Danes obeležujemo izjemen dan – skorajšnji Mednarodni dan človekovih pravic in 30. obletnico delovanja Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Proslavljamo prizadevanja ne le naše institucije, pač pa vseh, ki se iskreno trudimo za boljši jutri. Ne le zase, ampak za celotno skupnost.
V zadnjih tridesetih letih smo bili in smo priča globalnim dogodkom, ki so močno vplivali na varnost, stabilnost in solidarnost. Nasilje, spopadi, radikalizmi, populizmi, zdravstvene katastrofe, ekološke in okoljske grožnje, ki nas opominjajo, kako razdiralni smo lahko in kako zelo ranljivo je človeštvo. A vendarle, imamo tudi izkušnje, da se je iz napak mogoče učiti, pa tudi, da iz dobrih izkušenj lahko obvladujemo slabe. Da je z zaupanjem, z dialogom in skupnostnim mišljenjem mogoče graditi bolj pravično, solidarno in bolj varno prihodnost.
To vseskozi dokazujemo tudi Slovenke in Slovenci. Gradimo svojo državo, smo del Evropske unije, razvili smo napredne tehnologije, dvignili standard spoštovanja človekovih pravic ter dosegli zavidljivo raven blaginje in socialne države. Čeprav znamo biti izjemno solidarni, pa smo na tej poti napredka prepogosto zapostavili mnoge. Tudi na primer tiste, ki skrbijo za uresničevanje temeljnih pravic posameznika in skupnosti - zdravstveno osebje, delavce v socialnem varstvu, učitelje, vzgojitelje in tisoče, ki opravljajo plemenita in pomembna dela, pa je njihov prihodek še vedno pod minimalno plačo. Kljub temu, da so polno zaposleni, nimajo dovolj sredstev za dostojno življenje. Čeprav pogosto govorimo o standardih in normativih in se strinjamo, da je za opravljeno delo nujno dostojno plačilo, pa v praksi pogosto ne (z)moremo najti rešitev. Enako je na mnogih drugih področjih. Obsojamo sovražni govor in govorimo o pomenu etike javne besede, v svojih sredinah pa še vedno zlahka netimo sovraštvo, ne obsodimo hujskaštva, nesprejemanja, stigmatizacije ali diskriminacije. Sicer nimamo nič proti invalidom, migrantom, Romom, izbrisanim, zapornikom ali drugim … Vse dokler so daleč stran od nas in naših otrok.
Morda ima še kdo od vas občutek, da se v nas skušata zakoreniniti egocentričnost in kolektivni narcisizem, pa vendarle trdno verjamem, da nas večina ve in se zaveda, da pripadamo skupnosti, ki je pretežno dobra, človečna, razumevajoča in solidarna. Že tolikokrat doslej smo namreč dokazali, da smo lahko družbeno odgovorna skupnost, ki ji je mar za blagor drugega. Da smo (lahko) družba, ki s skupnimi prizadevanji soustvarja pozitivno družbeno klimo, v kateri se ne spodkopava pravic posameznikov, ne ruši vrednot strpnosti, pač pa z vsakim članom ravna spoštljivo in dostojno. Za to ne potrebujemo revolucije, pač pa le trdno in odločno zavezanost za skupno dobro.
Naša institucija je v tridesetih letih obravnavala skoraj 88 tisoč[1] primerov ljudi, ki so se obrnili na nas, ker jih je oblast spregledala, zanemarila ali posegla v njihove pravice in svoboščine.
Odgovorili smo še na skoraj enkrat toliko klicev in pisem, opravili ogromno osebnih pogovorov in skupaj z državnim preventivnim mehanizmom podali več tisoč priporočil. Vsi ti številni ljudje so iz naše sredine. Njihovih stisk odgovorni niso opazili. Še več, tisti, ki ustvarjajo in izvajajo pravila in ki naj bi delovali pravično, odgovorno in v javnem interesu, jim niso znali, zmogli ali hoteli prisluhniti pri uveljavljanju njihovih pravic.
Veste, nedavno sem naletel na zapis pokojnega prvega varuha človekovih pravic mag. Ivana Bizjaka, ki je že leta 1995 pri delu organov ugotavljal nerazumno dolge in zapletene postopke odločanja, izogibanje odločanju, neenako obravnavo in neučinkovit nadzor. Če tem dodam še pomanjkanje pojasnilne dolžnosti in aroganco, lahko za leto 2024, žal, zapišem enako. Kršitev načela dobrega upravljanja je namreč ena izmed najpogostejših kršitev človekovih pravic tudi danes. In vztrajala bo, dokler ne bomo kot družba prepoznali, da človekove pravice niso luksuz, pač pa temelj vsake demokratične in pravne države. Da ljudje, ki se obračajo na nas, niso samo številke, vloge, formularji in drugi dokumenti, ki jih dobimo na mizo, ampak resnični ljudje, za katere smo in moramo biti tukaj.
Prav vsaka kršitev je nedopustna, je preveč. Tudi zato nocoj, kot že tolikokrat doslej, ponavljam svoj apel in pričakovanje, da naj država skrbno upošteva priporočila, opozorila in predloge institucije Varuha človekovih pravic. S tem ne bo dala le jasnega znaka, kako se obnaša do institutov demokracije, temveč bo predvsem prebivalkam in prebivalcem dokazala, da ji je mar za vse in da želi popravljati krivice, ki jih je povzročila. Mislim, da le tako lahko napredujemo kot družba.
Kultura dialoga je osnova demokratične in pluralne družbe, v kateri vlada zaupanje. V kateri sodelovanje ni enostranska pot, temveč zavezništvo. V kateri se vsak zaveda svoje odgovornosti za skupni napredek. V kateri štejejo dejanja, ne besede in obljube, ampak naša aktivacija v praksi. V sodelovanju in dialogu, ki sta ključna gradnika pravičnosti, lahko boljši jutri ustvarimo tukaj in zdaj. Brez dialoga in pravičnosti besedne zveze, kot so človekove pravice, demokracija in vladavina prava, tvegajo, da postanejo zgolj fraze, izpraznjene smisla.
Naj nam bo praznovanje ta večer v navdih. V navdih za človekoljubno delovanje. Za moč in pogum pri prepoznavanju in odpravljanju krivic v naših sredinah. Za zoperstavljanje sovražnosti, nestrpnosti, diskriminaciji in nespoštovanju. Pravična družba še nismo, v naših sredinah je ogromno neenakosti, smo pa srčni in odprti. Tudi zato verjamem, da lahko svojo modrost in sposobnosti spretno uporabimo za širjenje kulture dialoga. Ta vrednota, ki jo sam vse bolj pogrešam, je nujna za iskanje napredka, je nujna za iskanje napredka, saj lahko le z dobrim v sebi nagovarjamo dobro v drugem.
Brez kulture dialoga ne moremo resnično spreminjati družbe na bolje, ne izvajati resničnih sprememb, če hočete reform, ki lahko prinesejo trajno blaginjo in napredek za vse. Ko rečem vse, mislim na tisoče v čakalnih vrstah v naših zdravstvenih ustanovah, na tisoče brez izbranega osebnega zdravnika ali ginekologa; na vse tiste, ki živijo pod pragom revščine – ki nimajo dostojnih plač ali pokojnin; na invalide, ki se soočajo s spletno in fizično nedostopnostjo in drugimi težavami, ki jih pestijo v vsakdanjem življenju; na vse otroke v socialnih stiskah; na vse mlade, ki imajo zaradi podivjanih cen nepremičnin in pomanjkanja neprofitnih stanovanj nerešen stanovanjski problem; na vse starejše, ki so kljub praznim posteljam, zaradi kadrovskih težav v domovih za starejše, brez ustrezne oskrbe; na vse, ki so zaradi našega nerazumevanja deinstitucionalizacije zaprti v institucijah; na vse, ki so jih prizadele lanske poplave oz. se drugače soočajo s posledicami podnebnih sprememb; na izbrisane po osamosvojitvi Slovenije, za katere ne zmoremo najti rešitev; na vse tiste, ki so diskriminirani na podlagi različnih osebnih okoliščin, na primer verske pripadnosti, narodnosti, rase ali spolne usmerjenosti. Skratka, na vse, ki so tako ali drugače potisnjeni na rob družbe.
Velik narod ustvarjajo le veliki ljudje. Ljudje, ki dajejo skupnosti, na katero so lahko ponosni. In ti veliki ljudje smo (lahko) vsi mi, spoštovane in spoštovani.
Verzi našega največjega poeta, dr. Franceta Prešerna, iz Zdravljice, s katero je krasen uvod v ta večer naredila izjemna Nina Strnad »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo« niso le poetični odmev preteklosti, temveč poziv k odgovornosti za prihodnost. Prešernova sporočila so tudi danes še kako aktualna, saj nas nagovarjajo k ustvarjanju družbe, v kateri različnost ne bo razlog za razdor, temveč vir moči, v kateri bo dialog orodje za krepitev zaupanja in bolj vključujočo ter pravično družbo.
***
Varuh človekovih pravic je ob 30. obletnici institucije izdal tudi posebno publikacijo, ki je svojevrsten prelet obdobja z osrednjimi prelomnicami in nekaterimi vsebinskimi poudarki.
30 let institucije Varuha človekovih pravic Republike Slovenije
[1] 68.516 od leta 1995 do leta 2019 + 19.168 v mandatu Petra Svetine. Podatki do oktobra 2024.
