Pobudnikova mati je umrla devet dni po hospitalizaciji na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Prosil je za vpogled v zdravniško dokumentacijo, vendar je klinika njegov predlog zavrnila z utemeljitvijo, da je zdravnik zavezan varovati zdravniško skrivnost tudi po pacientovi smrti. Na naše poizvedbe pa je klinika pojasnila, da ima pod določenimi pogoji vpogled v medicinsko dokumentacijo le pacient sam, po njegovi smrti pa se ta pravica na svojce ne prenaša. Pobudnika je napotila na sodno pot s stališčem, da ne obstajajo ne pravni in ne dejanski pogoji za vpogled v zdravstveno dokumentacijo pokojnih.

Pravico vsakogar, da se seznani z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, zagotavlja ustava. Na njeni podlagi določa Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP) pravico posameznika, da mu upravljavec zbirke podatkov na njegovo zahtevo dovoli vpogled v katalog zbirk osebnih podatkov in prepis podatkov. Osebni podatek je katerakoli informacija, ki se nanaša na določenega posameznika. Tako ni dvoma, da je osebni podatek tudi medicinska dokumentacija bolnika.

Način uresničevanja ustavno zagotovljene pravice do vpogleda v osebne podatke na področju zdravstvene dejavnosti urejata Zakon o zdravniški dejavnosti (ZZDej) in Zakon o zdravniški službi (ZZdrS). Tako 47. člen ZZDej določa, da gre posamezniku pravica do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na njegovo zdravstveno stanje in to kot temeljno pravilo in ne le “pod določenimi pogoji”, kot je razložila psihiatrična klinika. Edina omejitev, ki jo uveljavlja zakon, razlagati pa jo je treba restriktivno (gre namreč za omejitev z ustavo zagotovljene človekove pravice), je iz naslova terapevtskega privilegija: le če zdravnik oceni, da bi vpogled v zdravstveno dokumentacijo škodljivo vplival na bolnikovo zdravstveno stanje, bi lahko odklonil takšno zahtevo bolnika. Ob bolnikovi smrti pa je omejitev iz naslova terapevtskega privilegija seveda brezpredmetna.

Sklicevanje na zdravniško poklicno skrivnost ima pravno podlago le v razmerju do javnosti oziroma tretjih oseb, ne pa v razmerju do prizadete osebe. Dolžnost varovanja zdravniške poklicne skrivnosti tudi po smrti bolnika ne preneha, kar pa ne pomeni, da lahko na tej podlagi zdravnik odkloni vpogled v medicinsko dokumentacijo najbližjim sorodnikom umrlega, med katere nedvomno sodijo njegovi otroci. Še v času, ko je bolnik živ, so na podlagi izrecnih zakonskih določb ZZDej in ZZdrS do podatkov o njegovem zdravstvenem stanju upravičeni njegovi ožji sorodniki ali skrbnik. Ni razlogov, da bi to še bolj ne veljalo za čas po bolnikovi smrti.

Pravno gledano pride s smrtjo osebe do univerzalnega nasledstva. Pravna subjektivnost umrlega s smrtjo preneha, vendar pa ostaja nujnost, da se likvidirajo njegova pravna razmerja. Pri tem se ni treba spustiti v teoretično vprašanje, ali je medicinska dokumentacija umrlega (ali vsaj njena vsebina) zapuščina in torej celo predmet dedovanja. Zdravljenje bolnika je namreč potekalo na podlagi izrecno ali molče (s konkludentnimi dejanji) dogovorjenega pogodbenega razmerja, ki je, pravno gledano, vrsta mandatne pogodbe. Zdravnik pri tem ne odgovarja za uspeh zdravljenja, odgovarja pa, da je bilo zdravljenje opravljeno po pravilih stroke. Svojci umrlega, zlasti njegovi najbližji, kot so otroci, nedvomno imajo pravni interes do vpogleda v medicinsko dokumentacijo umrlega. Takšen interes jim je moč priznati že zato, da se tako lahko kar najbolj neposredno seznanijo s potekom zdravljenja in z razlogi za smrt njihovega bližnjega. Pri tem ne gre zgolj za zadoščenje, da zvedo vse okoliščine in razloge za smrt, pač pa tudi za to, da se jim tako omogoči dostop do dokazov, na podlagi katerih je mogoče oceniti, ali je bilo zdravljenje opravljeno lege artis. Izkušnje kažejo, da svojci zahtevajo vpogled v medicinsko dokumentacijo umrlega praviloma takrat, ko sumijo, da je smrt lahko posledica zdravniške napake, nestrokovnega ali malomarnega zdravljenja.

Zdravnikova dolžnost varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem stanju bolnika ni določena v korist zdravnika. Določena je zaradi varstva pravic in pravno zavarovanih interesov prizadetih oseb, torej zlasti samega bolnika, pa tudi njegovih bližnjih (na primer otrok, zakonca, staršev). Po smrti bolnika je iz naslova univerzalnega nasledstva po umrli osebi, pa tudi iz lastnega naslova svojcev kot oškodovancev (če uporabimo termin iz odškodninskega prava), v pravu in na pravičnosti utemeljena njihova pravica do vpogleda v medicinsko dokumentacijo umrlega. Zato gre svojcem pravica, da se seznanijo z medicinsko dokumentacijo umrlega, in se tudi tako prepričajo o svojih upravičenih ali neupravičenih dvomih, ali je bil bolnik pravilno zdravljen.

S smrtjo, kot je bilo že navedeno, preneha pravna subjektiviteta. Umrli bolnik svojih pravic (tudi v primeru nestrokovnega zdravljenja) sam pač ne more več uveljavljati. Najbolj logično in naravno nadaljevanje pravnega razmerja zdravljenja je, da tozadevne zahtevke, pa čeprav tudi povsem zaradi zadoščenja, uveljavljajo njegovi bližnji sorodniki. Ne samo pravne norme, ki smo jih zgoraj navedli, tudi pravičnost terja, da se svojcem dovoli vpogled v medicinsko dokumentacijo umrlega. Načela zaupnosti in zasebnosti v povezavi s pravicami bolnika ni mogoče razumeti tako, da bi po njegovi smrti najbližjim sorodnikom to pravico odklonili. Pravice in pravne interese bolnika po njegovi smrti pač najbolje in z največjim upravičenjem zastopajo prav njegovi bližnji: zlasti tisti, ki jih dedno pravo uvršča v krog zakonitih dedičev prvega in drugega dednega reda.

Prav nobene potrebe tudi ni, da se svojca umrlega bolnika napoti na sodno pot, da bi prišel do medicinske dokumentacije. Slovenska sodišča so že brez tega obremenjena z velikim številom spisov. Napotitev na sodišče za uveljavitev pravice do vpogleda brez razumnega razloga prenaša dolžnost odločanja od zavezanega subjekta na sodno vejo oblasti.

Seznanitev s celotno medicinsko dokumentacijo je tudi temeljni pogoj za kakršnokoli pritožbo, če svojci menijo, da pravice njihovega bližnjega kot bolnika niso bile upoštevane. Zanikanje pravice do vpogleda v medicinsko dokumentacijo dejansko zanika tudi pravico do pritožbe. Svojci umrlega bolnika imajo pravico naročiti strokovni nadzor s svetovanjem in predlagati upravni nadzor. Lahko tudi naslovijo pritožbo na Zdravniško zbornico Slovenije ali posredujejo prijavo njenemu razsodišču. Te, pravno zagotovljene pritožbene in nadzorstvene možnosti svojcev prav tako utemeljujejo njihovo pravico do vpogleda v medicinsko dokumentacijo umrlega bolnika.

Menimo torej, da ni utemeljenega razloga, da se sinu umrle bolnice odkloni pravica do vpogleda v njeno medicinsko dokumentacijo. Nasprotno stališče je neživljenjsko in nima opore v veljavni slovenski zakonodaji, pa tudi ne v mednarodnopravnih aktih s področja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor tudi s področja pravic bolnikov in njihovih svojcev.

Zato smo psihiatrični kliniki predlagali, naj pobudniku omogoči vpogled v medicinsko dokumentacijo njegove pokojne matere. V odgovoru je psihiatrična klinika sporočila, da se s predlogom “načelno” sicer strinjajo, saj je tudi po njihovem mnenju smiseln, vendar menijo, da mora takšno stališče zavzeti sodišče, da bi postalo za njih kot upravljavca zbirke osebnih podatkov pravno relevantno. Februarja 2000 je Upravno sodišče v Ljubljani razsodilo, da mora psihiatrična klinika pobudniku omogočiti vpogled v zdravstveno dokumentacijo njegove pokojne matere.

Obravnavani primer ni osamljen, tako da svojci večkrat prihajajo v položaj, ko bolnišnica odkloni vpogled v zdravniško dokumentacijo umrlega bolnika. Zato predlagamo, da se pravica do vpogleda v zdravniško dokumentacijo svojcev z zakonom tudi izrecno uredi, kar ne bo samo v interesu prizadetih oseb po umrlem bolniku, pač pa tudi v interesu zdravnikov in zdravstvenih zavodov.