Pobudnica je bila zaradi reorganizacije Policije v skladu s schengenskim izvedbenim načrtom 2 premeščena z delovnega mesta pomočnice komandirja na PMP Karavanke na (gorenjski) meji na enako delovno mesto na PP Ilirska Bistrica. Premestitev je sprejela, saj si izgube službe ni mogla privoščiti. Je mati samohranilka dveh šoloobveznih hčerk, od katerih ima mlajša tudi zdravstvene težave. Navedla je, da za pot dnevno porabi 5 ur, od doma odhaja ob 3. uri in se vrača po 18. uri, kar je zanjo tudi fizično izjemno naporno. Ni ji uspelo izvedeti, zakaj je bila prav ona, po 20 letih dela v policiji in v socialnih razmerah, v kakršnih je, premeščena, saj naj vodstveni delavci (razen redkih izjem) ne bi bili premeščeni. Z opisom razmer in prošnjo za pomoč se je obrnila na ministra za notranje zadeve (MNZ), vendar odgovora ni prejela.

MNZ smo vprašali o konkretnih razlogih, zakaj je bila pobudnica premeščena tako daleč od doma, ter ali je zaradi koristi otrok kakršna koli možnost za njeno premestitev bližje domu. Odgovorili so, da so se po proučitvi našega dopisa in vloge pobudnice odločili, da pobudnico premestijo na delovno mesto v okviru Policijske uprave Kranj. Razlogov za odločitev niso pojasnili, vendar po njih nismo dodatno poizvedovali, saj se je zadeva ugodno rešila.

O podobnih primerih smo pisali že v letnem poročilu Varuha človekovih pravic RS (Varuh) za leto 2007. Ta primer je med primeri s sorodno problematiko eden redkih, ki se je končal uspešno – s premestitvijo na delovno mesto bližje domu. Pobuda je bila utemeljena, predvsem z vidika varstva pravic otrok. Varuhovo posredovanje je bilo uspešno. Pobudnica je bila prepričana, da brez našega posredovanja njeni vlogi ne bi bilo ugodeno. 4.3-55/2007