Varuh je obravnaval okoliščine požara, ki se je zgodil v Splošni bolnišnici Izola (SB Izola) v mesecu februarju 2011 in za posledicami katerega je umrl pacient. V zvezi z omenjenim dogodkom smo opravili poizvedbo v SB Izola, Ministrstv za zdravje (MZ) pa smo opozorili na odsotnost ustrezne zakonske podlage, ki bi uredila uporabo posebnih varovalnih (PVU) ukrepov zunaj psihiatričnih bolnišnic in socialno varstvenih zavodov.
Na SB Izola smo naslovili več vprašanj, ki so zadevala okoliščine primera, podlago za odredbo PVU, kdo ga je odredil, kako so zagotovili izvedbo nadzora in na kakšen način so izvajali varovalni PVU oziroma kako so fiksirali pacienta. SB Izola je v odgovoru navedla, da so v času požara bili v sobi trije bolniki. Bolnik, ki je bil fiksiran, je kasneje zaradi opeklin umrl v UKC Ljubljana, bolnik, ki ga je poskušal rešiti, pa je dobil opekline. Za uporabo PVU so se odločili, ker je bolnik večkrat poskušal vstati s postelje, čeprav ga desni udi niso ubogali, obstajal pa je tudi strah, da bi padel iz balkona III. nadstropja. Po pojasnilu SB Izola je bil PVU fiksacije izveden tudi zaradi velike verjetnosti, da bi brez nje omenjeni bolnik padel s postelje. Na možnost, da bi zanetil požar sobolnik, niso pomislili. Dalje pojasnjujejo, da fiksacijo običajno izvedejo medicinske sestre, ki pred tem obvestijo zdravnika in nadzorno medicinsko sestro. Večji problem odobritve fiksacije je zunaj rednega delovnega časa nevrologov, ko oddelek pokriva dežurni internist. Tedaj medicinska sestra obvesti dežurnega zdravnika, ki fiksacijo odobri ustno po telefonu. Nadzor nad fiksacijo izvajajo medicinske sestre, ki vsakih 15 minut preverijo bolnikovo stanje. Tako je bilo tudi v primeru bolnika, ki je umrl.
Iz ravnanja bolnišnice je bilo razvidno, da PVU uporablja in odreja 'po najboljših močeh', vendar brez ustrezne zakonske podlage. Varuh ugotavlja, da trenutna situacija spravlja v stisko zdravstvene zavode, ki priznavajo, da uporabljajo PVU, s katerimi zmanjšujejo ogroženost pacientov pred padci, hkrati pa se zavedajo, da ni nobene zakonske podlage, ki bi jim uporabo PVU omogočala. Glede tega je Varuhovo stališče vseskozi nedvoumno: vsak poseg, ki posega v pravico ali svoboščino posameznika, ne glede na njegove osebne okoliščine, mora biti predviden z zakonom, prav tako pa tudi način njegovega izvajanja, trajanje posega in nadzor nad posegom.
Na podlagi navedenega smo na MZ naslovili mnenje, da je obravnavano problematiko treba rešiti z dopolnitvijo ZDZdr ali druge zakonodaje, ki bo nedvoumno opredelila vse ukrepe, ki jih izvajalci zdravstvene ali socialnovarstvene dejavnosti smejo uporabiti, da bi zavarovali posameznikovo življenje ali premoženje, pa omejujejo človekove pravice in svoboščine (z njegovo privolitvijo ali brez nje). Ukrepanje Varuha smo ocenili kot uspešno, saj je MZ pritrdilo našemu mnenju in se zavezalo, da si bodo prizadevali, da se uporaba PVU, način njihovega izvajanja, in nadzor nad njimi, poleg psihiatričnih, čimprej uredi tudi v drugih bolnišnicah. (3.4-12/2011)
Primer je bil zaključen 17.06.2011.
