ZVOČNI POSNETEK POSLANICE (MP3)
Današnji svet nas vsak dan spodbuja k vnovičnemu razmisleku o človekovih pravicah. Ne samo zaradi tega, ker se vsakodnevno omenjajo v medijih, temveč tudi zato, ker je njihovo omenjanje dostikrat zlorabljeno.
Čeprav je Slovenija dejansko vpeta v različne sisteme nadzora nad izvajanjem človekovih pravic, ostaja brez nacionalne institucije za varovanje človekovih pravic. To je resna pomanjkljivost, na katero Varuh človekovih pravic Republike Slovenije opozarja že več let in ki bo postala še bolj opazna po ukinitvi Informacijskega urada Sveta Evrope. Nimamo torej nacionalne institucije, ki bi delala raziskave, koordinirala mednarodne kampanje, bila sogovornik nevladnim organizacijam in civilni iniciativi ali predstavljala Slovenijo na mednarodnih konferencah in forumih o človekovih pravicah.
V letu 2010 je bila Republika Slovenija izpostavljena mednarodnemu ocenjevanju spoštovanja človekovih pravic. Najbolj pomembno in mednarodno odmevno je bilo gotovo Univerzalno periodično poročilo na Svetu za človekove pravice pri Organizaciji združenih narodov. Tam je Slovenija po predstavitvi poročila dobila 97 priporočil, med drugim tudi to, da naj spremlja njihovo uresničevanje. Menim, da bi takšnim poročilom morali nameniti več pozornosti tudi pred domačo javnostjo. Podobno velja za tretje periodično poročilo po Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah.
Kot varuhinja sem si določila prioritete, ki jim še vedno sledim: pravice otrok, starejših ljudi, invalidov in hendikepiranih. Med pojavi, ki jih poudarjeno spremljam, pa so nasilje, varovanje okolja in revščina. Žal glede vseh omenjenih ne moremo govoriti o velikih spremembah na boljše, kar smo ugotovili tako na mednarodnem posvetu o varovanju okolja v mesecu maju, kot na današnjem posvetu o težavah starejših ljudi.
Znova in znova bomo morali govoriti o pravicah otrok. Kljub obljubam politikov še vedno ni bila uzakonjena prepoved telesnega kaznovanja otrok. Namen, da bo to pomanjkljivost odpravil Družinski zakonik, se je izjalovil. A sprašujem se, zakaj ne sprejmemo preprostega zakona z imenom Prepoved telesnega kaznovanja otrok in enkrat za vselej jasno pokažemo domači in svetovni javnosti, da mislimo resno?
Enako se moramo vprašati, kaj Slovenijo že več kot tri leta in pol zadržuje, da ne ratificira Konvencije proti spolnemu zlorabljanju otrok? In kaj bi se moralo zgoditi, da bi bila Slovenija med prvimi, ki bi začela kampanjo Sveta Evrope na to temo? Pa smo to že zmogli, ko smo pod okriljem Informacijskega urada Sveta Evrope leta 2008 začeli kampanjo »Dosta! Osvobodimo se predsodkov, spoznajmo Rome« in na tem področju naredili nekaj pomembnih premikov. A dovolite, da se malo tudi pohvalimo – pri Varuhu človekovih pravic RS smo odprli posebno spletno stran, namenjeno predvsem otrokom. V Sloveniji deluje tudi veliko združenj, ki na različne načine pomagajo otrokom, tako tistim, ki odraščajo v nespodbudnem okolju, kot onim, ki imajo posebne potrebe. Prebivalci Slovenije smo za stiske otrok posebej občutljivi in se odzovemo na številne pozive za pomoč. To je ena od vrednot, ki se ohranja in želim si, da bi tako ostalo tudi v prihodnje.
Naslednja tema, na katero nas opozarjajo v tujini, je diskriminacija. Slovenija ima Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja in tudi Resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, 2005 – 2013. Kako pa takšni dokumenti lahko zagotovijo resnično enake možnosti, smo se lahko prepričali na letošnjih lokalnih volitvah. Od skupno 208 izvoljenih županov smo dobili le 10 žensk v tej vlogi.
V ospredju ostajajo tudi vprašanja različnih oblik nadzora, dostopnosti zdravstvenih in socialnih storitev, zaupanja in nezaupanja v delovanje sodstva, socialne varnosti in varstva otrokovih pravic.
Rada bi spregovorila tudi o tem, kako se Varuh človekovih pravic RS s svojim delovanjem približuje ljudem. Najbolj formalna oblika je poslovanje zunaj sedeža. Vsako leto obiščemo deset občin, kjer se srečamo z župani, opravimo pogovore s pobudniki in o svojem delu poročamo na novinarskih konferencah. Vsak mesec imamo dan odprtih vrat za nevladne organizacije in predstavnike civilne družbe, za nekatere izvajamo tudi redna srečanja.
Tudi v prihodnjem letu pripravljamo številne dogodke, med katerimi posebej omenjam dva mednarodna posveta. Prvi bo namenjen pravicam umirajočih in njihovih bližnjih, drugi pa bo predstavitev našega, slovenskega modela izvajanja opcijskega protokola po Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.
Čeprav sem na začetku izrazila obžalovanje, da ne moremo govoriti o velikih spremembah na boljše, bi želela zaključiti malo bolj optimistično. Varovanje človekovih pravic se izvaja v obliki majhnih, včasih skoraj neopaznih korakov. Želim si, da bi ti koraki postali večji in pustili opazno sled. Pridružite se nam!
