Varuh človekovih pravic (Varuh) je v letu 2007 obravnaval pobudo YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa (YHD) v zvezi s poročilom v obliki publikacije Sveta Vlade RS za invalide (Svet) z naslovom »Socialno in etično delovanje YHD«. Varuh je bil mnenja, da vsebina takšnega poročila ne sodi v obseg delovnih nalog Sveta, da vladi ne daje pobud za razvoj ali izvajanje programov, niti predlogov in priporočil v zvezi z invalidskim varstvom, temveč se opredeljuje do ideološke oziroma nazorske usmerjenosti društva in njegovih članov ter je kot tako mestoma do njih žaljivo.
V zvezi s to pobudo je Varuh v letu 2007 večkrat pozval Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), da se opredeli do vsebine omenjenega poročila in da pojasni, kdo je vsebinsko in finančno odgovoren za njegovo pripravo. MDDSZ se je odgovorom in odgovornosti za izdajo publikacije izmikalo (Varuh je o tem poročal v poročilu za leto 2007, v primeru št. 7, št. 10.0-21/2007), zato se je Varuh obrnil tudi na Vlado RS. Vlada je odgovorila, da poročila ni obravnavala, zato poročilo ne odraža njenega stališča do obravnavane problematike, Svet pa naj bi pripravil poročilo na podlagi dopisa Komisije DZ za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, ki je prosila za pojasnilo ob obravnavi neke druge peticije.
Varuh je nato v letu 2010 v vednost prejel sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani (sodišče), s katerim je sodišče prisodilo tožeči stranki YHD odškodnino v višini 14.000,00 EUR zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena na podlagi 183. členu Obligacijskega zakonika). Sodišče je ocenilo, da je v konkretnem primeru šla tožena stranka - Republika Slovenija - predaleč, saj gre pri omenjenem poročilu za žaljivo vrednostno sodbo, ki jo kot tako lahko prepozna povprečen bralec. Sodišče je v sodbi tudi poudarilo, da bi se tožena stranka v tem primeru lahko razbremenila, če bi natančno navedla v katerem gradivu in kateri so tisti avtorji, ki so podali takšne vrednostne ocene, ki so za tožečo stranko žaljive, tožena stranka pa jih je v sporni publikaciji le povzela. Sodišče nadalje ocenjuje, da ta študija ne pomeni le strokovnega in argumentiranega odgovora na pisno zahtevo Komisije DZ za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti ter analitični pregled dokumentacije, pač pa gre za publikacijo, ki na več mestih vsebuje žaljive trditve o toženi stranki.
Varuh pozdravlja odločitev sodišča (ki še ni pravnomočna), s katero je bilo potrjeno tudi stališče Varuha iz leta 2007. Če bo takšna odločitev obveljala, gre za enega prvih primerov odškodnine zaradi posega v ugled in dobro ime pravne osebe, kar je pomembno za vzpostavljanje pravne prakse na tem področju. Hkrati pa se bo lahko postavilo vprašanje odgovornosti vladnega sveta za invalide za izdajanje takšne publikacije. (10.0–6/2010)
