnih pravic.

Razmišljam, da bo kdaj najbrž v ustavo treba poseči tako, da razlikovanje avtohtonih in neavtohtonih narodnih skupnosti ne bo meglilo njihovega položaja. Treba je postaviti jasna pravila, ki bodo omogočala pozitivno diskriminacije vsem manjšinam. Prav zloraba koncepta avtohtonosti je morda tista ovira, ki onemogoča vsem narodnostnim skupnostim uživanje pravic, ki jim pripadajo.

S tem pa ne zagovarjam zmanjševanja že zagotovljenih pravic. Nasprotno: tudi drugim manjšinam nuditi večje možnosti za uveljavljanje njihovih specifičnih kulturnih in ostalih potreb."

Vera Klopčič, raziskovalka na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani: "Nikakor ne. Sporočilo novejših mednarodnih dokumentov za države, ki že imajo razvit in razvejan sistem varstva narodnih manjšin (tu je tudi Slovenija), je, da je nadaljnje izpopolnjevanje in uresničevanje posebnih pravic narodnih manjšin kompatibilno z razvojem varstva pravic pripadnikov vseh manjšinskih skupnosti. Cilj manjšinskega varstva ne more biti le izgrajevanje ločenih sistemov in stopnjevanje varstva za posamezne skupnosti, treba je ustvarjati pogoje za ohranjanje in izražanje identitete in za sožitje vseh članov multikulturne družbe.

Ustavna ureditev v Sloveniji vsakomur zagotavlja enake človekove pravice, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino (14. člen), možnosti izražanja pripadnosti svojemu narodu ali narodni skupnosti, izražanje kulture in uporabo svojega jezika in pisave (61. člen). Ustava prepoveduje vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter izzivanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti (63. člen). Zato že dosedanja ureditev daje dovolj podlage za bolj dosledno spoštovanje in uresničevanje pravic pripadnikov 'drugih' manjšinskih skupnosti (razen ustavno omenjenih). To je tudi mednarodna obveznost Slovenije.

Razloge za dosedanja restriktivna tolmačenja urejanja položaja 'drugih/novodobnih manjšin' je torej treba iskati izven pravne sfere in sprememba ustave tu ne bi sama po sebi odpravila težav, s katerimi se srečujejo (ali so se srečevali) njihovi pripadniki. V zadnjem desetletju smo bili priča številnim pobudam za zniževanje ravni varstva in posebnih pravic obeh avtohtonih skupnosti, ki pa jih je ustavno sodišče že zavrglo in doseženo varstvo označilo kot pozitivno diskriminacijo, ki izhaja iz zgodovinskih okoliščin in iz pridobljenih pravic obeh narodnih skupnosti. Morebitne nove razprave o ustavnih spremembah bi dosegle celo nasproten učinek, saj bi pripeljale do zahtev po preštevanju, predhodnem opredeljevanju in razvrščanju državljanov, kar pa je v nasprotju z načeli enakopravne obravnave in nediskriminacije, še posebej pa s pravico vsakega posameznika do izbire, (ne)opredeljevanja in zasebnosti. Najbolj črn scenarij bi bil, da bi v teh pobudah uspeli znižati raven varstva avtohtonih manjšinskih skupnosti, nove manjšine pa ne bi pridobile ničesar.

(Neformalni) varuhov razmislek za spremembo ustave razumem v smislu poprave krivic tistim, ki jim v zadnjem desetletju iz različnih vzrokov še ni bila zagotovljena možnost izražanja in ohranjanja identitete na individualni ali kolektivni ravni, ter obenem za tvorno sodelovanje v oblikovanju in načrtovanju razvoja in prihodnosti v Sloveniji. V tem vsebinskem delu se mu pridružujem."

VIR: VEČER, 20. 5. 2002