V letu 2000 smo opravili podrobnejše preglede Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor in Dob (januarja 2001) oddelke zavodov v Novi Gorici, Novem mestu in Murski Soboti ter Zavod za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in zapora Celje. Poleg tega smo bili večkrat še na obiskih pri obsojencih in pripornikih v različnih slovenskih zavodih za prestajanje zaporne kazni. Osebno smo se pogovorili s 193 zaprtimi osebami, pisnih pobud smo prejeli 140, kar pomeni, da se je v letu 2000 na takšen ali drugačen način na varuha obrnilo 333 zaprtih oseb. Zaupanje te skupine prebivalstva se kaže tudi v številnih telefonskih klicih, niso pa redki niti obiski obsojencev na prestajanju zaporne kazni, ki prost izhod iz zavoda izkoristijo tudi za pogovor v uradu varuha.

Na področju izvrševanja pripora in kazni zapora postaja prezasedenost zavodov že skoraj neobvladljiv problem. Število zaprtih oseb narašča vsako leto. Od leta 1996 se je njihovo število povečalo za več kot polovico. Slovenija sicer še vedno spada med države z najmanjšim številom zaprtih oseb glede na število prebivalcev. Vendar je to kaj slaba tolažba za tiste, ki se drenjajo v prenatrpanih celicah brez resničnega upanja, da se bo v bližnji prihodnosti stanje kaj bistveno spremenilo, razen morda še na slabše. Že v prejšnjih poročilih, zlasti v letnem poročilu za 1999 smo obširno opozorili na kritičnost stanja, saj ima prezasedenost za posledico, da je v marsikaterem zavodu režim izvrševanja pripora in prestajanja zaporne kazni strožji in zaprtim osebam manj prijazen.

Rešitev problema prezasedenosti seveda ni moč reševati z gradnjo novih zaporov. Predvsem je treba dati večjo veljavo temeljnemu načelu, da je odvzem prostosti skrajno sredstvo, ki naj bo določeno in uporabljeno le, če bi bila zaradi teže kaznivega dejanja drugačna sankcija očitno neprimerna.

ZKP je z novelo leta 1998 vpeljal nove, v primerjavi s pripornom milejše ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Pri izbiri ukrepa mora sodišče upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Hišni pripor bi tako lahko vsaj delno razbremenil prezasedenost prostorov, ki so v zavodih za prestajanje kazni zapora namenjeni izvrševanju pripora. Prejete pobude kažejo, da bi bilo morda potrebno izvrševanje hišnega pripora natančneje urediti. Nekateri negativni odmevi v javnosti ob razvpitih pobegih iz hišnega pripora pa tudi niso posebno spodbudni za široko uporabo tega, v primerjavi s priporom manj strogega ukrepa, ki bi lahko prispeval tudi k manjšemu številu pripornikov. Prostorski stiski propornikov bi se nedvomno lahko izognili tudi s hitrejšim sojenjem v pripornih zadevah. Prezasedenost v zavodih za prestajanje zaporne kazni še bolj kot obsojenci občutijo priporniki, ki so praviloma 22 ur dnevno zaprti v priporniških celicah.

ZKP v 161.a členu določa institut poravnavanja, ko se je moč z dogovorom med osumljencem in oškodovancem izogniti kazenskemu postopku za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let. Pri tem je državnemu tožilcu podeljena vloga iniciatorja tega postopka. S soglasjem oškodovanca sme državni tožilec po 162. členu ZKP odložiti kazenski pregon za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, če je osumljenec pripravljen ravnati po navodilih državnega tožilca in izpolniti določene naloge, s katerimi se zmanjšajo ali odpravijo škodljive posledice kaznivega dejanja. Postopek poravnavanja in uporaba pogojne odložitve kazenskega pregona bi lahko prispevala tudi k manjšemu številu izrečenih kratkotrajnih kazni zapora. Prav spoznanje o škodljivosti kratkotrajnih kazni zapora je lahko spodbuda tudi za uvajanje alternativnih kazenskih sankcij ter zlasti za večjo uporabo denarnih kazni. Žal je v Sloveniji po uveljavitvi zamisli o denarni kazni, ki jo morajo sodišča odmerjati v dnevnih zneskih, upadlo število izrečenih denarnih kazni. Doslej tudi še nismo pri obravnavanju pobud naleteli na nadomestno kazen, ki jo četrti odstavek 107. člena KZ ureja kot možnost, da sodišče kazen zapora do treh mesecev nadomesti z delom v korist humanitranih organizacij ali lokalne skupnosti. Ni dvoma, da bi uzakonjena možnost in večja uporaba alternativnih kazenskih sankcij v sodni praksi lahko pomembno pripomogli k zmanjšanju in odpravljanju prezasedenosti zavodov za prestajanje zaporne kazni. To bi bilo cenejše tudi za državo, zaprtim osebam pa bi omogočalo boljše bivalne in sploh življenjske razmere v zavodih za prestajanje zaporne kazni.