Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnil pobudnik, invalid II. kategorije invalidnosti, zaradi nepriznanja pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Dne 1.10.2011 mu je bila vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z enomesečnim odpovednim rokom. Delovno razmerje mu je prenehalo 31.10.2011. S tem dnem je tudi potekel rok za vložitev tožbe zoper odpoved. Dne 8.11.2011 se je prijavil na Zavod RS za zaposlovanje (ZRSZ), ki je zavrnil zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v skladu z osmo alinejo 2. odstavka 63. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), ker pobudnik ni vložil tožbe zoper odpoved. Pobudnik se je zoper odločbo ZRSZ pritožil na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), ki je pritožbo zavrnilo. Ali je zoper odločitev MDDSZ vložil tožbo na Delovno in socialno sodišče, nam ni znano.
ZUTD v 63. členu določa, da pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji ter da se kot takega šteje tudi delavec, ki mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.
Odpoved je bila namreč nezakonita, ker delodajalec pred odpovedjo ni pridobil mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri MDDSZ (Komisija pri MDDSZ), da za pobudnika nima drugega ustreznega delovnega mesta, kar bi zaradi delavčeve invalidnosti moral storiti. Pobudnik te določbe ni poznal, dokler ni prejel odločbe ZRSZ. Takrat pa je bilo za vložitev tožbe že prepozno.
Rok za vložitev tožbe je v skladu s 3. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) »30 dni od vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravice«. Sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča (VDSS) stoji na stališču, da je rok samo eden, in sicer 30 dni od vročitve in da ni mogoče šteti, da je delavec za kršitev izvedel šele po 30 dneh od vročitve, recimo ko so mu to povedali na ZRSZ (kamor je šel šele po učinkovanju odpovedi, ko je rok za vložitev tožbe že potekel).
Opravili smo poizvedbi pri MDDSZ in ZRSZ. Poudarili smo, da gre v konkretnem primeru za delavca invalida, ki ni vedel, da mora delodajalec v skladu z delovno pravno zakonodajo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pridobiti mnenje Komisije pri MDDSZ. Zato ni vedel, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Niti ni bil seznanjeni s 63. členom ZUTD. Res da velja, da nepoznavanje prava škoduje. Vendar pa v konkretnem primeru, ob predpostavki, da v upravnem postopku velja načelo varstva pravic strank (7. Člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)), nismo mogli sprejeti odločitve MDDSZ, da se vse breme preloži na delavca, ki je že tako prikrajšan z izgubo zaposlitve. Izrazili smo mnenje, da je določba osme alinee drugega odstavka 63. člena ZUTD neustrezna, če delavci z njo niso ustrezno seznanjeni.
MDDSZ in ZRSZ sta naše navedbe zavrnila. Ker se je pobudnik prvič oglasil na ZRSZ šele, ko je rok za pritožbo že potekel, menijo, da jim ni mogoče očitati opustitve načela varstva pravic strank. ZRSZ je izrazil nestrinjanje s sodno prakso glede pričetka teka roka za vložitev tožbe. Če bi Vrhovno sodišče s svojo odločitvijo spremenilo to sodno prakso, bi tudi pravno neuke stranke, ki bi bile s svojimi pravicami seznanjene šele s strani ZRSZ, lahko uspešno uveljavile pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Če sodišča njihovih tožb ne bi zavračala kot prepoznih, bi jim bila tako pravica do nadomestila priznana ob predložitvi dokaza o vloženi tožbi. Z namenom preprečiti primerov, kot je pobudnikov, ZRSZ na svoji spletni strani informira o pogojih za pridobitev pravice do denarnega nadomestila, poleg tega pa je pred dvema letoma uvedel tudi kontaktni center, pri katerem lahko osebe dobijo vso potrebno pomoč v obliki osnovnih informacij.
Pobudo smo šteli za utemeljeno. Menimo, da aktivnosti ZRSZ glede seznanjanja delavcev in brezposelnih o pravicah in dolžnostih v primerih, kot je konkretni, ne zadostujejo. MDDSZ predlagamo, da zadevo uredi drugače, in sicer v korist delavcev. Še vedno smo mnenja, da je določba osme alinee drugega odstavka 63. člena ZUTD neustrezna, če delavci z njo niso predhodno ustrezno seznanjeni. 4.2-5/2012
