Spoštovani!
Poldrugo desetletje je Slovenija samostojna; samostojno odloča o svoji usodi in o tem, kakšno prihodnost želi živeti znotraj svojih meja in v evropski ter svetovni skupnosti drugih narodov. Samostojnost, ki smo jo na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pridobili, je bila posledica ugotovitve, da so naše perspektive drugačne od hotenj političnih voditeljev nekaterih drugih narodov, s katerimi smo takrat živeli v skupnosti. Čeprav smo s pomočjo skupnosti, v kateri smo živeli nekaj desetletij, dosegli več ciljev, ki jih sami morda ne bi mogli, je ta v nekem trenutku postala pretesna, na nekaterih področjih so si razvojne perspektive celo nasprotovale. Nasprotovanja so bila najbolj izražena v odnosu do spoštovanja človekovih pravic in pravic različnih manjšin. Lahko ponovim, da sem ponosen na svoj narod, na takratno civilno družbo, ki se je v osemdesetih ne oziraje se na posledice in ceno odločno postavila na stran zatiranih manjšinskih narodov in drugih manjšinskih skupin prebivalcev. Spomnimo se le zgražanja v vsej državi, ki ga je povzročil tolerantnejši odnos slovenske družbe do istospolnih ali pa nudenje zatočišča vrsti »disidentov« iz drugih delov Jugoslavije. Z veseljem se spominjam tudi svojega aktivnega sodelovanja pri teh dogodkih, ki so zagovarjali pravico do svobodnega odločanja narodov, manjšin in posameznikov. Predvsem ta trden odnos do človekovih pravic, ki je pomenil tudi nadaljevanje narodnoosvobodilnega boja v drugi svetovni vojni, je pripeljal Slovenijo v konflikt z drugimi in v samostojnost. Žal so se drugi narodi preveč podredili manipulaciji različnih političnih skupin, zato so za iste cilje plačali precej višjo ceno kot mi.
Če lahko kaj potegnemo iz tragičnih in žalostnih dogodkov, je to, da nas nestrpnost in nespoštovanje drugačnih praviloma pripeljeta v katastrofo. Pa smo se iz teh dogodkov kaj naučili? Odnos do človekovih pravic in strpnosti je v demokratični družbi, ki spoštuje človekove pravice, vzajemen; zavzemanje za človekove pravice je ključni element strpnega ravnanja v družbi in nasprotno, odsotnost strpnosti zmanjšuje tudi stopnjo varovanja človekovih pravic. Tega ne smemo pozabiti! Vendar dogajanja v zadnjih tednih kažejo, kot da je tragična in krvava šola iz polpretekle zgodovine pustila kaj malo spomina v našem skupnem zavedanju. Upor proti eni izmed manjšin, ki se izraža s cestnimi barikadami, demonstracijami, preseljevanjem družine iz začasnega bivališča nazaj v začasno bivališče in podobnim, je razkril naš nestrpni odnos do drugega in drugačnega. Podobnim dogodkom, ki so bili manj obsežni in intenzivni, smo bili že večkrat priča. Naj spomnim na nasprotovanje lokalnega prebivalstva domu za samske ženske z otroki, vrtcu ali šoli za otroke s posebnimi potrebami ali hiši za ljudi z zdravstvenimi težavami, da ne govorim o nasprotovanju komunam za zdravljene narkomane. Proti tem nič kaj junaškim dejanjem smo le redki dvignili glas in opozarjali na pogubne posledice takšnih ravnanj, še posebej če niso sankcionirana. Državne institucije, katerih naloga je zaščita človekovih pravic, med katere spada tudi ustavna pravica do proste izbire kraja stanovanja, pa so bile do teh nesprejemljivih dogodkov pasivne. Še več – nekateri politiki so nasprotnike takih dejanj celo proglašali za nestrpneže, izdajalce naroda in države. Prosto so širili sovraštvo po medijih. Še več, sovražne parole so se pojavljale tudi v najvišjem zakonodajnem telesu − Državnem zboru. In če si na primer poziv za uporabo puškomitraljeza, ki se je pojavil na vratih neke poslanske skupine v parlamentu, od predsednika te institucije prisluži le naziv neslana šala, je pot do današnjih dogodkov zanesljivo tlakovana.
Spoštovani!
Trdno sem prepričan, da mora država ščititi pravice vsakega posameznika, tako večinske kot tudi manjšinske skupnosti. To je edini način, da bomo lahko vsi skupaj in vsak zase uživali pravice, ki nam jih zagotavljajo tako Ustava kot mednarodni akti o človekovih pravicah, začenši z Deklaracijo o človekovih pravicah, katere sprejetje praznujemo te dni. In ne le država, tudi sami si moramo prizadevati za strpnost, saj nam samo zakoni ne morejo zagotavljati ustrezne ravni življenja.
Ne le v Sloveniji, tudi nekateri trendi v širši Evropi in drugod po svetu, žal, kažejo na povečanje nestrpnosti do drugačnih, naj so to tujci z drugačno barvo kože, maternim jezikom, Bogom, ki ga častijo, ali pa domači tujci, ki le drugače ljubijo, mislijo, se drugače oblačijo ali živijo nekoliko drugačno življenje. In namesto da bi večina sprejela, da nas različnost bogati, dela večje in močnejše, da mavrici daje lepoto mnogo barv, to mavrično lepoto zavračamo, bežimo v sivino črno-bele slike življenja. S tem si ne siromašimo le pogleda na svet okoli sebe, zaradi tega so tudi naši odzivi na dogajanje okoli nas napačni – črno-bela reakcija je preveč preprosta v zapletenem življenju, ki nas obdaja. Pravice so enake za vse in njihovo spoštovanje se začne pri priznavanju drugemu, drugačnemu, da ima enake pravice kot mi sami!
